Druga kariera
Nedelja, 17. 5. 2020, 12.00
4 leta, 6 mesecev
DRUGA KARIERA (158.): MATJAŽ SMODIŠ
Kralj Matjaž je našel, kar je iskal
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,88
3
Dvajset let po prvi in sedem po zadnji lovoriki v karieri se nekdanji trikratni evropski klubski prvak in reprezentančni kapetan Matjaž Smodiš v domačem Novem mestu prepušča gostinskim vodam, stik s košarko pa ohranja pri Krki in Trotih. In na domačem košu, kjer je še vedno glavni.
Malo je slovenskih športnikov, ki bi se lahko po svoji zadnji tekmi brez misli na kakšno novo zaposlitev povsem sprostili in uživaško čakali na starost. Med njimi je tudi eden najbolj uspešnih slovenskih košarkarjev vseh časov Matjaž Smodiš, ki se po lovorike in milijonske pogodbe resda ni nikoli podal v ligo NBA, je pa zato svoje igralske vrline s pridom izkoriščal v Evropi.Je edini slovenski košarkar, ki se lahko pohvali s kar tremi naslovi evropskega klubskega prvaka. Prvega je osvojil kot član Virtusa iz Bologne, dva v času, ko je igral za CSKA. V delu kariere je bil celo kapetan moskovskega giganta. Koše je polnil še kot član Fortituda in Cedevite, medtem ko pa je športno pot začel in končal pri novomeški Krki.
"Ne bom dejal, da mi kaj izrazito manjka, toda iščem nov izziv. Pred tem sem imel vsakodnevne ali pa tedenske športne izzive. Zdaj moram poiskati nove," nam je dejal v intervjuju leta 2015. Izzive je nedvomno našel. Na vseh področjih. Poleg tega, da je štiriletni mandat kot član liste Ivana Kralja presedel v novomeškem mestnem svetu in se posvečal družini, je pred leti opravljal tudi vlogo športnega direktorja slovenske reprezentance.
In danes? Deluje pri kar dveh novomeških klubih, je lastnik pivnice oziroma picerije Kralj Matjaž, njegova nova strast pa je gorsko kolesarstvo. Čeprav pravi, da privilegij, ki izhaja iz dobrih športnih zaslužkov, izkorišča, pa pogovor z njim razkriva, da še zdaleč ni razpet med lenarjenjem in počitnikovanjem.
Včeraj je minilo 20 let od trenutka, ko je Krka prvič postala državni prvak, s čimer se je prekinila vladavina Olimpije. Ali je mogoče košarkarja, ki je bil nato trikrat evropski klubski prvak, vprašati, ali tisti trenutki veselja, vsaj na čustveni ravni, spadajo med karierne vrhunce?
Vsekakor. To je primerljivo. Tista "kanta" je bila moja prva. Čustven izbruh je bil tako velik, da je za vse večne čase ostal zapisan v mojem spominu. Ko postaneš prvak v domačem kraju, tudi z nekaj fanti, s katerimi si odraščal, ima zgodba poseben prizvok. V čast mi je, da sem bil del tiste evforije. Življenje je šlo naprej. Vsaka sezona je zgodba zase. Toda tistih trenutkov se vedno rad spominjam.
Ne le finalne zmage proti Pivovarni Laško. Zgodovinsko gledano je bila zgodba leta polfinalna zmaga nad Olimpijo. Ste čutili zapostavljenost, ker osrednja zgodba tedaj ni bila zmaga Krke, temveč poraz Olimpije?
Spominjam se tistih trenutkov. Uničili smo slovensko košarko, mar ne? Tragedija, šok … Toda zaradi tega nismo bili prizadeti. Daleč od tega. Morda smo v tem odzivu začutili še večjo odmevnost zgodbe. Tudi na račun tega smo bili v finalu še bolj odločni. Sicer pa so bili ti odzivi nekako pričakovani. Olimpija je bila uveljavljen evropski klub. Seznam njihovih košarkarjev je bil izjemen. Roko na srce, po imenih smo bili proti njim smešni.
