Torek, 2. 10. 2018, 14.15
6 let, 1 mesec
Veterana prevzela čustva, a se ne misli ustaviti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,28
1
Alejandro Valverde je vendarle dočakal zlato medaljo na svetovnem prvenstvu.
Junak cestne dirke na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku Alejandro Valverde je po dolgih letih čakanja le dočakal zlato medaljo. Čeprav šteje 38 let, se ne misli upokojiti. Že zre proti olimpijskim igram v Tokiu.
Nositi mavrično majico so sanje vsakega kolesarja. Ta pripada svetovnemu prvaku. In letos je do nje prikolesaril 38-letni Španec Alejandro Valverde. Pred tem je imel v svoji vitrini šest medalj, manjkala mu je zlata.
Čeprav je bila trasa v Innsbrucku z 258,5 kilometra izjemno težka, je na koncu deloval najbolj svež in je v ciljnem sprintu premagal Francoza Romaina Bardeta, Kanadčana Michaela Woodsa in Nizozemca Toma Dumoulina.
Celo večnost sem lovil zlato medaljo
"To je moja najbolj čustvena zmaga do zdaj. V življenju sem sanjal, da bi osvojil Dirko po Franciji ali postal svetovni prvak. To mi je zdaj uspelo. Neverjetno. Končno mi je uspelo," je bil Valverde vesel dosežka.
Po 258,5 kilometra je prvi prečkal ciljno črto.
Kako si je želel naslova, smo se lahko prepričali na lastne oči, ko je v ciljnem izteku objemal vse povprek in glasno vzklikal. "Velikokrat sem jokal, moram pa priznati, da je zelo čustveno, ko postaneš svetovni prvak. Celo večnost sem lovil zlato medaljo. Imel sem jih šest, nikdar pa nisem prišel do zlata. Rad bi se zahvalil španski ekipi. Skupaj smo opravili trening v Sierri Nevadi in to nam je pomagalo. Vez med nami je bila zelo trdna."
Misija Tokio 2020
Daljnega leta 2003 je osvojil prvo medaljo na svetovnem prvenstvu v Hamiltonu, poklicno pot kolesarja pa je začel leto prej. Manjka mu še olimpijsko odličje. In do tega se bo poskušal dokopati čez dve leti v Tokiu. "Lahko bi se poslovil in ne bi imel slabe vesti, vendar še nameravam tekmovati do Tokia," je dal Španec vedeti, da še ni rekel zadnje besede.
V ciljnem sprintu četverice je imel največ moči.
Tudi v slovenskem taboru so mu privoščili uspeh. Selektor Andrej Hauptman je potem, ko so zaradi padca Primoža Rogliča možnosti za dobro uvrstitev splavale po vodi, uspeh najbolj privoščil prav njemu. Tudi Roglič se je v cilju spogledoval z dosežkom Španca in si pri sebi mislil, da je moral tudi on čakati toliko let, da je prišel do zlatega odličja.
1