Sobota, 15. 9. 2018, 4.05
8 mesecev, 4 tedne
SOBOTNI INTERVJU: JASMIN HUKIĆ
Z vojnimi brazgotinami do večne ljubljanske ljubezni
O nedavno končani karieri govori zadržano, kot bi želel sporočiti, naj o tem sodijo drugi, o Ljubljani in družini pripoveduje z nasmeškom, o vojni v domači Tuzli pa s cmokom v grlu, a brez sovraštva do kateregakoli naroda. Jasmin Hukić v prvem intervjuju po prestopu med košarkarske zastopnike.
Pred natančno petimi meseci, torej 15. aprila, je kot član Ilirije v kultnem Tivoliju na tekmi proti Olimpiji dosegel šest točk. Že takrat je vedel, da je to njegova zadnja tekma. Preprosto, izbral si jo je, čeprav bi se najraje poslovil na tekmi med Olimpijo in Slobodo Dito.
Štiri mesece pozneje, 15. avgusta, torej na dan, ko je vstopil v štirideseto leto, je slovo tudi uradno potrdil, a zaradi živahnega poletja in številnih upokojitev (Juan Carlos Navarro, Emanuel Ginobili, Jiri Welsch, Boštjan Nachbar …) njegovo naznanilo niti ni prišlo do izraza. Zdaj ima pri sebi že novo vizitko, na kateri piše: Jasmin Hukić, agencija Beobasket, direktor za Slovenijo.
"Nov izziv, ki me je dolgo čakal," pravi novopečeni košarkarski zastopnik, ki je sicer svojo kariero začel v domači Tuzli, nato pa igral še za Olimpijo, Hapoel iz Tel Aviva, Hemofarm, Ural, Prokom, Benetton, Donetsk, Enisej, Petrochimi, Krko, Cibono, Ilirijo in celo desetletje tudi za reprezentanco Bosne in Hercegovine.
Pred kratkim je nastopil na poslovilni tekmi Sanija Bečirovića in Boštjana Nachbarja.
Kam vas vodi pot, ko ob koncu poletnega obmorskega dopusta družini rečete, da je napočil čas za odhod domov?
V Ljubljano!
Od kdaj?
Verjetno že kakšnih 15 let. Moja mama bi vam zdajle hitro povedala, da sem že ob prvi selitvi iz Tuzle v Ljubljano leta 2001 začutil nekaj posebnega. Težko opišem, a neki notranji glas mi je dejal, da me bo Ljubljana zaznamovala na prav poseben način. Seveda sem vedel, da me bo kariera vodila po različnih mestih, a predvsem po tem, ko sem spoznal Ireno (zdajšnjo ženo, sicer pa ustanoviteljico Zmajčic; op. a.), mi je bilo jasno, da se bom tukaj na koncu ustalil.
Sprva sem se zaljubil v Ljubljano. Zame je bila že takrat posrečeno stičišče zahodne kulture in naše, no, saj veste, južnejše. Nato me je tu zadržala še Ljubljančanka. Zato zdaj res lahko govorim o Ljubljani kot o svojem domu, čeprav ne bom nikoli pozabil, od kod prihajam. Rojen sem v Tuzli, kjer sem živel 20 let. Rad se vračam, a Ljubljana je pač Ljubljana. Dom.
"Reprezentanca BiH - najlepši košarkarski spomini."
Tuzla in vojna.
Leta 1997 sem kot reprezentant prvič zapustil Bosno in Hercegovino, zato sem, žal, občutil grozote te nesmiselne vojne. Tri leta sem bil ujetnik vojne v Tuzli … Grozljivka, katastrofa. To so bila leta, ki sem jih preživel v kleti, v zaklonišču, kjer smo se v negotovosti in strahu skrivali pred granatami. Tega res ne privoščim nikomur. Naj se nikoli več ne ponovi.
Vas vojna še vedno preganja v sanjah?
Včasih. A bolj kot v sanjah me kakšen utrinek prešine pri polni zavesti. Dvomim, da se bom tega kdaj znebil. To so vojne brazgotine. Marsikdo jih nosi v sebi. Še danes mi ni preprosto govoriti o tem. Navsezadnje sem v vojni izgubil veliko prijateljev in družinskih članov. Najbolj nesmiselno in neumno pa se mi zdi, da se je vse to dogajalo ob koncu dvajsetega stoletja, ko smo vsi mislili, da morije na tem koncu sveta ne bo več.
Je bila košarka med vojno za vas vsaj miselni pobeg?
