Sobotni intervju
Sobota, 30. 3. 2024, 3.59
7 mesecev
Sobotni intervju: Pia Dukarič
Pia Dukarič na univerzi Yale: Pred prihodom sem je skoraj vsakega nekoliko strah #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,75
Vratarka slovenske ženske hokejske reprezentance in študentka na prestižni univerzi Yale Pia Dukarič je gostja sobotnega intervjuja.
Ena redkih Slovenk na prestižni univerzi Yale, hokejska vratarka Pia Dukarič, čez lužo uspešno usklajuje športne in študijske obveznosti. 23-letna študentka molekularne, celične in razvojne biologije priznava, da je pred prihodom v New Haven občutila nekaj strahu pred izzivi, a kaj kmalu spoznala, da je ta odveč. Ljubljančanka, ki je v zadnjih treh sezonah v dresu Yale Bulldogs za svoje predstave prejela številna priznanja, ostaja skromna. V sobotnem intervjuju se je razgovorila o življenju čez lužo, ameriški samozavesti, ki se je ni navzela, študiju, hokejskih sanjah, ki segajo v žensko različico lige NHL, pa tudi slovenski reprezentanci, v kateri igra eno od ključnih vlog in s katero jo v prihodnjih dneh čaka svetovno prvenstvo v Latviji.
Obiski hokejskih tekem v družbi očeta v Tivoliju, predvsem derbijev med večnima tekmecema Olimpijo in Jesenicami, so bili glavni "krivci", da se je kot dekletce navdušila nad to hitro ekipno igro. Fascinantna vratarska oprema jo je odpeljala med vratnici Olimpije, Slavije, Bleda, v dresu katerega je branila tudi na članskih moških tekmah, sicer pa lep čas kariere trenirala in igrala s fanti.
Branila je tudi za ženski avstrijski in finski klub, hokejski tabor na Švedskem pa je bil tisti, ki ji je odprl vrata do priložnosti, ki jo dobijo redki. Prejela je ponudbo za šolanje in treniranje na univerzi Yale ter jo sprejela z odprtima rokama. Trenutno je v tretjem letniku študija molekularne, celične in razvojne biologije, v prihodnosti pa se bo morda posvetila še študiju medicine.
A še prej želi izkoristiti svoj hokejski potencial. V zadnjih treh sezonah univerzitetne lige NCAA je bila nepogrešljiv člen ekipe Yale Bulldogs. V lanski sezoni je bila med desetimi finalistkami za naslov najkoristnejše hokejistke celotne lige (MVP), izbrana v drugo ekipo All-American, letos je postavila nov ženski rekord v zgodovin Yala po številu tekem brez prejetega zadetka. Ob vsem tem ostaja trdno na tleh, trenira in sledi cilju – zaigrati v ženski različici lige NHL, v ligi PWHL. Na nabor se bo lahko prijavila po koncu naslednje sezone.
Še preden se vrne v ZDA, bo z reprezentanco, ki si jo brez nje v golu težko predstavljamo, nastopila na svetovnem prvenstvu divizije I, skupine B v Rigi. Osnovni cilj Slovenk je obstanek, a gostja sobotnega intervjuja cilja še korak naprej.
Kako je videti tipičen hokejski in študentski dan na univerzi Yale?
Hokej in študij sta vas leta 2021 odpeljala v ZDA, natančneje na prestižno univerzo Yale. Kako dobro ste se že spoprijateljili z ameriškim načinom življenja, kakšna obzorja je odprla Amerika?
Preden sem se odpravila tja, sem bila vajena živeti doma, tam pa se je bilo treba znajti brez domačih. Sprva sem precej pogrešala dom, zdaj pa sem se že kar navadila. Prvo leto sem živela v domu na univerzi, zdaj pa živim z dvema soigralkama, Avstrijko in Rusinjo, v stanovanju nedaleč od kampusa, ki ga imamo v najemu.
Predvsem bi rekla, so mi ZDA dale samostojnost. Ko si enkrat sam tako daleč od sveta, v katerem si bil prej vse življenje, postaneš precej bolj samostojen. Je pa tako, da je njihov način življenja drugačen od našega, tako da se je bilo treba prilagoditi.
Kje ste občutili največje razlike v načinu življenja?
