Finalno ogledalo: osvežitev in alarm

Ko je pred dobrimi 15 leti novomeška Krka z Matjažem Smodišem in Ivom Nakićem v polfinalu državnega prvenstva šokirala Sagadinovo Olimpijo, jo prvič v zgodovini prikrajšala za naslov in si zagotovila finalni obračun z Laščani, je bilo v širšem košarkarskem diskurzu vprašanje o tem, koga ni v finalu, bolj aktualno od tistega, kdo se bojuje za končno zmago. Po letošnjem domačem polomu Olimpije in Krke je podobna usoda doletela košarkarje Tajfuna iz Šentjurja in Rogaške.

S tem se je (ne)hote zatemnjevalo dejstvo o zasluženem preboju štajerskih klubov v veliki finale. Zato velja ob koncu sezone poudariti, da sta oba kluba v pravem trenutku požela sadove potrpežljive in racionalne klubske politike, ki je bila prilagojena proračunu in družbeni ter športni okolici, ter primerno selekcionirane in trenersko dobro vodene ekipe. Obenem sta se dobro znašla tudi v položajih, na katera se je težko pripraviti – izkoristila sta nenadejano priložnost, ko se je ta ponudila.

Brez izgovorov

Čeprav je bilo na koncu na prestolu dovolj prostora le za eno ekipo (s tremi zaporednimi zmagami in skupnim rezultatom 3:1 je to postal Tajfun), pa je bil finalni nastop za oba kolektiva rezultatski vrhunec v celotni klubski zgodovini in obenem vsaj približek tudi najbolj optimistično zastavljenemu dometu.

Po drugi strani pa je bil kozjansko-obsoteljski dvoboj tudi tisti ljudski klic, ki je osredja košarkarska cesarja v državi označil za gola. Razkril je nezrelost in nedopustno pomanjkljivo motiviranost jadransko ali deloma celo evropsko usmerjenih košarkarjev Krke in Uniona Olimpije.

Ne eni ne drugi si letos niso zaslužili naslova slovenskega prvaka, saj, sledeč načelom temeljne športne tekmovalnosti, prave kakovosti niso pokazali pod koši. Vprašanja o tem, ali se je na prestol res zavihtela najboljša ekipa v državi, so zatorej žalitev za košarko in priprava poligona opravičil ter izgovorov za rezultatsko neuspešnost Novomeščanov oziroma Ljubljančanov.

Kaj je prinesel nenadejani finale?

S širšega košarkarskega vidika pa ima letošnji razplet državnega prvenstva tudi močno sporočilno vrednost. Je motivacija in izziv za vsa manjša klubska okolja, ki so se lahko prepričala o premagljivosti navidezno previsokih ovir, po drugi strani pa jasno svarilo največjima kluboma, naj se ne poigravata z že tako načetima ugledoma. To v prvi vrsti velja za Olimpijo, nekdanjega evroligaša, ki je bil nazadnje državni prvak leta 2009, zdaj pa bo trepetal celo za posebno (plačljivo) vabilo za nastop v regionalni ligi ABA . Vseeno pa velja pripomniti, da bi košarkarski sladokusci nenadejani finale veliko raje spremljali, če bi, kar se od manjših klubskih okolij tudi pričakuje, na površje potisnil kopico mladih obrazov, bodočih reprezentantov, na katerih bi v prihodnje slonel vsaj del slovenske košarke. A jih ni.

Pri prvakih bi zaman iskali kakšnega nabornika za reprezentanco mlajših članov ali nemara celo realnega kandidata za člansko vrsto. Ob solidnih tujcih je imel glavno besedo veteran in že lep čas nekdanji reprezentant Dragiša Drobnjak. Položaj je le nekoliko boljši pri Rogaški, kjer velja biti ob kroničnem pomanjkanju centrov pozoren na Žigo Dimca.