Grški bog ali za glavo manjši velikan

Ko mediji in širša javnost Dimitrisa Diamantidisa ali Vassilisa Spanoulisa, sicer nesporna izstopajoča mojstra, ki sta na svojevrsten način zaznamovala zadnje desetletje predvsem evropske klubske košarkarske ravni, označujejo za bogova košarke, marsikateri grški zaljubljenec v igro pod obroči, čigar spomin seže tudi v preteklo stoletje, zgolj zamahne z roko. V očeh številnih rodov namreč junaki nove košarkarske dobe kljub uspehom niso primerljivi z osrednjo grško košarkarsko ikono, s košarkarjem, ki je pisal zgodovino in predvsem dojemanje tega športa v zibelki olimpizma dvignil na novo, dotlej nepredstavljivo raven. Nikos Galis, karizmatični košarkar, rojeni strelec, pravi vodja in ujetnik košarkarske romantike, ki ima vse manj skupnih imenovalcev z novimi trendi.

"Le" ena zlata kolajna

Galisova reprezentančna vitrina je resda precej revnejša od vitrin mnogo tekmecev in košarkarskih velikanov. S člansko izbrano vrsto je osvojil "le" dve kolajni. Njegovi rojaki se še posebej radi spominjajo prve. Leta 1987 je namreč na domačem evropskem prvenstvu Grčijo popeljal do naslova evropskega prvaka. Na osmih tekmah je bil njegov najslabši strelski izkupiček 30 točk, najvišji 44. V povprečju je dosegel 37 točk na tekmi, v velikem finalu pa je pred skoraj 20 tisoč vročekrvnimi navijači v pirejski Dvorani miru in prijateljstva z okroglimi 40 točkami na kolena spravil veliko Sovjetsko zvezo.

Čeprav je bil po košarkarskem poklicu klasični strelec, ki je žogo najraje kar sam sprožil proti obroču in se pred tem s tekmecem pomeril v obračunu 1:1, je znal igrati tudi z ekipo in zanjo. Soigralce je znal prisiliti, da so poskrbeli za potezo več ali pa na kakšen drugačen način osmislili svoje mesto na parketu. To se je pokazalo tudi dve leti pozneje, na evropskem prvenstvu v Zagrebu. Galis se znova ni spustil pod mejo 30 točk, z njim je dihala ekipa na čelu s Panatgiotisem Giannakisom. Vseeno pa je nato Galis naletel na močnejšega tekmeca, na Dražena Petrovića in sanjsko jugoslovansko ekipo, v kateri so bili tudi Toni Kukoč , Dino Rađa, Jure Zdovc in Vlade Divac. Grki so se morali zadovoljiti s srebrom.

Usodna ameriška poškodba

V višino je Nikos Galis meril le 183 centimetrov, kar je krepko pod povprečji tudi košarkarjev na branilskih položajih. A s svojo hitrostjo, odličnim pregledom in strelsko natančnostjo je znal tekmece kot po pravilu vreči iz ritma in tako premostiti primanjkljaj v centimetrih. V vlogi strelca je nase opozoril že v mladih letih, ki jih je kot otrok izseljenske družine z grškega otoka Rodos preživljal v New Jerseyju. Na mamino veselje in očetovo delno ter predvsem kratkotrajno razočaranje je pri 15 letih opustil misel na kariero boksarja. Iz ringa je stopil pod koše ter blestel v srednješolski in univerzitetni konkurenci.

Naslednji korak se je, vsaj sledeč ameriški miselnosti, zdel povsem naraven – selitev v poklicno ligo NBA. Galis se je leta 1979 že znašel na pragu velikega Bostona, a mu je dokončno dokazovanje preprečila poškodba. "Kelti" ga niso čakali, dokazovanja željni 22-letni mladenič pa se je odločil vrniti h koreninam. Sprva je odbil ponudbi Panathinaikosa in Olympiakosa. Prepričal pa ga je predsednik Arisa Menelaos Hagigeorgiu.

V Solunu je preživel kar 13 izjemnih sezon, večinoma kot prepričljivo najboljši strelec grškega prvenstva. Osemkrat je postal državni prvak in še šestkrat pokalni, za piko na i pa je manjkal naslov evropskega klubskega prvaka. Z Arisom se je trikrat se je zavihtel na sklepni turnir, a na koncu vselej ostal praznih rok.

Prvi evropski milijonar

Ko je v dresu Arisa neumorno polnil tekmečeve koše, so na njegov naslov prihajale prenekatere ponudbe. Nanje se je moral odzvati tudi delodajalec. Njegova plača se je v drugi polovici osemdesetih let preteklega stoletja vztrajno povečevala. Postal je celo prvi košarkar, ki je v Evropi v eni sezoni v žep pospravil okrogel milijon ameriških dolarjev.

Spoštovanja vredne so bile tudi številke v njegovi statistiki. Trideset, 35, 40 ali več točk. Iz tekme v tekmo, iz kroga v krog. To je bil njegov slog. V grškem prvenstvu in pokalu, v evropskih tekmovanjih in na reprezentančni ravni je odigral kar 753 tekem ter vknjižil neverjetnih 24.721 točk (povprečno 32,8 na tekmo).

Vrnitev v košarko?

S svojim značajem, šampionsko miselnostjo in vplivom na okolico je med Grke vnesel košarkarsko vročico, ki je prisotna še danes. Bil je vzor novim rodovom, ki so bili iz leta v leto večji. Če je bilo leta 1987 v grško zvezo včlanjenih slabih 93 tisoč košarkarjev, se je štiri leta pozneje članstvo povzpelo na 163 tisoč. Tudi razcveta Olimpikosa in Panathinaikosa z milijonskimi vložki sta ob nadaljnjih reprezentančnih uspehih posledica plaza, ki ga je sprožil Galis, do letos najboljši strelec evropskih košarkarskih prvenstev vseh časov. Pred dnevi je moral svoje žezlo predati Francozu Tonyju Parkerju.

Prav zaradi tako čvrste vpetosti v grški šport je zanimivo, da se je Galis po upokojitvi leta 1994 (zadnji dve sezoni je igral v dresu Panathinaikosa) povsem umaknil. Redko se je pojavljal v medijih, še redkeje v klubih. A kot zagotavlja njegov nekdanji soigralec Subotić, bi se to lahko spremenilo. Pri Arisu naj bi namreč zavel nov veter. Novi vlagatelji in lastniki pa želijo v svojih vrstah tudi največjega med največjimi – Nikosa Galisa.