V tem, da so že mlajši zelo osredotočeni na kariero, da je še več hitenja kot morda pri nas. Če bi se morala zdaj odločiti glede prihodnosti, nisem prepričana, da bi lahko po šolanju in hokeju ostala v ZDA. Sicer nikoli ne veš, a tam je fokus res na karieri. Evropejke se rade pošalimo, da oni živijo za to, da delajo, mi pa delamo, da lahko živimo.
23-letnica v New Havnu študira molekularno, celično in razvojno biologijo.
Vaša pot do univerze Yale, na kateri je med drugim študirala tudi kopica nekdanjih predsednikov ZDA, se je začela na Švedskem, kajne?
Da. V četrtem letniku gimnazije sem se udeležila hokejskega kampa na Švedskem. Takrat sem spoznala trenerja Marka Boldinga, ki je bil ravno na novo na Yalu.
Všeč mu je bil moj način igre, slog branjenja, ostala sva v stikih. Sledila so številna elektronska sporočila in nekako je ena stvar vodila k drugi.
Prejela sem ponudbo, pri tem se gledajo tudi ocene, da lahko pridem študirat in igrat hokej na Yale. Ponudili so mi polno štipendijo, ki krije šolanje, hrano in stanovanje. Hvaležna sem za to priložnost, ki sem jo seveda izkoristila.
Veste, koliko je v povprečju treba odšteti za en letnik?
Ni poceni. Letnik z bivanjem in hrano je okoli 88 tisoč evrov. Je pa tako, da univerza ponuja vse več štipendij tistim iz manj premožnih družin.
Študirate molekularno, celično in razvojno biologijo. Ne sliši se preprosto. Kako zahtevno je? Ste pričakovali, da bo bolj?
Na nek način sem res. Predvsem pa sem po pogovorih s prijatelji, ki študirajo v Sloveniji, vedela, da bo zelo drugače.
V Sloveniji je precej večji poudarek na izpitih, v ZDA pa na tem, da delaš svoje raziskave, da opraviš domače naloge. Teh je res veliko, kar se sliši precej srednješolsko, ampak te domače naloge so zelo zahtevne. Ni tako, da bi samo pobrskal po internetu in hitro rešil, pač pa ti vzamejo precej časa in zahtevajo veliko dela.
"Ponudili so mi štipendijo, ki krije šolanje, hrano in stanovanje. Hvaležna sem za to priložnost."
Več dajo na to, da znaš nekaj poiskati v knjigi in s pomočjo knjige rešiti stvar, kot pa da se nekaj naučiš na pamet. Sploh pri mojem študiju, na primer pri celični biologiji, se ničesar ne učimo na pamet. Na izpitu imamo lahko s seboj knjige, ki pa ti ne pomagajo prav veliko, če stvari nisi že prej prebral, se ji posvetil.
Imamo kar nekaj svobode, saj si v semestru lahko tudi sami izbiramo predmete in se tako sami še usmerimo znotraj svoje smeri študija.
Ob začetku študija molekularne, celične in razvojne biologije sem sprva razmišljala, da bi šla po koncu tega študirat medicino, a trenutno razmišljam, da bi ostala v hokeju. Morda pa se bom pozneje odločila, da nadaljujem študij medicine.
Vas je bilo kaj strah, ko ste odhajali na Yale, ali boste kos izzivu?
Zagotovo, a menim, da je pred prihodom sem skoraj vsakega nekoliko strah. Tudi Američane, ki sicer delujejo precej bolj samozavestni od večine Evropejcev.
Zdi se mi, da ima ob prihodu tja vsak nek "sindrom", da se počuti, kot da so vsi pametnejši od njega.
Priznam, da me je bilo na začetku v razredu zelo strah sploh kaj reči, se izpostaviti, potem pa sem sčasoma ugotovila, da je ta strah odveč, da smo kar vsi enakovredni.
"Na Yalu težko kdo prizna, da česa ne ve, tako da se je večina delala, da ve, a sem po izrazih videla, da večinoma ne vedo, kje je Slovenija."
Kje se najbolj vidi ta samozavest Američanov?
Oni se zelo radi pohvalijo, predvsem pa to počnejo pogosteje kot mi. Ta samozavest jim zagotovo precej pomaga. Ne le pri študiju, ampak tudi naprej v karieri. V ekipi se pri tem vidijo razlike, zaradi katerih se velikokrat tudi šalimo.
