Petek, 14. 9. 2018, 13.15
6 let, 3 mesece
Intervju Nik Zupančič
Po 20 letih spet na prizorišču velikega uspeha: Lepo je biti tam, kjer si se dobro počutil
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,53
1
"Lepo se je vračati tja, kjer si dosegel res velik uspeh. Tu sem se vedno dobro počutil. Sem pa zdaj v drugi vlogi, v kateri je potrebnega veliko prilagajanja in razmišljanja že pri sestavi treninga, pri taktiki. Če bi se zapodil, zahteval od igralcev, da se razdajajo kot profesionalci, mislim, da ne bi bil preveč uspešen," o vrnitvi v Feldkirch, s katerim je leta 1998 stal na evropskem vrhu, in delu s polprofesionalno ekipo, v kateri se je že prvi dan po njegovem prihodu težje poškodoval eden od ključnih igralcev, pravi Nik Zupančič, eden od štirih Slovencev, ki bodo od sobote poveljevali moštvom v Alpski ligi.
Po nabiranju trenerskih izkušenj v slovenski hokejski reprezentanci in na Jesenicah se je nekdanji slovenski hokejist Nik Zupančič odpravil novim trenerskim izzivom naproti. Po skoraj 20 letih se je vrnil v Feldkirch, s katerim je leta 1998 vknjižil največji igralski klubski uspeh - postal je evropski klubski prvak.
Želel bi si, da bi moštvo s Predarlskega, ki ga bo vodil v Alpski ligi, prevzel prej, ne šele konec avgusta, a je svoje varovance že dodobra spoznal. Kot tudi to, kako je delati v ekipi, v kateri tri četrtine oklepnikov hodi še v službo, prave profesionalce pa lahko prešteje na prste ene roke. Z 49-letnim trenerjem smo se pogovarjali o izzivih, ki jih prinaša nova sezona - v soboto jo bodo začeli pri novem članu Alpske lige Milanu - pa tudi o poškodbi enega ključnih igralcev.
Nik Zupančič in Tomaž Vnuk sta leta 1998 s Feldkirchom postala evropska prvaka. Prvi se je dve desetletji po velikem uspehu v klub vrnil kot trener.
Po slabih dveh desetletjih ste se spet vrnili v klub, s katerim ste leta 1998 postali evropski prvak. Tokrat v vlogi trenerja. So spomini še bolj oživeli?
Vsekakor se je lepo vračati tja, kjer si dosegel res velik uspeh. Lepo je, ker se te ljudje še vedno spomnijo, te pozdravijo, v klubu delajo tudi ljudje, s katerimi smo skupaj igrali ali pa bili povezani na kakšen drug način. Je pa zdaj seveda malo drugače, saj Feldkirch ni več na taki ravni, kot je bil takrat. Lepo je biti tukaj, vedno sem se na Predarlskem dobro počutil.
Takrat ste igrali skupaj z zdajšnjim športnim direktorjem Feldkircha Michaelom Lampertom. Je bil on jeziček na tehtnici, da ste se vrnili v Avstrijo?
Da. On se je precej zavzel za to.
Zakaj je do sodelovanja prišlo precej pozno, šele konec avgusta?
V novo klubsko domovanje se je preselil šele konec avgusta, saj je klub takrat našel dodatni denar, namenjen trenerju.
To tudi zame ni bila prednost, saj sem precej manj časa z ekipo. Lampert je do danes dve leti opravljal dvojno vlogo. Bil je trener in športni direktor, kar ni lahko. To zahteva veliko dela. Tik pred sezono se je našel neki denar, tako da so takrat začeli iskati novega trenerja. Oni ne gredo v nekaj, če niso prepričani, da bodo stvari lahko pokrili.
Preteklost verjetno uči.
Tudi. A na splošno se mi zdi, da tukaj, preden se karkoli gredo, zelo dobro premislijo. Da imajo neko finančno zaledje.
Zupančič bo eden štirih slovenskih trenerjev v Alpski ligi. Kaj pred sezono pravi Ivo Jan?
Koliko vam je uspelo v tako kratkem času spoznati svoje varovance?
Ena pozitivna stran je, da nekaj hokejistov poznam že od prej. Še od takrat, ko sem bil trener na Jesenicah, nekatere pa tudi še iz obdobja, ko sem igral. To so bili takrat mladi fantje. Ekipo tako poznam že kar dobro. Slaba stvar pa je ta, da je kader zelo majhen, neke širine nimamo. Težavo imamo, da klub sploh nima selekcij U20 in U18, tako da nimaš kje vzeti za člansko ekipo, tudi za trening ne.
Kot trener v Alpski ligi je že deloval v sezoni 2016/17, ko je vodil Jeseničane in jih popeljal do polfinala. Takrat je med tekmovanjem spoznal kar nekaj svojih novih varovancev, nekaterih se spomni še iz igralskih časov.
Poleg tega je sistem dela pri nas drugačen kot v profesionalnih klubih. Pokrite imamo sicer štiri tujce, a kar tri četrtine ekipe dela, hodi v službo, tako da je treba zelo dobro premisliti, kako z ekipo delati.
To niso profesionalci in to je treba pri delu tudi upoštevati. Potrebnega je veliko prilagajanja in razmišljanja že pri sestavi treninga, pri taktiki. Če bi se zapodil, zahteval od igralcev, da se razdajajo kot profesionalci, mislim, da ne bi bil preveč uspešen. Ni tako kot v profesionalnem pogonu, ko imaš vseskozi na voljo štiri peterke in še dodatne igralce.
"Če že imaš tujce, morajo ti producirati, kar od njih zahtevaš, ob tem pa biti gonilna sila za mlade. To bi bilo idealno."
