Slovo nekega rodu kot razblinjanje nekih sanj

Sani Bečirović je v sredo tudi uradno zakorakal v košarkarski pokoj. "Ne zaostajam prav veliko za njim," je njegovo slovo komentiral Boštjan Nachbar, ki ne skriva, da se je prav tako znašel na razpotju, na katerem ena od poti vodi med upokojence. Tam ga že dve leti čaka Matjaž Smodiš, še leto dlje pa Rašo Nesterović. V podobni dilemi se je znašel tudi Jaka Lakovič, medtem ko pa Primož Brezec vztraja na Cipru, a priznava, da so tekme na najvišji ravni zanj že preteklost. To velja tudi za Marka Milića, ki je z eno nogo že na Košarkarski zvezi Slovenije, za kakšen sodček nafte pa je še pripravljen obleči kuvajtski ali iranski dres.

Našteta druščina, ki je pustila velik pečat v evropski klubski košarki, deloma tudi v ligi NBA in kajpak še v slovenski reprezentanci ter bila navdih in neusahljivi vir vzornikov za mlade košarkarje, je rojena v obdobju vsega pičlih petih let (1976 - 1981) in je dodobra zaznamovala polpreteklo obdobje. Obenem je pod koši dočakala tudi razcvet evroligaško izjemno uveljavljenega Erazma Lorbka, ki postaja ujetnik poškodb, in pa celo Gorana Dragića, slovenskega igralca z najvidnejšo vlogo v severnoameriški poklicni ligi NBA. Skupaj z njima in – vsaj deloma – tudi Benom Udrihom so tvorili najmočnejši slovenski košarkarski rod, ki se lahko med drugim pohvali s kar sedmimi naslovi evropskega klubskega prvaka, tremi šampionskimi prstani lige NBA in kar 17-letno kontinuiteto nastopanj na zaključnih turnirjih evrolige. Zaradi njih se je slovenska vtkanost v evropsko elito zdela domala samoumevna. Njihovo postopno upokojevanje je del naravnega športnega procesa, ki pa vseeno sproža veliko vprašanj.

Prva misel, ki se ob nizanju navedenih imen ponuja kar sama, spada v kategorijo obžalovanj. Obžalovanj, da takšna generacijska zgoščenost kakovosti in kombinacija igralske raznolikosti ni prinesla tudi tako zelo želene kolajne na reprezentančni ravni. Omenjena druščina, ki se je v takšni obliki ne bi branili niti v košarkarsko bolj razvitih in uveljavljenih državah z občutno večjim bazenom igralcev, se namreč v nobeni reprezentančni akciji ni uspela zbrati v popolni postavi, se podrediti državnemu cilju in s pravo košarkarsko kohezijo poseči po – vsaj na papirju – dosegljivih medaljah. Ta možnost je bila najbolj realna v obdobju med letoma 2007 in 2011 ter v "izsiljenem" podaljšku z domačim prvenstvom 2013.

O odličnosti poslavljajoče se generacije dovolj zgovorno priča tudi pogled v aktualno slovensko reprezentanco, ki se te dni pripravlja na septembrski EuroBasket. Ta je resda celostno šibkejša, položajno podhranjena in posledično objektivno občutno manj konkurenčna tudi zaradi odpovedi nekaterih košarkarjev. A tudi z vsemi razpoložljivimi možmi se kadrovsko ne bi mogla kosati s predhodnicami, saj je baza drastično manjša. Navsezadnje so slovenski klubi v evroligi le bled spomin, vse redkejši so tam tudi slovenski legionarji, za nameček pa ni prav nihče nosilec v vodilnih klubih. Tudi zastopanost v ligi NBA je manj pestra, čeprav velja priznati, da je Dragićev status krepko nad statusi slovenskih pionirjev v najmočnejši ligi na svetu.

Nič kaj ugoden ni niti pogled v reprezentančno zaledje. Mladinci se v zadnjem desetletju sprehajajo celo na robu med divizijama A in B, mlajši člani pa so v zadnjih letih prav tako krepko oddaljeni od kolajn, ki so jih v zlatem obdobju osvajali kot za stavo. Koncentracija vrhunskih talentov v teh rodovih je občutno manjša, nič kaj obetavni pa niso niti dodobra razmajani ali pa že kar povsem strohneli temelji klubov, ki so bili nekoč valilnice obetavnih mladcev. Ti se vse pogosteje na tuje podajajo že kot golobradi mladoletniki, saj v domačem okolju ne vidijo prave strokovne doktrine in zagotovljene poti do uspeha.