Ste se v tem času navzeli vsaj kančka te ameriške miselnosti, da se danes lažje pohvalite?
Morda malo, ampak res zelo malo. Saj veste, Slovenci smo še bolj skromni, taki, da se ne želimo na veliko hvaliti.
Kako je s poznavanjem Slovenije v ZDA? Vedo, od kod ste?
Bolj slabo (smeh, op. a.). Ko sem prvič prišla tja in so slišali moj naglas, so me takoj vprašali, od kod sem. Povedala sem, da iz Slovenije, in opazovala njihove obraze. Na Yalu težko kdo prizna, da česa ne ve, tako da se je večina delala, da ve, a sem po izrazih videla, da ne vedo, kje je Slovenija. Pogosto pravijo: "Aha, blizu Rusije." Pa jim povem, da ni ravno blizu …
Poznajo kakšne slovenske športnike?
Ko danes rečem Slovenija, pravijo Dončić, Dončić … V hokejskih krogih pa poznajo tudi Anžeta Kopitarja.
Pogled na del kampusa univerze Yale.
Verjetno si v Sloveniji težko predstavljamo, kaj vse obsega vaša univerza.
Vse skupaj je res zelo ogromno. Naš kampus je v bistvu del mesta, ni posebej, tako da je vse skupaj zelo razpršeno.
Včasih se kje sprehajam, pa ugotovim, da je kakšna stavba pravzaprav naša, da spada v naš kampus, saj ne poznaš povsem vsega, ker je res veliko smeri, ki jih lahko študiraš.
Je tako idilično, kot je videti v filmih?
(Smeh, op. a.) Tudi sama sem pred prihodom mislila, da so prikazi iz filmov pretirano idealistični, a moram priznati, da je okolica res lepa. Vse skupaj je zelo urejeno. Ko posije sonce, so vsi zunaj, na zelenici, mečejo frizbije, podajajo žoge, tako da je, kar zadeva te prizore, podobno kot v filmih.
V teh pogosto ne manjka prizorov iz bratovščin, sestrstev. Ste v kakšni?
Ne, te stvari niso zame. Imam pa nekaj soigralk, ki so. Veliko športnic se odloči za to, a mene v takšne stvari ni povleklo.
Veste, koliko Slovencev je trenutno na Yalu?
Kot vem, sva trenutno dve. Najprej sem bila na "undergraduate", kot pravimo prvim štirim letom, sama, zdaj pa je tu še veslačica Jana Dremelj. Za Slovence na študiju po "undergraduate" pa ne vem.
Usklajevanje študija in hokeja ji ne dela težav.
Kako preostali študenti gledajo na vas, športnike?
Menim, da je tu edina razlika med univerzami, katerih športniki igrajo v naši ligi, Ivy League (v tej so ob univerzi Yale med drugimi še Harvard, Princeton, Cornell, Brown, Columbia ..., op. a.).
Pri preostalih so športniki najvišje, pri nas pa se mi zdi, da imamo drugačen ugled, da menijo, da smo prišli na univerzo le zaradi športa, da se nimamo namena učiti. Morda tudi kdo misli, da nismo najbolj pametni. Kar ni pošteno. Imela sem ogromno soigralk, ki so zelo veliko naredile tudi v akademski smeri.
Nenazadnje morate imeti športniki za nemoteno treniranje tudi določeno povprečje ocen, kajne?
Svoje povprečje ima že univerzitetna liga NCAA sama, potem pa imajo še šole znotraj na primer Ivy League svoje povprečje. To je še višje od povprečja NCAA, nekje med B- in C+, tako da ga ni tako težko doseči.
Kakšno je vaše?
Moje je okrog A-, B+.
Kateri predmet je bil za vas med najzahtevnejšimi?
Fizika, ki sem jo imela pretekli semester, je bila kar zahtevna. Obiskovala sem jo z vsemi, ki so jo potem izbrali tudi za nadaljnjo usmeritev, tako da je bilo kar zahtevno in sem se morala pri tem predmetu še najbolj potruditi.
Kako je trenutno z vašim letnikom?
Jesenski semester sem opravila. Zaradi priprav in svetovnega prvenstva bom zamudila dva tedna in okoli tri kolokvije. A s profesorji sem se dogovorila, da jih lahko opravim pozneje, ko se vrnem iz ZDA, kamor bom odpotovala neposredno po svetovnem prvenstvu.
