Ko je bil kaos, so ga vrgli v morje in je moral splavati: ni vedel, v kaj se podaja

Bogdan Fink je alfa in omega dirke Po Sloveniji in direktor Kolesarskega kluba Adria Mobil. Pohvali se lahko tudi s tem, da je kot prvi na mladinskem svetovnem prvenstvu prikolesaril medaljo za nekdanjo Jugoslavijo. Foto: Vid Ponikvar

Leta 1990 je Bogdan Fink pri 18 letih na mladinskem svetovnem prvenstvu v kolesarstvu na cestni vožnji osvojil bronasto medaljo za Jugoslavijo. Zmagal je tudi nekaj dirk med člani, bil nekaj časa del reprezentance, vendar, kot pravi sam, zgodba ni pila kruha. Poškodba leta 1997 mu je nato dodatno prekrižala načrte. Kaj kmalu se je znašel na koncu kariere in pri 28 letih sprva za dve leti presedlal v trenerske vode. Od leta 2002 je direktor Kolesarskega kluba Adria Mobil, ki je imel takrat finančne težave. Ni si predstavljal, da bo toliko zunanjih pritiskov, ki bi želeli klubu slabo. Ogromno truda vlaga v dirko Po Sloveniji, ki ima veliko veljavo v tujini, kar ponazarjajo vrhunski kolesarji, ki prihajajo na slovenske ceste.

Kako to, da ste končali kariero tako zgodaj?
Leta 1997 sem si na dirki v Nemčiji zlomil stegnenico. Nato sem se bolj posvetil fakulteti za šport. Leta 1999 sem kariero zaključil, fakulteto pa šele leta 2016 (smeh, op. a.). A so bile druge stvari za delati. Nehal sem pa zaradi zloma stegnenice in ker nisem dosegal rezultatov.

Kako ste padli?
Pri spustu. Bile so kocke, padli smo, jaz pa sem si zlomil stegnenico. Nato so me v Nemčiji operirali. Tam sem bil tri tedne. S tamkajšnjimi zdravniki sem se posvetoval, kaj je bolje. Imel sem možnost, da me z rešilcem odpeljejo v Slovenijo ali pa operirajo tam. Odločil sem se za takojšnjo operacijo. Nato sem z vijaki dirkal še leta 1998 in poskusil iti na polno, vendar ni šlo več. V tistem času so šli kolesarji tipa Marco Pantani, Jan Ulrlich po zraku in sem si rekel, da to nima smisla.

V mladinskih kategorijah ste potem dirkali z njimi?
Prej smo z njimi normalno dirkali, nato jim nismo bili več konkurenčni.

Kaj ste po karieri sprva delali?
Leta 2000 in 2001 sem bil v Kolesarskem klubu Krka Telekom trener mladinskih selekcij in selektor mladinske slovenske reprezentance, leta 2002 pa so me postavili na mesto direktorja kluba, ki zdaj nosi ime Adria Mobil.

Kako, da niste nadaljevali trenerskega dela?
Klub je v tistih časih zašel v finančne težave. Bil je kaos. Niso imeli drugega in so kot dežurnega gasilca potisnili v ogenj mene. Takrat nisem vedel, za kaj gre, kaj me čaka. Še enkrat ne bi šel čez to.

Koga ste pred tem trenirali?
Jureta Zrimška denimo, bil sem pa prvi trener Janija Brajkoviča, ko je prišel v klub.

V direktorske vode je bil potisnjen. Pri vsega 30 letih je začel novo pot. Foto: Vid Ponikvar Niste imeli trenerskih ambicij?
Imel sem, vendar so mi rekli, naj vstopim v direktorsko službo. Bil sem mlad in neumen (smeh, op. a.). Nisem vedel, v kaj se podajam. Težko je bilo. Reševalo me je, da je imel klub tradicijo, da sem bil prej športnik. V celotnih 17 letih sem imel vedno pravi upravni odbor, predsednika ali predsednico kluba. Vedno so pomagali. To je zelo pomembno. V številnih klubih v drugih športih predsedniki funkcionirajo, ko so uspehi. Ko jih ni, ne. Veliko težav smo imeli. Tudi glede velodroma, zgodbe Tomaža Noseta, dirke Po Sloveniji. Tudi zdaj imam v Mojci Novak pravo osebo. Ljudje, ki pomagajo zdaj, se vedno oglasijo na klice, ko potrebujem pomoč. Ko je lahko, si tako ali tako lahko sam pomagaš.

Vaš klub je največji v Sloveniji. In velikokrat se zgodi, da tiste na vrhu želijo na raznorazne načine zrušiti. Tudi v primeru kolesarja Tomaža Noseta, ki je na koncu ob vsem nagajanju pokazal nedolžnost pri dopingu. Kako težko je v teh stvareh?
Težko je, vendar se navadiš. V primeru Noseta je bil konstrukt proti klubu, ne proti Tomažu. Bolj ko sem se poglabljal, bolj sem bil presenečen, da takšne stvari sploh obstajajo na svetu. Pri našem klubu smo imeli vedno razmišljanje, če nas je kdo premagal na cesti, moramo več trenirati. Nikoli nismo razmišljati, da bi zmagali za zeleno mizo ali iz ozadja kaj spremenili. V športu se pa večkrat dogaja v ozadju.

Sportal Bila je najhitrejša Slovenka na smučeh, danes dela v Bruslju

Ali je zdaj drugače?
Zdaj je manj tega. So še določene stvari, vendar mislim, da se je svet spremenil. Morda zdaj vodimo klube tisti, ki smo bili nekdaj tekmovalci. Stara garda je drugače razmišljala.

