Solze, ki niso bile predvidene

V nedeljo zjutraj sem normalno vstal, v recepcijo hotela šel povprašat, kdaj bomo imeli prevoz do dvorane Sinan Erdem, ko se je v mojem telesu nekaj začelo spreminjati. Navijaška evforija je bila prisotna povsod. Kamorkoli sem se obrnil, je bilo nekaj povezano s Slovenijo. V lobiju hotela imajo namreč dva zaslona, na katerem se izpisujejo prihodi letal. Ja, veliko jih je prišlo v Istanbul!

Ko sem preveril družbena omrežja, so me zasule fotografije, kako ogromno število slovenskih navijačev prihaja v največje evropsko mesto. Spomnil sem se leta 2000, ko sem za Slovenijo navijal na evropskem nogometnem prvenstvu v Amsterdamu in Arnhemu. Spomini, ki se zasidrajo za vedno.

Srce prvič zaigralo ...

Slovenska navijaška mrzlica v dvorani Sinan Erdem. Foto: Vid Ponikvar Kar naenkrat se je vame naselila pozitivna nervoza. In ko sem prišel pred dvorano, je srce prvič v tem dnevu resneje zaigralo. Vse je bilo v slovenskih barvah, tonih. Glasilke so na polno ogrevali že pred dvorano Sinan Erdem. Po 18 dneh spremljanja reprezentance na Finskem in v Turčiji sem imel spet občutek, da sem v Sloveniji pred dvorano Stožice. Neverjetno je, kakšno moč so pokazali Goran Dragić in soigralci. Njihove izvrstne igre in zgodovinska medalja so v hipu prepričale zveste navijače, da so se usedli v avto, kombi, avtobus ali letalo in pripotovali 1.500 kilometrov daleč. Vsa čast tudi njim za to veliko dejanje.

Prav lepo je bilo videti, kako se je pozitivna energija pretakala med njimi, kakor se je, kot je povedal tudi kapetan Gogi, med košarkarji na celotnem prvenstvu.

… drugič …

Srce je drugič zaigralo, ko so košarkarji pritekli na parket dvorane. Vsi občutki v mojem telesu so se le še stopnjevali. Kar mravljinci so mi šli po telesu, ko se je zaslišalo glasno navijanje sedemtisočglave slovenske množice – od otrok do dedkov in babic.

Zadnji trenutki tekme in pogled z novinarske tribune, na kateri je bilo prisotno navdušenje

Nato pa tekma. Zame je bilo to deseto veliko tekmovanje, odkar našo izbrano vrsto spremljam vsepovsod po svetu. Čeprav so imeli tudi Srbi svoje privržence, so imeli glavno besedo slovenski navijači. In imeli so jo tudi slovenski košarkarji na parketu. Bolj ko je kazalo, da bo Slovenija osvojila zgodovinsko zlato, vse več čustev je prihajalo na plan. Vem, da novinarji ne bi smeli biti navijaški, a tokrat se nas večina ni mogla zadržati. Preprosto ni šlo.

… nato pa solze sreče

Slovenski navijači so se razveselili zgodovinske zlate medalje. Vendarle je to zgodovinska zlata medalja. Če sem še dan prej vsem trobil, da ne verjamem, da bi lahko čustva tako vplivala name, so vendarle imela dodatno moč. Oči so začele postajati vlažne in solze sreče so prišle na plan. Nisem jih mogel zadržati. In ni me sram. V vseh teh letih, odkar spremljam reprezentanco, se slovenskim košarkarjem nekajkrat na parketu ni izšlo. Zdaj se jim je. In Anthony Randolph, Matic Rebec, Goran Dragić, Aleksej Nikolić, Klemen Prepelič, Edo Murić, Jaka Blažič, Gašper Vidmar, Saša Zagorac, Vlatko Čančar in Luka Dončić so skupaj s trenerskim štabom na čelu s selektorjem Igorjem Kokoškovom in preostalimi člani delegacije postali junaki, ki jih slavi vsa Slovenija. A ne samo Slovenija, klanjajo se nam in nas hvalijo tudi Hrvati, Srbi, Litovci, Grki, Španci …

Ljudje, Slovenija je na vrhu Evrope! Noro!