V prihodnjih dneh jo z rojakinjami čaka svetovno prvenstvo divizije I, skupine B, na katerem je prvi cilj obstanek na tej tekmovalni ravni.
Kako zahtevno je usklajevanje študija in hokeja?
To je bil tudi eden od razlogov, da sem se odločila za ZDA, saj tam nekako velja, da gredo športnikom bolj na roko pri usklajevanju stvari. Osebno mi ni težko, saj ti na univerzi veliko pomagajo, če ti karkoli ne gre in potrebuješ pomoč.
Po predavanju greš lahko do profesorja, razložiš, da te dva tedna ne bo, dobiš posnetke predavanj. Vse se da urediti. Profesorji imajo tudi precej bolj individualen pristop, kot smo ga morda vajeni v Sloveniji.
Imam tudi srečo, da je naša dvorana na kampusu, tako da je dejansko tam, kjer imamo tudi predavanja. Nekateri športi nimajo te sreče. Do stadionov ameriškega nogometa ali pa lacrossa morajo z avtobusom, mi pa smo povsem na kampusu. Do stanovanja imam deset minut hoje, kar mi vse skupaj olajša, saj grem lahko iz predavanja domov in potem hitro nazaj na trening.
Kateri šport na vaši univerzi je med najbolj priljubljenimi?
Zelo priljubljen je ameriški nogomet. Ena prvih ekip ameriškega nogometa je bila prav Yalova. Tekma Yale – Harvard v ameriškem nogometu je razprodana. Imajo ogromen štadion (sprejme več kot 60 tisoč gledalcev, op. a.), naval je velik. Tudi ko jim ne gre najbolje, je zanimanje za ogled zelo veliko. Zelo dobre rezultate dosegajo v moškem lacrossu.
Tudi ve, hokejistke Yale Bulldogs, ste bile lani med najboljšimi v državi. Letošnja sezona se je sicer končala hitreje. Kako ste jo doživele?
Mislim, da so bila pričakovanja letos kar visoka, saj smo prišle iz zelo dobre sezone. A treba je vedeti, da smo po lanski sezoni izgubile ogromno igralk, saj so končale študij. Ostale smo brez kapetanke, ki je lani prejela več priznanj, dosegla največ golov, odšli sta še dve igalki, ki sta prav tako dosegali ogromno zadetkov, tako da smo imele letos precej težav pri doseganju zadetkov. Težko je, ko se mučiš in mučiš, pa ne gre v gol.
Pred naslednjo sezono bo treba pozabiti na lansko, treba bo iti naprej, saj se mi zdi, da smo vsi skupaj preveč računali, da bo vse ostalo, kot je bilo, pa čeprav smo izgubili več pomembnih igralk.
Odkar je na univerzi Yale, ji je pripadlo več nagrad, a ob teh ostaja skromna.
Se občuti kaj pritiska, pa čeprav igrate na univerzitetni hokejski ravni in niste profesionalke?
Nekaj pritiska je bilo. Menim, da so imeli ljudje previsoka pričakovanja, da se niso zavedali, koliko smo v resnici izgubile. Potem pa imajo trenerji še pritisk od svojih nadrejenih, tako da malo pritiska se je letos čutilo, zato je bilo tudi nekoliko slabe volje, a na koncu so bili ponosni na nas.
Na koncu koncev sploh nismo imele slabe sezone, še vedno smo bile 15. v državi med okoli 50 ekipami. Igramo v zelo dobri konferenci in je težko. Res da nismo prišle tako daleč v končnici, a na koncu si nimamo česa očitati.
Lansko sezono ste prejeli več priznanj, bili izbrani za najboljšo vratarko vaše konference, bili med desetimi kandidatkami za najkoristnejšo igralko lige (MVP), izbrani v drugo šesterko lige, letos ste postavili nov ženski rekord univerze Yale v shutoutih (tekme brez prejetega gola), bili najboljša vratarka meseca konference … Delujete zelo skromno, pa vseeno, koliko vam pomenijo takšne stvari?
Pa sva spet pri tem, da se ne maram hvaliti. Ob teh nagradah si po navadi rečem: "Dobro, nagrada." A ko na koncu bolje pogledam, vidim, da te nagrade vseeno nekaj pomenijo, da bodo določene stvari šle v knjigo športnih uspehov univerze, ki stoji že več kot 300 let. Mislim, da bom po šolanju s ponosom gledala na vse to.