Kakšen je bil preskok iz tekmovalnosti v drugo kariero?
Na začetku ni bilo lahko. Vsak športnik ima težavo. Nenadoma nisi več v krogu istih ljudi, prijateljev. Na začetku je to težko. Nato se navadiš in sprejmeš. Sam sem se odločil, da končam kariero, ker sem videl, da ne bom več dosegal dobrih rezultatov.

"V primeru Noseta je bil konstrukt proti klubu, ne proti Tomažu. Bolj ko sem se poglabljal, bolj sem bil presenečen, da takšne stvari sploh obstajajo na svetu. Pri našem klubu smo imeli vedno razmišljanje, če nas je kdo premagal na cesti, moramo več trenirati." Foto: Vid Ponikvar Kako so vas nato pri vsega 32 letih sprejeli tekmovalci za direktorja kluba?
Vsak si mora z dejanji izboriti položaj. Delal sem, boril se, rezultati pa vedno govorijo. Poleg kluba smo imeli dirko Po Sloveniji. Drugo leto, ko sem bil tu, je bil Brajkovič svetovni prvak. Boriti se moraš.

Ali ste dirko Po Sloveniji takoj prevzeli?
Tega projekta sem se najbolj bal. Leta 2002 smo naredili dve dirki. Zbrati smo morali namreč denar za dve dirki, ker leta 2001 ni bilo skoraj nič plačano.

Koliko je bilo takrat potem minusa v klubski blagajni?
Kot bi zdaj imel približno 400 tisoč evrov minusa, ker so bili takrat tolarji. Leta 2005 smo nato prišli na zeleno vejo. Celoten upravni odbor in vsi so delali brezplačno, da je stvar ponovno oživela.

Sportal "Ko udari realnost in se svet ne vrti več le okoli tebe, te mora nekdo prizemljiti"

Kakšen zalogaj je dirka Po Sloveniji?
S finančnega vidika je bila do zdaj od 230 do 280 tisoč evrov, zdaj ko je Eurosport, smo okoli milijona evrov. Z organizacijskega vidika je ogromno dela. Pet dni je optimalna dirka.

"Če bi bilo vse normalno, bi morali že zdaj delati za 2019. Vendar ni tako.'' Foto: Vid Ponikvar Kdaj se začnejo dela za dirko Po Sloveniji?
Če bi bilo vse normalno, bi morali že zdaj delati za 2019. Vendar ni tako. Pred počitnicami bomo naredili analizo za letošnjo izvedbo in videli, ali bomo delali v tej smeri naprej ali ne.

Zakaj ni nič Primorske?
V projekt bodo šli vsi, vendar bo treba tja iti in se dogovoriti. V tem letu je vstopila celotna pomurska regija. Za naprej se pogovarjamo, da bi se dirka v bodoče tam začela in potem nadaljevala nižje.

V kakšni meri je dirka Po Sloveniji dobrodošla za slovenske kolesarje, zlasti ker pridejo v našo državo vrhunski kolesarji?
Vrhunska priložnost. Če hočeš biti uspešen, se lahko na dirki Po Sloveniji pokažeš, ker prihajajo velike ekipe. Na neki način je za večino fantov premočna. Lani je bil Tadej Pogačar močan in je dokazal, da se lahko kosa z vrhunskimi kolesarji.

Sportal "Življenje po športu je lahko težko ali pa še bolj sladko kot med kariero"

Kako gledate na nekdanjega skakalca Primoža Rogliča, ki se je pred nekaj leti sploh začel ukvarjati s kolesarstvom in zdaj žanje uspehe? Kako je sploh prišel v vaš klub?
Prišel je in smo dejali, da poskusimo. Nobenemu še ni uspelo, da bi prišel iz smučarskih skokov v kolesarstvo in bi mu uspelo.

Nekdanji skakalec Primož Roglič je posebna zgodba v svetu kolesarstva. Profesionalna pot se je začela v klubu Adria Mobil. Ali ima klub kaj finančne koristi, ker je prestopil v drug klub?
Finančno ne, sicer pa ima drugo vrednost. Ravno zaradi našega kluba bo letos prišel na dirko Po Sloveniji. Ogromno je naredil, da bo njegova ekipa prišla, saj so bila z njegovo ekipo pogajanja najtežja. On je to stvar rešil. Premalo se zavedamo, kakšno vrednost ima. Ne dajo ga kolesariti kar na vsako dirko.

Kje vidite njegov limit?
Cilj je zagotovo, da zmaga tritedensko dirko. Mislim, da se bo temu približal. Vendar na tako dolgih dirkah odločajo malenkosti. Mislim, da bo tam. On se izredno hitro uči. Napake, ki jo naredi, ne ponovi več. Nekateri delajo nenehno ene in iste.

Ste ob njegovem prihodu pričakovali, da bo tako hitro osvojil dirko Po Sloveniji?
Ne, prvi, ki je slutil, da bi lahko bil dober, je bil Boštjan Mervar. Takrat je bil pri nas športni direktor. Leta 2015 smo s Primožem štartali na zmago, vendar nas ni nihče resno jemal. Leta 2014, ko je bila dirka Zagreb–Novo mesto, je bil Primož takrat še brez imena. Pobegnilo je osem kolesarjev. Priigrali so si osem minut prednosti. Vsi so pričakovali, da bo moštvo Adrie Mobila kot gostitelj dirke povleklo voz in ubežnike ujelo, vendar smo vedeli, da imamo v ospredju Primoža. Nihče ni vedel, kako je dober. Z vsemi je pometel in zmagal. Nenehno smo vedeli, da je dober. A da bo tako daleč, si ni nihče ni mislil. Niti sam ne.

Sportal Azijci videli Slovenijo kot prostor za razvoj