Za reprezentanco je zbral kar 51 nastopov.
A zdi se, da po zmagi nad Olimpijo ni nihče v Novem mestu razmišljal o tem, da je trofeja že Krkina.
Ne, ne … Dobili smo zalet. Igrali smo še bolje kot v polfinalu. Ni nas bilo strah finalnega izziva. Obenem pa se tudi pritisk po zmagi nad Ljubljančani ni povečal. Ko premagaš evroligaško Olimpijo, kar je bilo zgodovinsko dejanje, dobiš krila. Bili smo tako samozavestni, da bi Laščane premagali, tudi če bi v svoje vrste pripeljali še kakšnega novega košarkarja. Kljub mladosti mi je bilo jasno, da se takšna priložnost pač ne ponudi vsak dan.
Iz tistega obdobja izvira tudi vaša znamenita izjava, da ne boste nikoli oblekli dresa Olimpije. Se je v njej skrivala vaša vizija evropske poti, ki je zaobšla Tivoli, ali pa je šlo za lokalpatriotsko provokacijo?
Ah, bil sem otrok. Kaj pa vem, kakšno pot sem videl. Je pa dejstvo, da se mi je Olimpija zamerila. Zgodbe o domnevnem prestopu, ki se je končala na sodišču, ne želim pogrevati. Ni potrebe. Bilo je, kar je bilo. Šel sem naprej. Zame je bila to tudi lekcija, da se v športu še zdaleč ne odvija vse na igrišču. Je pa dejstvo, da sem imel zaradi tega na parketu še toliko večji motiv. Nedvomno je bila izjava iskrena. Nikoli nisem čutil potrebe ali želje, da bi zaigral za Olimpijo. Lahko pa povem, da sem bil ob koncu kariere znova v pogovorih z Ljubljančani. Obstajala je možnost, da se poslovim prav kot član Olimpije. A nato sem se vrnil v Krko. Čeprav se stvari v življenju spreminjajo, sem vesel, da sem sklenil košarkarski krog. Končal sem tam, kjer sem začel. Tudi tista zgodba se je končala z zmago nad Olimpijo. Kot kaže, mi je bila ta usojena kot motivator v športni karieri.
Leta 2000 je zapustil Slovenijo. Kot prvak s Krko. Leta 2013 se je vrnil. Po zadnji naslov – s Krko.
Mnogi športniki se po zadnji tekmi v karieri znajdejo v nezavidljivem položaju, saj se morajo, pogosto brez pravih znanj, lotiti novega dela. Vi ste si že med kariero zagotovili denarno eksistenco, obenem pa tudi privilegij za mirnejši prehod v novo življenje. Ste se zavedali te velike prednosti?
Vsekakor. Še dandanes si jemljem pravico do tega privilegija. Bil sem priden in varčen. Veliko sem vlagal vase. Zdaj žanjem sadove. Spadam v ozko skupino tistih, ki so s športom zares dobro zaslužili. Priznam, da sem imel tudi kar nekaj sreče pri podpisovanju pogodb. Nikoli se nisem tresel ali bal, kakšno bo moje življenje. Kar delam zdaj, delam izključno zaradi tega, ker ob tem uživam. Ne gre za aktivnosti, s katerimi bi si zagotavljal preživetje. Tako je bilo sprva, ko sem se ukvarjal s košarkarsko šolo, tako je zdaj, ko sem zajadral v gostinske vode.
Je zaradi tega poseben tudi starševski izziv?
S trdim delom in garaštvom sem prišel do velikega uspeha. Prav s svojo potjo sem lahko največji zgled. Verjamem, da imajo tudi moji otroci v sebi primeren ego. Želijo dokazati, v prvi vrsti sebi, da lahko poskrbijo zase in za svoja življenja. Nikoli jim ne bom dejal: "Sedite, tukaj imate denar, lepo se imejte!"