Se pa, čeprav večina domačega kadra dela, strinjate, da je treba delati z domačimi in da omejitev pri številu tujcev mora biti?
Vsekakor. So pa pogledi na to zelo različni. Naši dve ekipi imata precej profesionalna pogona za to ligo. Lahko imajo treninge dopoldne ... V Avstriji pa so vse ekipe skoraj organizirane tako, da imajo tri, štiri tujce, preostali so domačini, ki hodijo v službo. Italijani na primer pritiskajo, da bi imeli več tujcev, saj jim manjka domačih igralcev, kar je težava tudi v našem klubu.
Bi omejili tudi število klubov? Šestnajst, sedemnajst je visoka številka.
Že po prvi sezoni na Jesenicah sem povedal, da bi bilo to treba morda malo omejiti in nato skozi leta pogledati, katere ekipe so konkurenčne. A tudi tukaj so pogledi zelo različni. Ekipa Celovca II, ki si lahko privošči in tekmovanje vzame za razvoj mladih igralcev, ima povsem drugačne razloge, da je v ligi, kot kakšen Asiago ali Ritten (lanska finalista, op. a.). Logično je, da vseh 16 ne more imeti za cilj naslov prvaka lige. A tukaj se bo moralo izjasniti vodstvo tekmovanja.
Osnovni namen Alpske lige je bil, da bi bilo razvojno tekmovanje, odskočna deska za mlade, a v njej je vse več starejših, izkušenih hokejistov, tudi tujcev. Bo to trend, da jih bo vse več in se bodo mladi učili od njih?
Neka logika bi v tem bila. Če že imaš tujce, potem morajo ti producirati, kar od njih zahtevaš, ob tem pa biti gonilna sila za mlade. To bi bilo idealno. A če imaš mlade seveda kje vzeti.
"Želeli bi si, da bi redni del končali med šestimi ekipami, da imaš nato nekoliko bolj miren drugi del, v katerem se lahko lepo pripraviš na končnico," o ciljih Feldkircha pravi Zupančič.
Nekaj pripravljalnih tekem je za vami. Kako ste zadovoljni z videnim?
Sem kar zadovoljen. Že pred prihodom sem imel nekaj informacij, ki so se mi zdaj potrdile. Gre za zelo homogeno skupino hokejistov. Vidi se, da je jedro ekipo že zelo dolgo časa skupaj. V slačilnici nimamo niti enega posameznika, ki bi morda vlekel malo na svojo stran. To je pozitivna stran te ekipe, saj so res zelo povezani, kar se je pokazalo tudi v igri. Bili so zelo borbeni, na trenutke so, glede na to, da imamo kar nekaj starejših igralcev, odigrali tudi precej rutinirano. Na branilskih položajih imamo dva mlajša, ki sta se izpopolnjevala v Švici, kar je tudi videti, in z njima je zelo dobro delati.
Lahko rečem, da so te tekme kar precej dobro speljali. Igrali smo tudi s švicarskim moštvom iz lige NLB (druga švicarska liga, op. a.), kar je bilo za nas odlično, saj gre za drsalno zelo dobro ekipo, ki nas je prisilila, da smo dali vse od sebe.
Lani je Feldkirch končal v četrtfinalu Alpske lige. Kakšni so cilji letos? S čim boste zadovoljni?
Pritiska, da se mora narediti nekaj velikega, ni. Vsekakor je prvi cilj končnica. Želeli bi si, da bi redni del končali med šestimi ekipami, da imaš nato nekoliko mirnejši drugi del, v katerem se lahko lepo pripraviš na končnico. Je pa tukaj seveda veliko odvisno od zdravja igralcev, sploh tistih, ki so drugače standardni člani. To nas kar nekoliko tepe, kar se pri tako majhnem kadru hitro pozna.
Za enega ključnih členov Feldkricha Martina Mairitscha se je sezona končala, še preden se je začela.
Med poškodovanimi je še vedno tudi Kevin Puschnik?
Da. Puschnik je operiral koleno, a njemu kar dobro kaže. Upam, da bo čez kakšen mesec, mesec in pol že v pogonu. Bolj me skrbi Martin Mairitsch, igralec, ki je v zadnji sezoni dosegel več kot 20 zadetkov. Tega se ne da kar tako nadomestiti. On si je poškodoval ahilovo tetivo, tako da je verjetno izgubljen kar za celotno sezono. To se je zgodilo prvi dan, ko sem prišel v klub, na suhem treningu, tako da res ni bil najlepši začetek. A nimamo kaj, gremo naprej.
Koliko ste spremljali Jesenice in Olimpijo v finalu pokala, spremembe v ekipah ...
Finale so igrali na majhnem igrišču, tako da od igre same ni bilo veliko, saj je bilo veliko kontakta, tako da se ne zgodi veliko. Mislim, da je Olimpija letos fizično bolje pripravljena, kot je bila lani. Do odhoda v Avstrijo sem spremljal njihove treninge in lahko rečem, da so kar delali. Na to, kaj bo, ko se bo enkrat začela liga, pa je treba počakati.
"Za gledalce bo dobro, če bodo derbiji bolj izenačeni. Prvi tekmi sta pokazali, da znajo biti."
Pri Jesenicah se bo vsekakor poznalo, kdo je odšel. So le bili v reprezentanci ali pa na robu reprezentance, tako da so imeli določeno kakovost. Imajo pa kar precej mladih, ki bodo dobivali veliko priložnosti, kar je za njihov nadaljnji razvoj odlično. Mislim, da se na Jesenicah dobro dela.
Za Slovenijo bo zagotovo dobro tudi to, da sta obe ekipi precej močni in da sta lahko nekje pri vrhu. Pa tudi za gledalce bo bolj zanimivo, če bodo medsebojni obračuni bolj izenačeni, kot so bili lani.
Preberite še:
1