Omenili ste, da ste sprva razmišljali, da bi šli po prvih štirih letih na Yalu na študij medicine, zdaj pa, da bolj razmišljate o tem, da ostanete v hokeju. Do kam segajo vaši hokejski cilji?
Počakala bom, kako se bo odvila naslednja sezona. Je pa moj skriti cilj ta, da grem na nabor za žensko različico lige NHL, ligo PWHL. Deluje na isti način kot liga NHL, dobiš agenta, se prijaviš in potem upaš na najboljše.
Prizor iz novoustanovljene lige PWHL, ženske različice lige NHL, v kateri si nekoč želi igrati tudi Dukaričeva.
Lani sta bili še dve ženski ligi, ki sta se lansko poletje združili. Iz tega je nastala liga PWHL, ki je povsem profesionalna liga, ženski NHL.
Billie Jean King je ena od glavnih v tej ligi, veliko več je finančne podpore, prihaja več sponzorjev, iz tedna v teden se podirajo rekordi v številu gledalcev, tako da se ženski profesionalni hokej razvija. Lepo je videti, da tudi ženske danes lahko igrajo pred velikim občinstvom, da se razproda tudi NHL-dvorana, ko se pomerita Toronto in Montreal.
World. Record. Broken.
— PWHL (@thepwhlofficial) February 17, 2024
📰 https://t.co/j3uTTIY8Yp pic.twitter.com/KWkbUD77Us
Kdaj bi se lahko prijavili na nabor?
Takoj ko naslednje leto izpademo iz končnice, torej po hokejski sezoni, se lahko začnem pogovarjati in prijavim na nabor. Imamo namreč pravilo, da se do takrat z nikomer ne smemo pogovarjati o tem, tudi agenti ne smejo stopiti v stik z nami, saj naj bi bili neprofesionalni športniki.
O razlikah v hokeju in življenju v ZDA:
Igrate na manjši ledeni ploskvi, kot ste je bili vajeni doma. Kako vam to ustreza?
Ameriški hokej, sploh ženski, gre veliko bolj na hitrost kot v Evropi. Tudi veliko več je moškega načina igre, "dump and chase", vse je bolj na moč. Malo manjše igrišče mi je zato všeč, saj je vse hitreje, več je dogajanja, več priložnosti.
V prihodnjih dneh vas z rojakinjami čaka svetovno prvenstvo divizije I, skupine B v Latviji. Lani ste s četrtim mestom poskrbele za največji uspeh in obstale. S kakšnim ciljem greste tokrat v Rigo?
Prvi cilj je zagotovo obstanek. Reprezentance postajajo vse boljše, vse bolj se razvijajo, napredujejo, tako da je težko reči, kam merimo, a v nekem skritem načrtu, ki ga imamo, je tudi odličje.
Beseda, dve o vaših tekmicah. Ob gostiteljicah Latvijkah bodo to še hokejistke Slovaške, Velike Britanije, Italije in Poljske.
Latvijke so prišle iz divizije nižje, a so nam še najbolj podobne. Imajo zelo dobro vratarko in nekaj igralk, ki res izstopajo. Menim, da bomo imele proti njim kar zahtevno delo, da bo veliko igre gor in dol. Se pa te tekme zelo veselim, saj se še nikoli nismo pomerile, nekako smo se vedno zgrešile.
Slovenke bodo prvo tekmo odigrale v nedeljo proti Poljski.
Britanke so naše stare znanke. Obe ekipi vesta, kdo so glavni aduti vsake reprezentance, tu ni nekih skrivnosti. V zadnjem času nam je šlo proti njim kar dobro, tu računamo na zmago.
Slovakinje so prišle iz višje divizije, so favoritinje turnirja. Z njimi se dolgo nismo videle, nekatere so se morda na začetku, ko se je reprezentanca šele ustvarila. To je povsem drug svet. Pri njih je hokej med najbolj priljubljenimi športi, tudi igralk imajo veliko. Tako izkušenejših kot mladih. Upam, da jim bomo lahko konkurirale.
Ene od tekmic Slovenk na prvenstvu bodo tudi Italijanke, ki bodo čez slabi dve leti igrale na domačem olimpijskem turnirju.