Kot vsak otrok v Tuzli sem bil sprva nogometaš. Aktivno sem ga igral do svojega trinajstega leta starosti. Med vojno sem v kleti v treh letih zrastel za več kot 20 centimetrov. Zato sem se šele po vojni začel resneje ukvarjati s košarko. Pri šestnajstih letih sem se udeležil prvega pravega košarkarskega treninga. Priložnost sem zagrabil z obema rokama. Vse skupaj se je nato dogajalo z veliko hitrostjo. Že kot sedemnajstletnik sem treniral s člansko ekipo, kmalu za tem sem postal kapetan in dočakal vpoklic v reprezentanco.
Nato je prišel usodni klic iz Ljubljane …
Pred začetkom evropskega prvenstva 2001 so me vabili številni klubi. Potem pa je na pripravljalnem turnirju v Kopru do mene pristopil tedanji direktor Olimpije Radovan Lorbek. Hitro sva se dogovorila.
Zmago Sagadin?
Že sama selitev iz Slobode Dite v Olimpijo je bila velikanski preskok. Iz bosanske lige v evroligo. Kot bi preskočil tri stopnice. Zmago mi je pri tem zelo pomagal, čeprav pod njegovim vodstvom ni bilo preprosto delati. Gre za zelo zahtevnega trenerja. Priznam, da ga pri svojih dvajsetih letih nisem povsem razumel. Danes pa se mu lahko zgolj javno zahvalim za vse, kar je storil zame. Če bi moral izbrati trenerja, od katerega sem se največ naučil, bi se odločil prav za Sagadina. Ne govorim le o košarki. Vcepil nam je tudi življenjsko disciplino, nam ponujal sliko o odnosih na igrišču ter v garderobi in nas povsem konkretno učil, kako se vesti v restavraciji ali na letališču. Zmago je pedagog z edinstveno, resda malce težjo metodo dela.
Zadnje tekme svoje kariere je odigral v dresu Ilirije.
Ste se pogosto spraševali o smiselnosti teh metod?
Takratni kapetan Jure Zdovc mi je dejal: "Jasmin, hitreje boš razumel, lažje ti bo." Imel je prav. Danes v slovenski košarki žal ne vidim trenerja s takšno vizijo.
Zakaj?
Nisem pravi naslov za to vprašanje. Vem pa, da je Sagadin trener za tek na daljše proge. Ljudje, ki vodijo klube, pa nimajo pravšnje mere potrpljenja. Morda je to odgovor na vprašanje, zakaj trenutno zanj v slovenski košarki ni prostora.
Bili ste tudi kapetan Olimpije, kar je šlo zaradi vaše bosanske krvi tedaj posameznikom tudi v nos …
Ko je Sagadin odšel v Crveno zvezdo, smo v Olimpiji ostali le štirje igralci iz predhodne sezone. Trenerja Tomo Mahorič in Sašo Filipovski sta nato sestavila novo ekipo. Med pripravami je Mahorič dejal, naj igralci med seboj izberemo kapetana. Dobil sem trinajst od petnajstih glasov. To mi je veliko pomenilo. Navsezadnje sem vedel, da so bili kapetani Olimpije Jure Zdovc, Dušan Hauptman … Sledila je novinarska konferenca, na kateri je eden od novinarjev vprašal, zakaj je kapetan tujec. Odgovorni so znali pojasniti.
V čast mi je bilo nositi kapetanski trak Olimpije, predvsem v takšni druščini. Spominjam se treninga 31. decembra. Po treningu me je Vladimir Boisa vprašal, kakšni so ekipni večerni načrti. Bil sem presenečen. No, tisto noč smo novo leto pričakali skupaj. Vseh 14 igralcev s svojimi spremljevalkami. Večinoma so bila to dekleta, le Roberts Štelmahers je bil poročen. Ekipa! To smo bili.
Z Olimpijo je spoznal evroligo: na fotografiji z zdaj že pokojnim Alphonsom Fordom.
Vas je vprašanje o tujcu v kapetanski vlogi prizadelo?
Ne. Vem, da se vsi malce ukvarjamo s politiko, tudi če si tega ne priznamo.
Hrvat Ante Tomić je danes prvi tuji kapetan v zgodovini Barcelone …
Tudi Matjaž Smodiš je vodil CSKA. Kapetan mora biti vodja, ne nujno najboljši igralec. Vlatko Ilievski je bil takrat kot organizator igre vodja Olimpije v igri, jaz sem bil značajski vodja in kot takšen tudi kapetan.
Ste pa vedeli, da je Olimpija za vas samo prehodna postaja?
Da. A ponavljam, ne glede na dejstvo, da sem igral v fantastičnih mestih, med katerimi bi izpostavil Tel Aviv, Teheran in Treviso, sem vselej vedel, da se bom ustalil prav v Ljubljani.
Zaradi tega ste se začeli učiti tudi slovenščino. Kaj je bil najtrši oreh?
Dvojina in naglas. Slednjega se Bosanci stežka znebimo. Žena me zaradi tega stalno zbada.
