Sobotni intervju
Sobota, 2. 8. 2025, 4.00
1 ura, 22 minut
Sobotni intervju: Zach Boychuk
Zach Boychuk: Starši so mi vedno dovolili slediti sanjam. Tudi za sina upam, da bo nekoč našel nekaj, kar ga bo osrečevalo.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,74
Gost sobotnega intervjuja je novi član hokejske Olimpije Zach Boychuk.
Kanadčan Zach Boychuk si je za pisanje novega poglavja izbral Slovenijo. Ne le da bo odslej služboval pri ljubljanski Olimpiji, njegovo življenje je sredi julija v slovenski prestolnici dobilo dodaten pomen, saj sta z ženo postala starša sina Bostona. O pestrih zadnjih tednih, v katerih je na dnevnem redu pospešeno spoznavanje starševstva, pa tudi dolgoletni hokejski karieri, ki ga je peljala od Kanade, ZDA, Rusije, Slovaške, Švice in Nemčije vse do dežele na sončni strani Alp, se je razgovoril v Sobotnem intervjuju.
Konec je počitnic za hokejiste HK Olimpija Ljubljana, ki v ponedeljek uradno začenjajo skupne priprave na novo tekmovalno sezono. Del ekipe bo tudi kanadski centralni napadalec Zach Boychuk, za katerim so vznemirljivi poletni tedni. Najprej poroka, nato prihod v Slovenijo in rojstvo sina Bostona Ellisa Rossa, ki se mu je mudilo spoznavati svet, tako da se je rodil skoraj mesec pred predvidenim rokom.
"Kljub zgodnjemu rojstvu je krepak fant, lepo raste, kar naju z ženo veseli, tako da je za zdaj res vse dobro. Upam, da se tako nadaljuje. Spanca je zdaj sicer nekoliko manj, a tudi na to se bomo navadili," o prvih dneh očetovstva pravi 35-letnik, v katerega pri Olimpiji v novi sezoni polagajo veliko upov.
Na drsalkah je prvič stal pri dveh letih, njegova zvesta spremljevalka je bila tako na prostem kot v hiši od mladih nog hokejska palica, tako da je bilo hitro jasno, v katerem športu bo končal mladenič iz mesteca Strathmore v kanadski provinci Alberta. Ni pa vedel, da ga bo športna ljubezen odpeljala vse od Kanade, ZDA, Rusije, Slovaške, Švice, Nemčije do Slovenije.
Z ljubiteljem golfa, country glasbe, kriptovalut in podkastov, ki bo zaradi zgodnjega rojstva sina izpustil tudi kakšno poroko, smo se pogovarjali o hokejskem popotovanju, kariernih izzivih, ligi NHL, v kateri so ga na naboru izbrali pri Carolina Hurricanes, a v njej ni našel stalnega mesta pod soncem, vojaškemu ustroju v mrzli Rusiji, Nemčiji, kjer je zbiral lovorike, a dobil tudi opomnik, kako nepredvidljivo je življenje, pa tudi o novem okolju, o katerem pred prihodom ni vedel veliko.
Sredi julija se je Zachu in ženi Abbie v Ljubljani rodil sin Boston.
Za vami je pester prvi del poletja, zadnji tedni so bili zelo čustveni, saj ste sredi julija postali oče. Kako se počutite? Kako sta sin in žena?
Bilo je kar nekaj norih, zanimivih in zabavnih tednov. Z ženo sva vesela, da sva se v Slovenijo vrnila malce bolj zgodaj, saj se je sin odločil priti skoraj mesec pred predvidenim rokom. Na srečo sta Boston in mama zdrava, tako da super.
Na letalo proti Ljubljani sva se usedla ravno pravi čas, nedolgo zatem, ko sva prispela, pa se je začelo dogajati. Ekipa nama je zelo pomagala s stanovanjem, vsemi zavarovanji, dokumenti.
Kaj reči, veliko veselje. Pravijo, da ko dobiš otroka, začutiš brezpogojno ljubezen. In res gre za povsem drugačen občutek, ljubezen, ki je sicer ne občutiš.
Sam nisem smel biti prisoten pri rojstvu, a občutek, ko sem ga prvič videl, ko so ga stehtali, ko sem ga prvič prijel v naročje, je bil res poseben. Zadnjih nekaj tednov je bilo izjemnih, lepo je biti z njim, ga spoznavati, ugotavljati, kaj mu je všeč, kaj malo manj.
Se mu je pa mudilo.
Zelo. Moral bi se roditi 11. avgusta, razveselil pa naju je že 17. julija. Očitno je čim prej želel videti Ljubljano in svet.
