Druga kariera
Goran Dragić
Luka Dončić
Liga NBA
Cedevita Olimpija
Nedelja, 22. 11. 2020, 18.02
3 leta, 11 mesecev
DRUGA KARIERA (185.) – ŽARKO ĐURIŠIĆ
Slovenski Črnogorec, ki mu ni do ležanja na kavču
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,06
V ligi NBA ni odigral niti minute, a mu ta kruh daje že 24 let
V ligi NBA ni odigral niti minute, a mu ta kruh daje že 24 let. Član prve slovenske košarkarske reprezentance in dolgoletni igralec ljubljanske Olimpije Žarko Đurišić se je pri gradnji svoje druge kariere dodobra ukoreninil v Minnesoti, s katero kot oglednik oziroma – kot bi dejali v košarkarskem žargonu – skavt sodeluje že skoraj četrt stoletja.
"Norišnica, norišnica," je ob dogovarjanju za termin pogovora ponavljal 59-letni Črnogorec s slovenskim potnim listom, ki si je dom ustvaril v Los Angelesu, službeno gnezdo pa v Minnesoti. Ujeli smo ga namreč ravno v času priprav na nabor lige NBA, na katerem je njegov delodajalec Minnesota Timbervolves kot prvi izbral Anthonyja Edwardsa, in prestopnim rokom pred začetkom nove sezone.Tudi v običajnih razmerah ga je težje dobiti, saj je kot oglednik z več kot 20-letnimi izkušnjami nenehno na poti. "Se ne pritožujem. Poklic sem si izbral sam in v njem uživam," pravi 208 cm visoki Žarko Đurišić, ki je še globoko v časih nekdanje skupne države Ljubljano obiskoval kot tekmec v dresu Budućnosti in Crvene zvezde, po študiju v ZDA pa je bil celo desetletje član Olimpije (1985–1995).
Z osrednjim slovenskim klubom je prehodil pot od močne jugoslovanske lige do naslova zmagovalca evropskega pokala. Nikoli kot prvi zvezdnik ali stroj za koše, vedno kot delavec, obrambni igralec, marljivi postavljavec blokad … Takšen je bil tudi v slovenski reprezentanci, za katero je zaigral na prvih uradnih tekmah ter pozneje na EuroBasketu 1993. Leta 1996 je zajadral v trenerske vode. Sprva kot pomočnik Janezu Drvariču na klopi Olimpije, kjer je nato sezono sklenil kot prvi trener. A že kmalu zatem ga je pot vodila v ZDA, kjer je na različnih ravneh služil Minnesoti.
Slovenščina vam tudi po toliko letih ni tuja …
Nisem je pozabil. Ohranil sem tudi veliko stikov s Slovenci. V pogovoru z njimi vztrajam pri slovenščini. Imam tudi veliko znancev iz preostalih jugoslovanskih republik, s katerimi govorim srbsko. Seveda pa je najbolj v rabi angleščina. Imam pa včasih kar težave, ko se javim na telefonski klic in ne vem povsem dobro, v katerem jeziku moram govoriti.
V službi prav gotovo v angleščini. In kakšna je ta služba? Naleteli smo na kar nekaj uradnih vlog. Direktor skavtov za mednarodne košarkarje, svetovalec, vodja oddelka … Po domače?
Veste kako … Vsi smo skavti. Od zadnjega prišleka do predsednika kluba. Kakšen je formalni položaj, me niti ne zanima. Po domače, spremljam potencialne kandidate za ligo NBA. Že 24 let. Takšen staž ima v ligi le malokdo. Vem pa, da me prekaša Hrvat Ivica Dukan, ki je pri Chicagu že skoraj 30 let.
Iz črno-belih časov "ex-Yu" lige
Vas nikoli ni mikalo, da bi se selili?
Ne. Tu se dobro počutim. Zdaj imam tudi najdaljši staž v klubu.
Koliko tekem si letno ogledate?
Letos je vse drugače. Zdaj smo že en mesec zaprti v naš klubski "mehurček" v Minnesoti, kjer pripravljamo vse potrebno za novo sezono. V običajnih razmerah bi si v obdobju med dvema sezonama, seveda poleti, ogledal med 85 in 100 tekem. Različni turnirji, poletna liga, prvenstva U-17, U-18 ali U-19 … Sicer pa sem v normalnih letih kar 300 dni na leto na poti. Mimogrede, letos se prvič, odkar delujem v klubu, nisem niti enkrat odpravil v Evropo.
Ste bili vi zaslužni, da se je iz Evrope v ZDA preselil Rašo Nesterović?
Zaslužna je le ena oseba. To je Rašo Nesterović. Podobno velja za vse preostale košarkarje iz regije. Bilo jih je kar nekaj. Poleg Nesterovića so za Minnesoto igrali še Nemanja Bjelica, Igor Rakočević, Nikola Peković, Aleksandar Pavlović, Darko Miličić … Ne jemljem si zaslug.
Je bil kdaj v igri za vaš klub še kakšen Slovenec?
Hm .. Težko bi vam postregel s konkretnim imenom.
No, če bi prišel Luka Dončić, se ga verjetno ne bi branili …
Le kdo bi se ga branil? On je … Nekaj posebnega. Poglejte, letos je bil uvrščen v prvo peterko lige NBA, pa čeprav je bila to zanj šele druga sezona. To pove vse. Njegov talent sicer nikoli ni bil sporen. Vedeli smo, da bo odličen košarkar, saj se je predhodno dokazal že v Evropi in reprezentanci. Vseeno pa je presenečenje, da se je tako zelo hitro prilagodil na ligo NBA in v enem letu postal eden najboljših. To je redkost. A ko govoriva o Slovencih, seveda ne smeva mimo Gorana Dragića. Tudi za njim je izjemna sezona.