Poljakinje so kakovostna ekipa. Celotno sezono igrajo skupaj, kar se jim zelo pozna, saj so zelo uigrane. Imajo dobro vratarko. Menim, da lahko tudi proti njim iščemo svojo priložnost. Lani smo izgubile le z 0:2 in imele ob tem veliko priložnosti, da bi dosegle gol, a nam ni uspelo. Če se prav obrne, ni nemogoče.
Tu so še Italijanke. Imajo velike apetite, ker bodo kmalu gostile olimpijske igre, tako da se tudi na to pripravljajo. V reprezentanci imajo nekaj res dobrih igralk, ki igrajo tudi v ZDA. Moja zelo dobra prijateljica je igrala na univerzi v Bostonu, odlična branilka. One bodo tudi iskale prvo mesto.
Na lanskem svetovnem prvenstvu ste se na petih tekmah spopadli z več kot 260 streli in bili s skoraj 95 odstotki ubranjenih strelov izbrani za najboljšo vratarko. Kaj je najzahtevnejše pri vratarskem delu?
Mislim, da je biti vratarka v hokeju najtežje od vseh športov. Najzahtevnejše je zagotovo z mentalnega vidika. Če glava ni tam, kjer je treba, je zelo težko in to se na tekmi tudi zelo hitro vidi.
Dolgo je igrala s fanti, ki so jo tako kot trenerji podpirali, je pa včasih slišala očitke staršev, ki so se spraševali, "zakaj dekle odvzema mesto nekemu fantu, ki bi lahko postal boljši".
Lahko imaš zelo dobro sezono, pa pridejo tri slabe tekme in če se po njih mentalno ne znaš sestaviti, gre lahko vse po zlu. Imeti moraš spomin zlate ribice. Če imaš slabo tekmo, jo moraš takoj pozabiti in se osredotočiti na naslednjo.
Tudi letos verjamem, da bo na prvenstvu veliko strelov na naš gol, a tudi to, da mi bodo dekleta kot vedno zelo pomagala v obrambni tretjini. Če se bomo držale načrta, bo vse dobro.
Velikokrat je slišati, da ste vratarji, vratarke posebne vrste, da se postavite med vratnici, proti vam pa letijo ploščki. Zakaj ste se odločili ravno za vratarsko mesto?
To se tudi danes še kdaj sama vprašam (smeh, op. a.). Ko sem bila še majhna punčka in gledala tekme s tribune, mi je bila vratarska oprema zelo fascinantna. Takrat sem na vratarje gledala tudi kot na junake, ko so imeli za seboj dobro tekmo, se mi pa zdi, da kot mlada še nisem videla druge strani, tiste, ko ti ne gre in ko ljudje s prstom kažejo nate.
Prizor s tekme med članskima ekipama Bleda in Triglava, Pia je branila barve Blejcev.
Ste kdaj v tem pretežno moškem športu slišali pripombe, kaj kot ženska delate v hokeju? Sicer imate precej izkušenj igranja s fanti pri Slaviji, ne nazadnje ste bili prva vratarka članske moške ekipe Bleda …
Imela sem veliko srečo, ker so me v hokeju zelo podpirali. Že na Slaviji so me podpirali. Tako trenerji kot tudi soigralci. Sem pa včasih slišala kakšne stvari, predvsem očitke staršev, zakaj dekle odvzema mesto nekemu fantu, ki bi lahko postal boljši. Zavestno me morda to ni zmotilo, podzavestno pa je zagotovo vplivalo name, a sem kljub vsemu vztrajala.
In kdo je tisti, ki ste ga med vratnicama najbolj občudovali? Morda kakšna vratarka?
Je kar nekaj vratark, ki so izjemno dobre, a v svojih mlajših letih sem gledala največ lige NHL, saj tekme ženskega hokeja niso bile toliko dostopne. V ligi NHL sem vedno občudovala Marca Andrea Fleuryja, ki še vedno igra. On mi je bil vedno všeč.
Spored tekem slovenske ženske reprezentance na SP (Riga):
Nedelja, 31. marec
15.00 Slovenija – Poljska
Ponedeljek, 1. april
15.00 Slovaška – Slovenija
Sreda, 3. april
18.30 Latvija – Slovenija
Petek, 5. april
15.00 Slovenija – Velika Britanija
Sobota, 6. april
11.30 Italija – Slovenija
Preberite še:
