Ponedeljek, 25. 5. 2020, 12.05
4 leta, 5 mesecev
25 LET OD SMRTI KREŠA ĆOSIĆA
Spomin na legendarnega Hrvata, ki je pečat pustil tudi v Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,11
3
Na današnji dan pred 25 leti je bitko z rakom izgubil legendarni hrvaški košarkar in pozneje jasnovidni trener Krešimir Ćosić, sicer tudi stanovalec košarkarske hiše slavnih.
"Bog je ustvaril človeka, Zadar pa košarko," se glasi sloviti košarkarski slogan v Zadru, ki slovi po neizmerni ljubezni do košarke in dolgoletni tradiciji gojenja te športne panoge. A ko v tem obmorskem dalmatinskem mestu govorijo o košarki in košarkarjih, ima posebno mesto predvsem Krešimir Ćosić. Nepozabni Krešo, legendarni Hrvat, ki se je rodil 26. novembra 1948 v Zagrebu, a je kot Dalmatinec otroštvo preživel v Zadru in Dobropoljani, kjer se je zaljubil v košarko. Eden od največjih sinov evropske košarke in nesporna legenda zadrske košarke. Prav danes je minilo četrt stoletja od njegove prezgodne smrti. 25. maja 1995 je po bitki z rakom umrl v ZDA.
Krešo Ćosić (26. 11. 1948, Zagreb–25. 5. 1995, Baltimore)
Mož pred časom
Rdeča nit pogovorov z nekdanjimi košarkarji ali trenerji, katerih pot se je križala s Ćosićevo, je ocena, da je bil človek pred časom. Že kot aktivni igralec je bil drugačen. Z 211 centimetri je bil sicer njegov igralni položaj skorajda samoumeven. A še zdaleč ni bil klasičen center, tista stara "petica", ki bi se zasidrala pod košem. Navduševal je s prilagodljivostjo in gibljivostjo ter na tej ravni postavljal nove smernice. Sprva v domačem Zadru, nato v študentski ekipi BTU v ameriški zvezni državi Utah, kjer je sprejel mormonsko vero, pa pri ljubljanski Olimpiji, Virtusu iz Bologne, zagrebški Ciboni in reprezentanci nekdanje Jugoslavije.
Most med rodovi
Njegovi soigralci so bili tako Radivoje Korač, Trajko Rajković, Josip Djerdja in Ivo Daneu kot tudi Dražen Dalipagić, Mirza Debilabšić, Zoran Slavnić in nazadnje Dražen Petrović. Z njimi je jezdil na šampionskih valovih, o čemer priča seznam lovorik. Z reprezentanco nekdanje skupne države je bil olimpijski prvak (1980) ter dvakrat srebrn (1968 in 1976). Pohvali se lahko tudi z dvema zlatima kolajnama s svetovnih prvenstev (1970 in 1978) in tremi z EuroBasketa. Skupaj je na velikih tekmovanjih prejel kar 14 kolajn. Na klubski ravni pa je bil večkratni jugoslovanski prvak z Zadrom in s Cibono zmagovalec pokala pokalnih zmagovalcev (1982).
Ćosić (levo v zgornji vrsti) z jugoslovansko reprezentanco leta 1970
Trenerski strateg
Da je bil človek pred časom, pa velja tudi za njegovo kratko trenersko kariero. Začel jo je že pri Zadru, nadgradil pa pri ljubljanski Olimpiji. Vodil je tudi splitsko Jugoplastiko, atenski AEK in jugoslovansko reprezentanco. Pri zadnji je bil v letih 1986 in 1987 začetnik pomladitve, s katero so reprezentančni prag prestopili tudi Toni Kukoč, Vlade Divac in Dino Rađa. Začutil je, da jim je treba dati priložnost. Mnogi se s tem niso strinjali, zato tudi ni imel trajne podpore. A poznejši razvoj dogodkov je dokazal, da je imel prav. Predvsem pa, da je bil v razmišljanju korak pred preostalimi.
Pečat je pustil tudi v Tivoliju
Pretekli teden je minilo 50 let od svetovnega prvenstva v ljubljanskem Tivoliju. Ćosić je bil del zlate jugoslovanske reprezentance, za katero sta igrala tudi Aljoša Žorga in Ivo Daneu. V tedanji hram ljubljanske košarke pa se je vrnil kot igralec in trener Olimpije. Leta 1976 ga je v svoje vrste zvabila tedanja Brest Olimpija. Po spletu okoliščin in sporih z vodstvom jugoslovanske košarkarske zveze je v delu svojega službovanja v Ljubljani poskrbel tudi za edinstveno sedenje na dveh stolih. Leta 1977 je bil namreč registriran kot igralec Zadra, obenem pa je bil še naprej trener Olimpije. Bil je razpet med Slovenijo in Dalmacijo ter ves čas na cesti.
O Slovencih z izbranimi besedami
Ćosić je vestno beležil svoje anekdote, misli … Lani je hčerka Ana Ćosić Pajurin uredila gradivo, dopisala poglavje o življenju po letu 1983 (do takrat so zbrani zapiski) in izdala knjigo. V njej ima posebno mesto tudi Ivo Daneu. "Bil je evropski Oscar Robertson, košarkar, ki je lahko odločal največje tekme. O košarki je vedel vse in težko bi našli njegovo slabo točko. Nekateri igralci so bili sicer bolj dinamični, a on je bil profesor košarke," je zapisal Ćosić, o ljubljanskem občinstvu pa poudaril: "Slovenska košarka je imela dolgo in slavno preteklost. Ljubljansko občinstvo je bilo športno vzgojeno, z dobrim okusom in poznavalsko. Dihalo je s tekmo. Za to je košarka doživetje."
Stanovalec hrama slavnih
Leto po smrti je bil Ćosić sprejet tudi v slovito hišo slavnih. Na slovesnosti je tedaj spregovorila vdova Ljerka Ćosić. "To so sanje vsakega košarkarja, zadnji dosežek in pohvala celotne kariere. Čeprav je to velika čast, pa je zaradi prezgodnje smrti tudi boleč trenutek. Premalo je časa, da bi povedali vse o njegovi izjemni karieri, da bi našteli vse dosežke svetovnega in evropskega prvaka. Ni pa bil le košarkar. Bil je tudi vernik, domoljub, izjemen mož in nežen oče," je dejala žena nepozabnega košarkarja.
Spomenik košarkarskemu velikanu pred dvorano na Višnjiku v Zadru
3