Ste pri izbiri klubov storili kakšno napako?
Težko govorim o napakah. Lahko pa povem, da mi je bilo najtežje v Krasnojarsku. Igral sem v odličnem klubu z vrhunskim trenerjem in dobrimi soigralci. Toda pri 33 letih nisem želel živeti sam, torej brez žene in obeh sinov. Poleg tega pa so me stalna potovanja v Sibirijo in nazaj "ubijala". Zato je to edini klub, ki sem ga sredi sezone samovoljno zapustil.
Kaj pa avantura v Iranu?
Krivec je bil Sani Bečirović. Ko me je prvič poklical, naj se mu pridružim, nad idejo nisem bil najbolj navdušen. A ker sem bil še decembra brez kluba, sem nato ob dodatnem prigovarjanju, podkrepljenim s fantastičnimi fotografijami lepega Teherana, sprejel izziv. Ni mi bilo žal. Vrhunska izkušnja. Tudi rezultatsko je bila tista zgodba uspešna. Predvsem pa sem spoznaval Irance, za katere menim, da spadajo med najboljše ljudi. Seveda sem tudi nekaj zaslužil. Veste, kdor trdi, da igra košarko zgolj zaradi ljubezni, laže.
Kdaj pa ste pod koši začutili, da bo treba razmisliti o koncu?
Po koncu sezone 2014/15 v dresu novomeške Krke sem si priznal, da ne morem igrati tako, kot sem igral nekoč. Čutil sem željo in ljubezen do košarke, a notranji občutek ni bil več pravi. Sledila je ponudba iz Cibone, kjer sem se dobro počutil. Vedel pa sem, da je čas za nekaj novega. Priložnost za labodji spev sem našel pri tedaj drugoligaški Iliriji, s katero smo nato letos ostali v prvi ligi. Dovolj je bilo.
Slovenski prvak je dvakrat postal tudi v dresu Krke.
A verjetno se je bilo lažje spogledovati s koncem kariere, ker ste imeli v predalu že nekaj časa ponudbo za novo službo?
Nedvomno. Vedel sem, da bom nekega dne delal za Beobasket, torej agencijo za igralce. Že pred leti sem diplomiral na fakulteti za športni menedžment. Zdaj sem zavihal rokave. Pod naše okrilje bom skušal spraviti veliko kakovostnih slovenskih košarkarjev.
Dotakniva se še reprezentančne kariere.
To je največji privilegij. Deset let sem igral v reprezentanci. Bili so slabi trenutki, bili so dobri trenutki. Nikoli nismo dosegli odmevnega rezultata na evropskem prvenstvu. Toda vsaka sekunda v dresu izbrane vrste me bo spremljala do konca življenja. Predvsem tisti spomini na prva povojna prebijanja v Evropi z Nenadom Markovićem kot najboljšim bosanskim igralcem po Mirzu Delibašiću ter mentorjem novega rodu, so nekaj posebnega.
Je bil zaradi vojne in omenjenih vojnih brazgotin nacionalni naboj še toliko močnejši?
Prav gotovo. Patriotizem je bil v tisti ekipi nerealno dominanten. Vsi smo čutili neko obvezo, da skozi šport pomagamo rojakom in jim vrnemo nasmeh na obraz.
Toda ob močnem nacionalnem povojnem naboju obstaja resna nevarnost prenašanja sovraštva z bojišč na športna igrišča.
Jaz sem pravo nasprotje tega. Moja parola se glasi: So ljudje in so neljudje! Vse druge delitve so lažne. Za vojno so krivi idioti, ki s športom nimajo nič skupnega. Moj najboljši prijatelj je Makedonec (pokaže proti sosednji mizi, za katero je sedel Vlatko Ilievski, op. a.). Moja poročna priča je Hrvat Marino Baždarić. Tudi jaz sem bil že poročna priča Srbu. V Sloveniji živim kot slovenski državljan. Ne, v mojem življenju ni teh delitev.
"Ostajam v košarki."
Vas zaščitni znak je bil met z razdalje. Mora biti dober strelec tudi egoist?
Iskanje prave mere med individualnimi dosežki in ekipno igro je velika umetnost. Ego je dober do neke meje, pretirani egoizem pa je v košarki uničevalen. Da, bil sem strelec. A to je moja kakovost. Ni odraz egoizma. Tudi trenerji so vedeli, da je prav met za tri točke tisto, kar najbolje znam. Tega mi ni nihče nikoli vzel. Sicer pa sem vedno poskušal biti ekipni igralec.
Pogovarjava se v vašem lokalu. Dokaj stereotipno. Naložba v prihodnost?
Da. Leta 2015 sem se odločil za to investicijo. Lokal vodi žena Irena. Tudi to je tek na dolge proge.
4