V košarki zdaj sedite na dveh stolih. Je na podlagi dejstva, da ste po novem član upravnega odbora KK Krka in obenem športni direktor Žoltastih trotov, ki igrajo v 2. SKL, mogoče pričakovati bolj tesno sodelovanje obeh novomeških klubov?
Verjamem, da je moja vrnitev v Krko začetek neke dolgoletne zgodbe. Kot član uprave imam priložnost, da povem svoje mnenje, medtem ko pa imajo škarje in platno v rokah drugi. Troti so po drugi strani iskrena lokalna zgodba, kjer pa ob menjavi rodov želimo razvijati mlade košarkarje. Računam tudi na sodelovanje obeh klubov. Konkretno, kakšen perspektiven košarkar Krke bi se lahko kalil pri Trotih in se vrnil, ko bo nared. Sodelovanje bi bilo logično in naravno. Troti nikoli ne bodo številka ena v Novem mestu, Krka pa nikoli številka dve. Hierarhija je naravna in zelo jasna.
Dvoboj košarkarskih velikanov: Smodiš vs. Gasol
Predlani ste v središču Novega mesta odprli pivnico in picerijo Kralj Matjaž. Gre zgolj za investicijo ali zgodbo, s katero živite?
Sem kar aktiven. Sam seveda ne bi zmogel. Imam partnerja, ki je direktor in vodi posle. Sam sem prisoten, kolikor je to potrebno. Vse skupaj pa se je začelo z informacijo o možnosti nakupa na dobri novomeški lokaciji. V tem sem videl dobro naložbo. Splet okoliščin je nato nanesel na gostinstvo. Ideja o pivnici in piceriji mi je bila všeč. Zdaj se tudi širimo, saj odpiramo še restavracijo v Kostanjevici na Krki.
A kriza ob novem koronavirusu vas ni obšla …
Za vse gostince je bil to velik udarec. Na srečo smo se hitro odločili za razvoz pic. Če se ne bi, bi pokleknili. Na ta račun smo imeli vsaj nekaj prihodkov. Gremo naprej. V boljšo prihodnost. Položaj se normalizira. Verjamem v uspešno poletje.
V ponudbi piva je tudi #8, torej vaše pivo?
Imamo hišna piva pod blagovno znamko Kralj Matjaž. Gre za personalizirane zgodbe z različnimi pivovarji. Med njimi je tudi to pivo.
Kaj pa vaša politična kariera?
Končana. Tam nimam kaj iskati. Štiri leta sem bil mestni svetnik. Zanimiva izkušnja, v kateri sem se veliko naučil. Zdaj vem, na kakšen način stvari tam potekajo. Me pa to ne zanima. Nisem človek, ki bi sedel na sejah. Sem človek akcije.
Še kdaj vržete na koš?
Predvsem na treningih Trotov izkoristim kakšen trenutek in vržem proti obroču. Nič resnega. Po novem pa imamo koš tudi pred domačo hišo. Zasluge zanj gredo najmlajšemu sinu, ki je izrazil to željo. Zdaj nanj mečemo vsi.
V reprezentanci je pričakal tudi Gorana Dragića.
Ste še glavni v družini?
Zdaj še. A ko bo Luka (19-letni košarkar Heliosa, op. p.) opravil z rehabilitacijo, mu bom verjetno moral prepustiti žezlo. Štiridesetletnik pač težko lovi 20-letnega mulca.
Toda s hrbtno tehniko in močjo bi morda šlo?
In z izkušnjami. Na to karto bi ga še premagal. Ha, ha …
Malce pa so vas zasvojila tudi gorska kolesa …
Malce? Zelo, zelo. Sem zaljubljenec v gorsko kolesarstvo. MTB je moje drugo športno življenje. Kadar imam čas, se podal na kakšno tudi. Gre za hobi, v katerem neizmerno uživam.
Vam je že prinesel tudi kakšno bojno rano?
Pred leti sem enkrat grdo padel in se močno popraskal. To je bila lekcija. Zdaj sem bolj pazljiv. Naj tako tudi ostane.
3