Vilfan: Zame ni prostora v vrhunski košarki

Potem ko je v začetku decembra odstopil kot podpredsednik Uniona Olimpije in skupaj s trenerjem Aleksandrom Džikićem odkorakal iz Tivolija, se je zavil v molk. Dolgo ni želel govoriti o zadnji zeleno-beli epizodi, za nameček pa se je ob množični selitvi televizijskih prenosov iz nacionalne televizije na komercialne izgubil še njegov komentatorski glas. Čeprav je prepričan o tem, da se ne bo nikoli več aktivno vrnil v vrhunsko košarko, pa Peter Vilfan še vedno spremlja dogajanje, po več kot štirih mesecih pa je pripravljen deliti tudi mnenje o Olimpiji. "Če se ozrem nazaj, sem še vedno prepričan, da sem z ostalimi člani upravnega odbora v izjemno težkih razmerah storil veliko dobrih potez," o tretji in hkrati tudi zadnji vlogi v največjem slovenskem košarkarskem kolektivu razmišlja Vilfan. Ob tem dodaja, da bi danes v veliki večini primerov ravnal enako. "Jasno, kakšno malenkost bi storil drugače. Morda bi drugače ravnal pri angažiranju kakšnega košarkarja. A pomembno je, da je tedanja uprava pripravila temelje za uspešno sanacijo. Klub smo iz plačilno nesposobnega spravili med žive. Normalno smo poslovali, računi so se plačevali … Nato pa smo se znašli pred zahtevno nalogo – sestaviti ekipo, ki bo konkurenčna pod evropskimi koši. Pri tem smo imeli kar nekaj smole. Izpostavil bi predvsem zdravstvene težave. Marko Milič in Jasmin Hukić namreč kar pol leta nista dajala pričakovanega prispevka. Tretji člen nosilne osi, Vlado Ilevski, pa je ostal sam, igral poškodovan in se znašel na robu fizičnih zmogljivosti. Po nizu porazov smo bili pač prisiljeni razmišljati o trenerski menjavi. Bil sem med tistimi, ki so Džikića pripeljali v Ljubljano, zato sem ga vse do konca podpiral. A 10 porazov je bilo preveč. Ko je odšel, sem ocenil, da je smiseln tudi moj odhod. Moj odhod je bil najmanj boleč, hkrati pa sem z njim pokazal, da ni nihče nenadomestljiv," se je v zadnjo polovico minulega leta vrnil nekdanji jugoslovanski in slovenski reprezentant.

Zaman čakal na podpis na pogodbi

Vilfanov odhod pa je bil vsaj posredno povezan tudi z nerealizirano formalizacijo vloge športnega direktorja. Po sklepu vodilnih mož je bil namreč prav on pooblaščen za poteze na športnem področju, a na dejansko "povišanje" v športnega direktorja je čakal zaman. "Pogodba je bila že sestavljena. Sam sem jo podpisal. A ostalo je le pri tem. Očitno mi vodilni možje niso želeli nameniti vloge športnega direktorja," pravi Vilfan in dodaja, da se je kot neformalni športni direktor dogovarjal le za prihode Damjana Rudeža, Jake Klobučarja in Vladimirja Golubovića, ki so klubu obljubili zvestobo, ter Primoža Brezca, ki pa je naposled ugriznil v rimsko vabo. "V nadaljevanju nisem imel vpliva na strokovno politiko. Odšel bi že prej, a klubu sem želel dobro. Spoštujem člane UO, ki so ob prevzemu delali 24 ur na dan in rešili klub," pravi Vilfan, ki obžaluje, da Olimpija še vedno nima športnega direktorja in ga bojda tudi še lep čas ne bo imela.

"Želim dobro Olimpijo"

Čeprav ni izpolnil zastavljenih ciljev, trdi, da iz Tivolija ni odšel razočaran. "Še danes želim močno Olimpijo. Dejstvo je namreč, da mora biti vsem, ki so na različne načine vključeni v slovensko košarko, v interesu prav močna Olimpija. Z vplivom in poznanstvi bom klubu pomagal tudi v prihodnje, " trdi Mariborčan, ki je vselej slovel po kritičnem pogledu. Toda v obeh tivolskih epizodah, ko je imel priložnost aktivnega sooblikovanja, prvič v vlogi trenerja in nato še kot člana uprave, je predčasno obupal. Mu torej po igralski upokojitvi vloga aktivnega člena v Olimpiji ni usojena? "Trenerska zgodba je zame končana. Še danes sem na nek način ponosen na svoj tedanji odstop. Spominjam se besed takratnega direktorja Iva Zorčiča, ki mi je dejal, da ob odstopu ne bom prejel nobenega plačila. Tega sem se zavedal, zato pa lahko trdim, da sem edini trener Olimpije, ki po odhodu ni prejel niti tolarja ali evra. Odpovedal sem se triletni pogodbi, ki je bila izjemno bogata. Predsednik Miloš Kovačič je namreč potrojil vsoto, ki so jo namenjali Sagadinu. Tudi za zadnji odhod sem se odločil sam. Bil se del pogona. Sedaj pa bom poskušal kot zunanji člen pomagati klubu," odgovarja Vilfan in v isti sapi odločno demantira tudi govorice o nesoglasjih z Juretom Zdovcem. Zanj pravi, da je še zadnji most s košarko nekdanje Jugoslavije, zato bo vselej deležen njegove podpore. "Redno se videvava in normalno komunicirava. Javno lahko povem, da ga podpiram tako v Olimpiji kot v reprezentanci. Na ramena si je naložil težko breme. A bodimo potrpežljivi. Potrebuje čas," je prepričan nekdanji član Splita in Partizana, ki si od evropskega prvenstva na Poljskem veliko obeta, tudi zavoljo novega vetra na košarkarski zvezi, ki se je tokrat odločno lotila projekta. "Pravijo, da ljudje po petdesetem letu izgubijo kritičen pogled. Morda. A pri vprašanju zveze ne bom kritičen predvsem zaradi njenega delovanja. Vesel sem, da so sprejeli izziv in se začeli pogovarjati z reprezentanti. Odziv je bil dober. Upam, da bo tako tudi septembra."

Brez dlake na jeziku

Nad nekoliko zajetnejšim odmerkom prostega časa se po umiku ne pritožuje kaj prida. Poleg košarkarske šole, za katero redno skrbi, je več časa znova našel tudi za oba vnuka, v zadnjem obdobju je pripravljal vse potrebno za izdajo avtobiografije v srbskem jeziku … "Dolgčas mi ni," se nasmehne in dodaja, da se aktivneje vključuje tudi v "spletno življenje". Tako je ponosen na prenovljeno spletno stran (www.petervilfan.com), na kateri bo veliko pozornosti namenil tudi pisanju bloga, v katerem bo, vsaj tako obljublja, znova upravičil priponko moža brez dlake na jeziku. "Doslej sem pisal komentarje ali dnevnike za različne medije. Odslej bom to počel na svoji strani. Imam dovolj energije," poudarja Vilfan, ki pa se v vrhunski košarki aktivno ne vidi več. "V profesionalni vlogi me ne boste videli. Preizkusil sem se, veliko videl in naposled spoznal, da zame ne bo prostora v vrhunski slovenski košarki. A brez razočaranja … V življenju je tako, da moraš določene stvari preizkusiti. Jaz sem se v različnih vlogah preizkusil in se umaknil. Potrebe po aktivnem vključevanju v poklicno košarko ne čutim," je pogovor sklenil Vilfan.