Eurocup
Cedevita Olimpija
Sreda, 28. 4. 2021, 10.20
3 leta, 7 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Olimpija močnejša na diplomatskem kot košarkarskem parketu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,70
Priznanje neizpolnjenosti jadranskega cilja bi moral biti svojevrsten lakmusov papir usmeritve Cedevite Olimpije, ki je zaradi lastnih spodrsljajev ostala brez polfinala lige ABA. Vseeno se bo skoraj zanesljivo vrnila v EuroCup.
Uradne potrditve sicer še ni, a košarkarjem Cedevite Olimpije se, podobno kot tudi beograjskemu Partizanu, obeta mesto v EuroCupu. Ne le za prihodnjo sezono, temveč, kot vse kaže, kar za tri leta. In če bodo v Stožicah resnično v kratkem prejeli triletno licenco za nastopanje v drugem najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, bodo s tem precej lažje prenesli tudi dejstvo, da so nastopanje v ligi ABA končali na petem mestu, torej pred vrati končnice, ki znotraj internih aktov in dogovora z evroligo prinaša mesto v Evropi.
Da bi se dokopali do sezone, v kateri si je ljubljanska Olimpija na parketu, torej po predhodno znani tekmovali poti, izborila nastop v Evropi, bi morali kar globoko pobrskati po zgodovini. Že zadnja evroligaška leta za Olimpijo niso bila jadransko ali državno utemeljena oziroma tekmovalno upravičena. Podobno je bilo pozneje z EuroCupom, še manj definirani pa so bili v dveh sezonah pogoji za vstop v Fibino ligo prvakov. Leta 2019 "zmaji" niso izpadli le iz kroga jadranskih ekip, ki lahko pogledujejo proti Evropi, temveč tudi kar iz lige ABA. Rešila jih je združitev z zagrebško Cedevito. Lani je združeni klub zaradi koronavirusa sezono predčasno končal, a v EuroCupu dobil prednost pred Mornarjem. Kot kaže, tudi letos ne bo ostala brez evropskega pokala.
Nastopanje v Evropi je nedvomno eden od smislov projekta Cedevite Olimpije. Navsezadnje ga je ljubljanska ekipa upravičila tudi z zelo konkurenčnim nastopanjem in prebojem v drugi del EuroCupa, kjer jo je od četrtfinala pravzaprav ločil en koš. Tudi sestava ekipe in trenerskega štaba sta nedvomno na evropski ravni. Kot tudi ustroj kluba. A dejstva o tem, da so bili v Stožicah znova bolj uspešni na evropskem diplomatskem kot na jadranskem košarkarskem parketu, s čimer se nadaljuje znani modus operandi iskanja bližnjic, vendarle ne gre spregledati.
Kot tudi ne tega, da je bila uvrstitev v končnico lige ABA cilj Cedevite Olimpije. Da sta se pred njo znašla Crvena zvezda in Budućnost, je pravzaprav pričakovano. Bolj dosegljiva bi morala biti Mornar in predvsem Igokea. Uvrščanje pred klube te razvojne ravni bi ne glede na njihove vložke morala biti osnova za ljubljanski evropski status. Zato bodo v Ljubljani morali priznati, da so na tej ravni zaostali za uradnim ciljem, pa čeprav cena ne ne bo tako visoka, kot če bi zaradi tega ostali brez Evrope.
Cedevita Olimpija je sicer v večjem delu sezone tudi na parketu dokazovala, da spada med jadransko četverico. Zalomilo pa se ji je v odločilnem delu sezone. Deloma tudi zaradi spleta okoliščin. Od okužb z novim koronavirusom, pri katerih je trener Jurica Golemac v torek nehote prekršil klubsko zavezo o javnem molku, kateri igralci so bili pozitivni, do zgoščenega ritma najbolj zahtevnih tekem. Za Ljubljančane je bil na koncu usoden slab ciljni izkupiček: od šestih tekem so namreč dobili le dve. Tretja, ki bi prinesla napredovanje, pa je bila vsaj na papirju dosegljiva. Gre za tekmo s Cibono. Prav poraz v Zagrebu ima zdaj status odločilnega oziroma prelomnega.
Ob tem se nikakor ni mogoče otresti občutka o tem, da je bila prav v orisanem zaključnem delu jadranske sezone in predvsem na omenjeni tekmi s Cibono ljubljanska zasedba daleč od svoje evropske ravni. Daleč od priseganja na obrambne okope, ki jih zagovarja trener Golemac, in daleč od napadalne igrivosti in suverenosti osrednjih nosilcev. Posledično Cedevita Olimpija na jadranski fronti ni osmislila kadrovsko najbolj smiselno sestavljene in kakovostno vodene ekipe v zadnjem desetletju.
