Šport, ki je morda videti grob, a ti pomaga drsati skozi življenje

Le kdo ne pozna hokejskega asa Anžeta Kopitarja, zaradi katerega smo v deželi na sončni strani Alp številni hokejski navdušenci lani spet prestavljali spanec oziroma nanj kar pozabili in v zgodnjih jutranjih urah raje spremljali našega virtuoza na drsalkah, ki je osvojil že drugi prestižni naslov prvaka lige NHL. Srčni utrip je v zadnjih letih dvigovala tudi članska hokejska reprezentanca. Pepelka, kot so jo poimenovali nekateri tuji mediji, je v Sočiju s premiernim nastopom na olimpijskih igrah pisala zgodovino in tekmovanje petih krogov končala na veličastnem sedmem mestu.

A tlakovanje poti do članskih uspehov je dolgotrajen proces, ki se začne že v zgodnjih otroških letih. O tem, kdaj je pravi čas za prve hokejske zavoje, kako je s treningi, koliko evrov boste odšteli in še o marsičem, smo se pogovarjali z nekdanjima hokejistoma, danes pa predsednikoma mladinskih ustrojev na Jesenicah in v Ljubljani Miho Reboljem (predsednik HD mladi Jesenice) in Tomažem Vnukom (predsednik HK Olimpija).

Od prvih treningov do hokejske šole

V Zgornjesavski dolini za najmlajše nadobudneže, ki se prvič srečujejo s hokejem, vsako leto v prvih 40 dneh začetka šolskega leta organizirajo drsalni tečaj, na katerem so prisotni trenerji njihovega društva, ki jim pri izvedbi občasno pomagajo tudi nekdanji hokejisti ali pa profesorji športne vzgoje. Na tečaju, ki traja en teden – pet dni po eno uro – se otroci, najmlajši so stari le tri leta, spoznavajo z nekaterimi hokejskimi osnovami. Po tedenskem tečaju sledi odločitev, ali otroku hokej sploh ustreza in ali ima željo, da se bi še naprej podil po ledenih ploskvah. Če se odločijo za trening hokeja, se pridružijo tako imenovani hokejski šoli, ki združuje otroke od treh do šestih let, nato pa se že začnejo oblikovati selekcije: do osem let (U-8), malčki (U-10), mlajši dečki (U-12), dečki (U-14), kadeti (U-16), mladinci (U-18).

Tudi pri Olimpiji je zgodba podobna. Kot pravi Vnuk, si otroci lahko najprej v Tivoliju ogledajo trening vrstnikov. Če so za, pa si lahko nadenejo drsalke in v družbi staršev in/ali trenerjev poskusijo drsati in ugotoviti, ali jim je tovrstna vadba sploh všeč. Če jim je, se lahko pridružijo hokejski šoli.

Pomoč kluba in spodbujanje izmenjave

Hokej ni kot nekateri športi, pri katerih si nadeneš le športne copate in že treniraš, saj zahteva kar nekaj opreme. Sprva so potrebne drsalke, rokavice in čelada, kmalu pride na vrsto še palica. V veliko klubih – pri nas imajo igralce v mlajših selekcijah po podatkih Hokejske zveze Slovenije (HZS) registrirane HD mladi Jesenice, HK Olimpija, HDK Maribor, HK Triglav, HKMK Bled, HDD Bled, HK Slavija Junior in HK Celje – pomagajo stroške staršem znižati z izposojo opreme (na primer čelad), spodbujajo pa jih tudi k izmenjavi opreme, saj otroci z odraščanjem kaj hitro prerastejo nekatere dele. A dejstvo je, da imajo otroci najraje svojo opremo.

Okvirna cena drsalk za najmlajše je med 40 in 50 evri, toliko bodo starši odšteli tudi za nakup čelade, cena palic pa lahko preseže 100 evrov.

K stroškom je treba prišteti še članarino. Pri Olimpiji je mesečni prispevek za vse selekcije enoten, in sicer 72 evrov, na Jesenicah pa raste s selekcijami. Pri mlajših je tako 50 evrov, pri najstarejših se ustavi pri 90 evrih na mesec. Pri HD mladi Jesenice pri najmlajših vadnine za ves mesec ne plačujejo, ampak se, kot razloži Rebolj, plačuje simboličen znesek, 2,5 evra na termin: "Ne želimo, da se starši zavezujejo, saj se zavedamo, da si najmlajši otroci hitro radi premislijo. En dan bi prišli na trening, drugič ne, čez nekaj dni jih hokej spet pritegne, tako da gre za simbolične zneske, ki jih starši plačajo na obisk."

Nov izziv za selekcijo mlajših dečkov

Treningi in pridobivanje veščin se začnejo postopoma. Igrišče je pri najmlajših velikokrat razdeljeno na več delov (tri). Na vsakem delu je ena skupina, ki se prvin uči skozi igro, te pa nato nadgrajuje v drugi skupini.

Vse do selekcije mlajših dečkov (U-12) igrajo po širini igrišča, nato pride nov izziv – igranje na vsem igrišču. Med devetim (desetim) in 12. letom se začne v igro vpeljevati sistem, razdelijo se vloge, saj takrat že pride v poštev postavitev, kdo bo igral v napadu, kdo bo skrbel za obrambne naloge (pri vratarjih je to po navadi že prej).

Mlajši dečki imajo tekmovanja že pod okriljem krovne hokejske organizacije, medtem ko pri mlajših selekcijah prevladujejo turnirji, ki so tudi promocijske narave.

Še dobro, da so v hiši

Kako na aktivno ukvarjanje s hokejem gledajo starši? Oče 12-letnega Jureta Kleindiensta, centralnega napadalca pri kranjskem Triglavu, ki hokej trenira pet let, se je že navadil, da so skoraj vsi dnevi v tednu povezani s hokejem.

"Treningi so praviloma štirikrat na teden, ob koncu tedna pridejo še tekme. Vsak dan ga vozimo na treninge, tako da smo s tem na polno zaposleni. A smo se sprijaznili. Vsekakor je dobro, da je v športu, da je aktiven, da je malo umaknjen od sodobne tehnologije. Veliko prijateljstev je sklenil, ne le v svojem klubu, ampak tudi v nasprotnih ekipah, tako da je zanj to zelo pozitivno. A pomembno je, da je šola na prvem mestu. Do zdaj je bil odličen, tako da mu za zdaj uspeva usklajevati šolo in hokej," pravi Aleš Kleindienst, ki za sinovo hokejsko udejstvovanje na leto prispeva med 1.500 in dva tisoč evrov (ob članarini in opremi še za preostale stroške, kot je vožnja).

In kako so se v družini navadili na hokejsko opremo, ki ima tako značilen močan vonj? "Oprema je res posebna stvar. Še dobro, da večino stvari pusti v slačilnici. Domov prinese le "hokejski skok", ki pa ga opere mama. Še dobro, da smo v hiši, saj v stanovanju teh stvari ne bi bilo prijetno sušiti (smeh, op. a.)."

Disciplina, samozavest, ekipno sodelovanje, spoštovanje nasprotnika …

Čeprav gre za kontaktni šport, v katerem številni vidijo grobost, lahko hokej človeka nauči mnogo stvari, ki mu omogočajo, da lažje pluje skozi življenje.

"Vsekakor z njim prideta disciplina in samozavest. Naučiš se sodelovanja v skupini, timskega dela, podrejanja skupini, ne osebnemu rezultatu, spoštovanja nasprotnika. Mi rečemo, da je pomembno tisto, kar je na dresu spredaj (klub, op. a.), in ne, kar je zadaj (priimek, op. a.). Vse to človek potrebuje tudi v življenju," o vrlinah razmišlja Rebolj, Vnuk se strinja in dodaja: "Hokej ti da kakovosti, ki ti potem pomagajo tudi v življenju na sploh, najprej v šoli, pozneje tudi v službi. Ne le hokej, šport je vedno dobra referenca."