Leta 1992 je bil (št. 15) član prve reprezentance samostojne Slovenije.
Kakšna je idealna pot v ligo NBA?
Če za primer navedemo Tonija Kukoča, Emanuela Ginobili, Vlada Divca, Dina Rađo in še marsikoga, pridemo do spoznanja, da so to evropsko uveljavljeni igralci. Zame je prav to najboljša pot. Ko si najboljši v Evropi, je logična poteza prestop v ligo NBA. A to je moje mnenje, ki pa počasi bledi. Košarkarji nimajo več prave potrpežljivosti. Vsi bi se radi takoj prebili v ligo NBA. Tudi z novo sezono bo v ligo vstopila kopica košarkarjev, za katerimi je zgolj eno leto v ameriški študentski košarki. Osebno menim, da to ni dobro, saj košarkarji osebno in športno še niso dovolj razviti. Zavedam pa se, da je to danes realnost.
Verjetno se je tudi dojemanje lige NBA in košarke same v teh 24 letih, odkar živite v ZDA, močno spremenilo …
Vsekakor. Ključno vlogo je odigrala statistična analitika. Američani so pač izračunali, na kakšen način se splača igrati. Zato danes vidimo toliko več metov za tri točke. Druga skrajnost so meti izpod koša. Tudi izrazito dominantnih centrov, kakršni so bili Shaquille O'Neal, Patrick Ewing, Alonzo Mourning, David Robinson ali Hakeem Olajuwon, danes ni. Meti iz srednje razdalje skorajda izumirajo. "Zicer" ali trojka. Ob tem pa se lahko vprašamo, zakaj je Michael Jordan svojo kariero zgradil prav na metih iz polrazdalje.
V Minnesoti je igral tudi Jimmy Butler.
Trd fant. Na trening in tekmah. Pravi igralec. Borec, garač, zmagovalec.
V Minnesoti mu je družbo delal tudi Rašo Nesterović.
Zdi se, da je Miami idealno okolje zanj.
Miami ima izjemno kulturo. Od Pata Rileyja navzdol. Jimmy se je v tem okolju odlično znašel. V mnogih klubih spreminjajo metode dela. Nekako le v San Antoniu in Miamiju vztrajajo. Sicer pa … Vse se spreminja. Tudi mediji. Spominjam se svojih igralskih časov, ko nas je spremljal Stane Trbovc. Velik gospod. Danes novinarji "visijo" na Twitterju, proizvajajo na tone novic … Ne morem slediti vsemu.
Koliko let vas še loči od upokojitve?
Iskreno? Ne vem. Tudi ko bom izpolnil pogoje za upokojitev, bom delal. Dokler bom užival. To je moj način življenja. Nisem nekdo, ki bi le ležal na kavču.
Vnukov še nimate. O čem pa jim boste pripovedovali, ko vas bodo spraševali, kakšna je bila igralska kariera?
Dejal bom, da sem imel lepo in dolgo kariero. Ponosen sem na lovorike. V prvi vrsti na evropski pokal z Olimpijo. Ne morem niti mimo dveh kolajn v dresu mlajših jugoslovanskih selekcij (evropski podprvak s kadetsko in mladinsko reprezentanco v letih 1977 in 1980; op. a.). Vesel sem tudi, da sem pozneje igral za slovensko reprezentanco. Obžalujem le, da se nam tistega leta 1992 ni uspelo prebiti na olimpijske igre v Barcelono. Če bi Jure Zdovc zadel tisto trojko proti Skupnosti neodvisnih držav …
Žarko Đurišić: leta 2010 med obiskov Beograda (družbo mu dela Ljupče Žugić).
Kaj pa tekmeci? Kdo je bil največji izziv?
Igral sem v izjemno močni jugoslovanski ligi, kjer pravzaprav ni bilo lahkega tekmeca. Cibona z Draženom Petrovićem, pred tem močna Bosna, pozneje Jugoplastika kot trikratni evropski prvak, pa Partizan z Divcem in drugimi velikani, tradicionalno nevarni Zadar … Prepričan sem o tem, da v Evropi nikoli več ne bo tako močnega državnega prvenstva, za nameček brez tujih košarkarjev. Talent v tej regiji ni bil nikoli sporen. Jaz sem se boril po svojih močeh. Zdaj sem sicer naštel nekaj velikih klubov z veliki imeni, a pod koši sem se osredotočal na to, da jih poskušam zaustaviti.
Ljubljanski spomini?
Košarkarske kariere človek ne načrtuje. Ko sem prišel v Ljubljano, si nisem predstavljal, da bom ostal več kot deset let. Bilo mi je lepo. Živel sem ob Celovški cesti, užival, igral na visoki ravni, spoznal veliko dobrih ljudi, med katerimi so bili tudi Dušan Hauptman, Slavko Kotnik in Peter Vilfan … Lepi spomini. Do določenega trenutka. Do odhoda. Takrat se je marsikaj spremenilo. Športni argumenti niso bili več glavni. Žal. A Slovenijo ohranjam v zelo lepem spominu.
Ste lahko o teh grenkih izkušnjah bolj konkretni? So vezani na trenersko kariero?
Manj kot leto sem vodil Olimpijo. Postali smo državni prvaki, nato pa … To je vprašanje za druge. Ne želim pogrevati tega. Odšel sem.