Kljub zgodnjemu rojstvu je krepak fant, lepo raste, kar naju veseli, tako da je za zdaj res vse dobro. Upam, da se tako nadaljuje.
Spanca je zdaj sicer nekoliko manj, a tudi na to se bomo navadili. Pripravljen sem na vse izzive.
Ste že mojster v menjanju plenic?
(Smeh, op. a.) Postajam precej boljši. Prvih nekaj poskusov ni bilo najboljših, priznam, a zdaj vse skupaj postaja lažje. Na splošno želim čim več pomagati, biti uporaben, čeprav otrok na začetku močno potrebuje mamo. Pomagam tudi pri kopanju in drugih opravilih.
Kanadčan je odraščal v mestecu Strathmore v provinci Alberta. Je ljubitelj country glasbe, golfa, zanimajo pa ga tudi podkasti in kriptovalute, v katere vlaga.
Je pa trenutno tu tudi ženina mama, kar je res lepo, saj nama zelo pomaga in nam je zelo olajšala prehod. Enkrat ali dvakrat na teden pride sina pogledat tudi babica iz porodnišnice in nam da še kakšen uporaben nasvet.
Menda v zadnjem času večkrat na teden v dvorano prihajajo tudi številni paketi za vas.
Uf, da. Veliko jih je bilo, mislim, da jih mora še kar nekaj priti. V klubu nam pri tem res zelo pomagajo in poskrbijo za pakete.
Ob novorojenčku potrebuješ ogromno majhnih stvari, o katerih prej sploh nisi razmišljal. Na srečo je moja žena odlična pri naročanju na Amazonu, tako da je moja kreditna kartica zdaj malce bolj obremenjena, a nič za to.
Kakšen oče želite biti?
V teh trenutkih se večkrat spomnim na svoje starše, na to, kakšni so bili, ko sem bil otrok.
Vedno so mi pustili, da sem sledil svojim sanjam, nikoli niso pritiskali name, me silili v kaj. Vedno sem se lahko posvetil stvarem, ki so me veselile – in to je bil hokej. Že od mladih nog.
"Vedno so mi dopustili, da sledim svojim sanjam, nikoli niso pretirano pritiskali name. Vedno sem se lahko posvetil stvarem, ki so me veselile. In to je bil hokej. Že od mladih nog."
Moja mama je tako na primer vedno govorila, naj se osredotočim na šolo in hokej. Ni mi bilo treba veliko postoriti okoli hiše, mama mi je vse skupaj res olajšala, da sem se lahko posvetil športu.
Pri očetu je bilo podobno. Če sem potreboval pomoč z nalogo ali pri hokeju, je bil tam zame, ni pa pritiskal name.
Tudi za sina upam, da bo nekoč našel nekaj, kar ga bo osrečevalo. Pri tem mu bova pomagala po svojih najboljših močeh, a ne bova pritiskala nanj. Ne bova ga silila v stvari, ki mu ne bodo všeč.
Želim, da uživa življenje, najde nekaj, kar ga bo veselilo in v njem vzbudilo strast.
Kdo pa je v vas vzbudil strast nad hokejem? Ga je igral kdo v družini ali je pač povsem naravno, da ste hokejist, saj vendarle prihajate iz Kanade, ki je, vsaj kar zadeva šport, sinonim za hokej?
Oče ga je igral na kolidžu. Je pa res tako, da v Kanadi skoraj vsak zelo zgodaj že drsa. Sam sem začel drsati pri dveh letih. Spomnim se, da sem po hiši in okolici vedno norel s palico, tako da je bilo nekako normalno, da sem pristal v tem športu. Bomo videli, ali bo tudi Bostona pritegnil hokej ali pa morda kaj drugega.
Predstavljamo si, da bo vez z Ljubljano, glede na to, da je rojen tu, tudi za vas še močnejša.
Zagotovo bo. S fanti sem se v skupinskem pogovoru pošalil, da bo morda nekoč slovenski hokejski reprezentant (smeh, op. a.) ali pa bo morda igral košarko, čeprav nisem povsem prepričan, da bo prav visok. Šalo na stran, niti ne vem, kako je s pridobivanjem vseh zahtevanih dokumentov za kaj takega.
Je pa zagotovo še malo bolj posebno, da se je rodil v mestu, kjer tudi sam začenjam novo hokejsko poglavje in kjer bom igral prihodnji leti.
Pri Olimpiji so vas predstavili maja, ko ste tudi obiskali v Ljubljano. Kaj ste pred prihodom sploh vedeli o Sloveniji?
Iskreno, ne veliko. Nekaj stvari sem izvedel od fantov, s katerimi sem igral ali pa proti katerim sem igral. Slišal sem, da gre za skriti kotiček v Evropi, o katerem ljudje po svetu ne vedo veliko. Načeloma gredo na počitnice v večje države, na plaže Španije in Italije, Slovenijo pa spregledajo. Glede na to, kar sem videl do zdaj, bi jim svetoval, naj se ustavijo tu. Imate gore, jezera, pa tudi morje.
35-letnik se je z Olimpijo dogovoril za dvoletno sodelovanje.
Kakšen je vaš vtis o novem okolju? Koliko ste ga lahko že raziskali, ste si ob Ljubljani ogledali še kakšno drugo mesto?
Zadnjih nekaj dni večkrat bežim pred nevihtami, a šalo na stran, za zdaj je bilo vse lepo. Ljudje v klubu so me dobro sprejeli, zelo mi pomagajo, tako da se počutim dobro. Rad prihajam v dvorano, tudi telovadnica je dobro urejena.
Živimo nedaleč od Tivolija, veliko je zelenih površin, kamor vsak dan zahajam s psoma. Imamo dva psa pasme borderski ovčar in lahko si le predstavljate, da imata ogromno energije. Za zdaj se v Ljubljani počutimo super, tudi v porodnišnici smo imeli zelo dobro izkušnjo, tako da se veselimo življenja tu.
Z ženo sva bila tudi na Obali, v Portorožu, a trenutno sva bolj kot ne doma. Ko bova še malo bolj ujela ritem starševstva, pa bomo zagotovo obiskali tudi druga mesta.
Koliko pa ste že ujeli kakšno slovensko besedo?
Slabo. Vsi zelo dobro govorijo angleško, tako da sem za zdaj bolj pri angleščini in spoznavanju otroške govorice. Sem pa prepričan, da se bom v prihodnosti naučil tudi kakšne slovenske besede.
Z novim trenerjem Olimpije Benom Cooperjem sta sodelovala že v mladinski reprezentanci Kanade, ko je ta na svetovnem prvenstvu leta 2009 osvojila zlato.
Vaša agenta sta Slovenca. S čim sta vas odločilno prepričala oziroma kaj je bilo ključno, da ste prišli v Ljubljano?
Preprosto sem o mestu, državi, klubu slišal ogromno lepih stvari. Zdelo se je, da je Olimpija v tem trenutku pravšnje domovanje za našo družino.
Potem pa je tu še Ben Cooper (novi trener Olimpije, op. a.). Menim, da je odigral pomembno vlogo pri tem, da sem prišel. Skupaj sva bila v kanadski mladinski reprezentanci leta 2009, ko je bil on zadolžen za videoanalize. Nekako sva skozi leta ostala v stiku.
Veselim se, da vidim, česa vsega se je naučil v tem času v Evropi, predvsem v Salzburgu, pri katerem je deloval zadnja leta. V tej ligi je dlje časa, dobro jo pozna, tudi ekipe, ki so se sicer čez poletje spremenile. Kot vem, želi, da igramo agresivno, da smo mi tisti, ki pritiskamo, kar mi je všeč, takšen način igre mi odgovarja.
Oktobra boste dopolnili 36 let, hokejskih izkušenj vam ne manjka. Kaj prinašate v Olimpijo, kakšen hokejist ste?
Z leti in nabranimi izkušnjami vse bolj postajam hokejist, ki rad govori in prevzema odgovorno vlogo, vlogo vodje, ob tem pa sem še vedno človek, ki se v hokeju rad zabava. Predvsem v ekipi z mladimi moraš imeti nekoga, ki mlade priganja, a je tudi njihov zaveznik, se zna pošaliti z njimi. Sem nekakšna mešanica.
Zadnjih sedem sezon se je udomačil na centrskem položaju, prej pa je igral tudi na krilu.
Na ledu se rad zabavam, prinašam veliko energije na ledeno ploskev, tudi šaljive tone, se pa zavedam, da je, ko je na sporedu tekma, potrebna resnost. A na splošno imam v slačilnici rad sproščeno, lahkotnejše vzdušje.
Kako se sicer razumete z mlajšimi?
Moram reči, da se z vsemi fanti tu zelo dobro razumemo, tudi z mlajšimi, veliko so mi pomagali pri različnih stvareh, tako pri hokeju kot zunaj dvorane.
So se pa generacije zagotovo precej spremenile. Danes je zelo drugače, kot je bilo, ko sem šele prihajal v profesionalni hokej. Takrat še ni bilo TikToka, Instagrama, ljudje niso bili toliko na telefonu ...
Želim si, da se bomo s fanti v pripravah več družili, šli na kakšno večerjo, odigrali padel, pickleball, da bi se nekako povezali brez telefonov.
O priljubljeni glasbi ...
Vem, da v Evropi niste največji oboževalci country glasbe, tako da DJ v slačilnici ne bom. Upam pa, da lahko še s kakšnim tujim hokejistom malo pritisneva na DJ, da tu in tam slišimo malo country glasbe. Včasih zjutraj kar malo težko prenašam techno zvoke, tako da res upam, da bodo v slačilnici tu in tam zazveneli tudi ritmi countryja.
Ob Kanadi je igral še v ZDA, Rusiji, Švici, Nemčiji, na Slovaškem in zdaj v Sloveniji.
Kako ste se pripravljali v zadnjih dneh, ko ekipa še ni bila popolna?
Z nekaterimi fanti smo nekajkrat skupaj drsali pod vodstvom Žana (Primožiča, op. a.) na Bledu, da smo ohranjali stik z ledom, zadnje dni smo bili na ledu v Tivoliju. Vedno več nas je. V ponedeljek bomo vsi.
Kmalu nas čakajo testi fizične pripravljenosti, da bomo videli, kje smo trenutno s kondicijo, prihodnji teden pa se za celotno ekipo začnejo zahtevni treningi.
Te spremlja tudi tek, vi pa, kot ste dejali v enem od podkastov, niste ljubitelj tega, sploh ne daljših razdalj.
(Smeh, op. a.) Res nisem največji zaljubljenec v tek, ne. Severnoameričani morda nismo vajeni daljših razdalj, bolj šprintov. Vem, da nas na začetku priprav čaka tudi tek. Morda bo kdo malo zarjavel, a se zavedam, da nam bo tek na koncu koristil.
Zagotovo pa vam na treningih ne bo tako težko kot v Rusiji. Je bilo obdobje v Kontinentalni hokejski ligi eno najtežjih?
Verjamem, da nam ne bo. Rusija ... Tisto je bil povsem drug svet, s povsem drugačnimi, zelo zahtevnimi treningi. S tekom pri –40 stopinjah v gozdu. Z igranjem za trenerje, ki ne razumejo angleško, včasih se je zgodilo, da tudi soigralci niso govorili angleško, tako da je bil tisti čas poln izzivov.
Zelo vojaško je bilo, nismo imeli veliko prostih dni. A na koncu lahko rečem, da je bilo zame dobro, da sem šel skozi to. Če se lahko soočiš s to ligo, se lahko z vsako, saj te Rusija zelo utrdi.
Je pa tudi tako, da ne veš povsem, kaj lahko tam pričakuješ. Slišiš veliko zgodb. Za eno sezono tam dolgo nisem dobil plače, na denar sem čakal dve leti.
Dokler tega ne doživiš, se ne zavedaš, kako je tam in kako udobneje je v drugih okoljih. Sem kar vesel, da sem nato odšel v Švico, Nemčijo in zdaj Slovenijo.
Zadnjih pet sezon je preživel v nemški prvi ligi, v kateri je z Berlinom štirikrat postal nemški prvak.
Kje pa ste se počutili najbolje? V Berlinu ste nazadnje preživeli kar nekaj časa.
Mislim, da je bil Berlin zame res ena boljših destinacij. Tam sem preživel super pet let, vselej sem igral v prvih dveh linijah, bili smo zelo uspešni.
Ne morem pa mimo Severne Amerike in Charlotte Checkers, podružnice Carolina Hurricanes, kjer sem se imel zelo lepo. Tam sem dosegel kar nekaj osebnih uspehov, manj ekipnih, a ti dve mesti izstopata, saj sem bil tam najdlje.
Ste pa v Berlinu v klubu preživljali tudi zahtevne čase, potem ko je v začetku leta po težki bolezni pri komaj 26 letih umrl vaš nekdanji soigralec Tobias Eder. Opomnik, kako kratko in nepredvidljivo je lahko življenje?
To je bilo res zelo zahtevno obdobje. Do takrat še nisem bil del ekipe, ki bi se ji zgodilo kaj podobnega. Težko je bilo. Še prejšnjo sezono smo skupaj osvojili prvenstvo, nato pa je le tri tedne pred skupnimi pripravami na novo sezono začutil nekaj v prsnem košu.
Vsi smo verjeli, da bo ozdravel in znova igral z nami, a se to žal ni zgodilo. Ekipa se je po tem še bolj povezala, odločeni smo bili, da gremo skozi to, da gremo do konca in osvojimo prvenstvo zanj, kar smo tudi naredili.
V Nemčiji je dobil opomnik, kako kratko in nepredvidljivo je življenje. Njegov nekdanji soigralec Tobias Eder je umrl pri zgolj 26 letih.
Moj sin se je rodil ob 11.22, Tobi pa je nosil številko 22. To je ena od majhnih stvari, ki me vselej spomnijo nanj. Življenje je kratko, nikoli ne veš, kaj te čaka naslednji dan, kaj vse se lahko zgodi.
Katerih življenjskih lekcij vas je še naučil hokej?
Veliko stvari. Vsakič, ko osvojiš prvenstvo, postaneš bolj povezan z ekipo, postajaš na neki način kot družina. Takšne trenutke je treba res ceniti, saj osvajanje lovorik in zmagovanje ni samoumevno. V karieri gre vsak tako skozi vzpone kot padce. In podobno je tudi v življenju.
Čeprav smo bili v Berlinu zelo uspešni, smo šli tudi skozi ogromen padec. Najprej smo dvakrat zapored postali nemški prvaki, v mojem tretjem letu tam pa smo skoraj izpadli v drugo ligo. Na ta pretres nam je uspelo odgovoriti na najboljši mogoči način – vrnili smo se z dvema zaporednima osvojenima prvenstvoma.
Ob takih izzivih se ne naučiš samo, kako pomembno je, da se vsake tekme lotiš resno, pač pa tudi, da nikoli ne veš, kako se bo ekipa ujela. Eno leto je kemija lahko močna, naslednje je morda ne bo ...
V 16 letih profesionalnega hokeja je bilo veliko lekcij.
Leta 2008 so ga na naboru lige NHL kot 14. izbrali pri Carolina Hurricanes, a je nato na lastni koži spoznal, kako zahtevno je ustvariti kariero v najmočnejši hokejski ligi na svetu.
Ena je verjetno tudi ta, kako težko je priti v ligo NHL, še težje pa se je v njej uveljaviti. Leta 2008 so vas na naboru lige NHL kot 14. izbrali pri Carolina Hurricanes, a daljše kariere v najmočnejši hokejski ligi niste ustvarili. V več sezonah ste odigrali 130 NHL-tekem. Kaj bi rekli, da je bil glavni dejavnik, da se niste ustalili tam?
Liga NHL je bila prav tako dobra lekcija. Splet okoliščin, v katerih sem se znašel, je bil pač tak, da nisem naredil kaj več.
Prišel sem v organizacijo, ki v tistem obdobju dolgo, kar devet let, ni prišla v končnico. In ko kot mlad fant, brez NHL-izkušenj prideš v takšnem obdobju, ni lahko.
Nikakor nisem dobil samozavesti, ki bi jo potreboval. Ob dejstvu, da sem nižje rasti, moraš biti res zelo zelo dober in v pravem položaju, če si želiš zagotoviti mesto med najboljšimi šestimi napadalci ekipe.
Sam se nisem znašel v takem položaju, tako da sem se pozneje odpravil v Evropo in zgradil kariero tu. Igral sem v različnih močnih ligah, prvenstvih in lahko rečem, da je bilo zadnjih šest let zame tu zelo dobrih. Želim graditi na tem.
V zadnjih letih ste bili res magnet za lovorike, kar petkrat v sedmih sezonah ste bili prvak (enkrat švicarski, štirikrat nemški), s Kanado osvojili dve lovoriki na Spenglerjevem pokalu ... S čim pa boste, ko boste odigrali zadnjo tekmo sezone z Olimpijo, zadovoljni tu?
Pogovarjal sem se z več ljudmi. Razumem, da klub gradi in da si želi postopoma priti visoko. V zadnji sezoni so prišli do pre-playoffa, nato pa so jih zaustavili pred končnico. Naš veliki cilj je, da bi bili letos med prvimi šestimi po rednem delu sezone in s tem v končnici.
Prvi cilj z Olimpijo: redni del končati med prvih šest in se neposredno uvrstiti v končnico.
Verjamem, da imamo igralce in ekipo, pa tudi novo trenersko vodstvo, da bi nam to lahko uspelo. Seveda pa bomo morali zgraditi kemijo, se prilagoditi sistemu igre, na katerega bo stavil trener.
Začetek sezone bo za nas zelo pomemben, prvih deset, 15 tekem sploh. V novi ekipi poskušaš spoznati vsakega posameznika, njegov stil igre, iščeš povezavo, kemijo. To zahteva čas, a vsi so na istem, tudi druge ekipe imajo nove hokejiste.
Verjamem, da bomo našli dobro kemijo in da nam bo ta pomagala, da koga tudi presenetimo.
