Matjaž Sekelj: Med šestimi, sedmimi tujci se vedno najde "škart"

Kot igralec se je Matjaž Sekelj najbolje znašel v napadu, v svoji karieri pa je igral za dva kluba, Olimpijo in srbsko Crveno zvezdo. Kot igralec je sodeloval tudi na enih olimpijskih igrah (leta 1984). Po koncu kariere se je preizkusil v dveh vlogah. Kot trener je seveda vodil Olimpijo, sedel pa je tudi na klopi Slovenije, s katero se je med drugim prebil v elitno divizijo in tam tudi ostal. Že več kot dve desetletji je prvi operativec Olimpije, kar pa ni vedno najbolj prijetna vloga, saj si je ob vseh podpornikih nabral tudi številne kritike.

Gospod Sekelj, za Olimpijo je najslabši začetek v ligi EBEL. V torek ste po šestih porazih prišli do prve zmage. Po vsej verjetnosti se je tudi vam odvalil kamen od srca? Brez dvoma. Bila je težka tekma, saj ima Linz eno izmed najkakovostnejših zasedb v ligi EBEL. Gre za ekipo, ki ima enakovredne peterke, moštvo in trener so že nekaj let skupaj. Naloga je bila težka, vendar smo nadaljevali dobro igro, ki smo jo prikazali že na prvi tekmi v Linzu, tam smo imeli ogromno smole in smo na koncu izgubili. Velika zmaga je predvsem zaradi samozavesti in pa tudi z vidika, da so se nekatere stvari postavile na svoje mesto. Merim na spremembe v postavi, ki jih je trener, če rečem pod narekovaji, končno naredil. Podpiram odločitev trenerja, da je pustil Schmidta na klopi za rezerve, saj je do zdaj naredil veliko preveč napak. Ob zmagi pa se je treba vseeno zavedati, da smo imeli do zdaj na nekaterih tekmah ogromno smole. Dve tekmi smo izgubili v zadnjih minutah, eno v zadnji sekundi. Nismo daleč od preostalih ekip. Vendar pa takšni porazi za zadetek v zadnjih trenutkih tekme počasi začnejo najedati samozavest. Zmaga nam daje vero, da lahko premagujemo vse tekmece. Fantje so le pokazali, kakšne so možnosti ekipe.

Omenili ste poraze z zadetkom razlike v zadnjih minutah tekme. Govorimo o psihološkem dejavniku. Bi moral več narediti trener Zajc, ki velja za odličnega motivatorja? Bi moral narediti več, da se ne bi dogajali porazi v zadnjih minutah? Igralci so sami na ledu, je pa res, da jim je v teh ključnih trenutkih, pa naj bo to povsem na začetku tekme ali pa ob koncu, treba nameniti več energije na klopi. Treba jih je spodbujati, a tudi opozarjati, da je treba biti še dodatno zbran in pozoren na napake. Pa ne zato, da bi želeli igrati kakšen zaprt hokej. Če imaš na gostovanju ob koncu ugoden rezultat, moraš le nekoliko pogledati na to, da bi odigral na točko. Strinjam se, da bi lahko tu Zajc lahko naredil za odtenek več. Vendar pa se je treba zavedati, da imamo mi precej novo ekipo. Veliko novih igralcev v ekipi pa potrebuje čas, da se uigrajo.

Z začetkom letošnje in prejšnje sezone lahko potegnemo kar nekaj vzporednic. Obakrat slab začetek. Pa vseeno: bi se strinjali, da se je vse začelo že v poletnem času, ko se kar ni vedelo, kateri tujci bodo okrepili ekipo? Lani ekipe niste sestavljali med poletjem, ker ste čakali na generalnega sponzorja, letos pa ste čakali na odločitev Mednarodne hokejske zveze, ali bo dovolila sodelovanje z Medveščakom … Tu je še ena razlika v primerjavi z lansko sezono. Letos nismo imeli možnosti treningov in priprav doma. V tem času nam manjka okoli 40 odstotkov treningov na ledu. Če bi trenirali avgusta doma, bi imeli na ledu dva treninga na dan, tako pa smo le enkrat na dan stopili na ledeno ploskev. Vedno smo se selili iz garderobe v garderobo … Veliko je bilo majhnih stvari, ki so počasi načenjale živce. Je pa to res značilna težava slabega začetka. Dejal bi, da se je pri lanskem štartu poznal nov trener, ki je spremenil način dela. Letos pa predvsem vidim slab začetek predvsem v velikem številu novih igralcev in manjših možnosti za dobro pripravo.

Kako je pri nakupu tujcev? Se jih bolj splača kupiti že po koncu zadnje sezone ali tik pred novo? Bolj kot se bliža čas nove sezone, bolj se v njihovih kosteh naseli strah, da jim ne bo uspelo najti kluba. V teh primerih klubi, kot je Olimpija, dobijo priložnost. Dejstvo je, da aprila ali maja, ko so cene na vrhuncu, ne moremo kadrovati. To si moramo priznati. Treba je čakati ugodnejši trenutek. Ta pa je takrat, ko se čas začne počasi iztekati. Takrat si rečejo: bolje vzeti to kot pa ostati brez kluba. Takrat lahko prideš do solidnih igralcev. Vendar gre večinoma za hokejiste, ki v ligo prihajajo na novo. In tu se vidi, da potrebujejo čas. Gre za drugačno igrišče, drugačen sistem igre … Zato ni dobro, da jih "sesujemo" že ob prvem nastopu. Lani se je videlo, da so D'Alvise, Coulombe, Thomas in McBride, ki niso začeli najbolje, na koncu pustili pečat v ligi in dobili pogodbe v drugih klubih za bistveno več denarja. To pa pomeni, da smo naredili dobro selekcijo. Seveda se vedno med šestimi, sedmimi igralci najde tudi "škart".

Bi se vseeno strinjali, da bi Olimpija potrebovala igralca, kot sta John Hughes in Todd Elik, oziroma igralca, ki bi znal razigrati soigralce? Seveda. A ko prideš do takega igralca, ti ga vedno hitro poberejo boljši in finančno močnejši klubi. Mi smo se na primer zanimali za Mitcha Wahla, ki so ga pri Salzburgu hitro odpustili (po petih tekmah, op. p.). V takem primeru si rečeš: če bi prišel k nam, bi imel več igralnega časa in bi svojo kariero morda bolje izpeljal. Podobna zgodba je bila lani z McBridom na Dunaju. Tam so se mu hitro zahvalili, saj niso videli, da bi jim lahko primerno pomagal. Nato pa je prišel k nam in jim že na prvi tekmi zabil dva gola. Olimpija je vsem igralcem lahko zares dobra odskočna deska.

Ste kdaj razmišljali, da bi namesto na primer devetih pripeljali le pet tujcev, a za isti denar, kot jih zdaj stane devet? Naj se usmerim na letošnjo sezono. Za začetek ne smemo med tujce šteti LaPlanteja, saj ima slovenski potni list. Zanj lahko rečem, da igra le za toliko, da lahko preživi mesec. Gre za slovenskega fanta v vseh merilih. Če pa zdaj pogledam število preostalih tujcev, smo jih pripeljali toliko, kot potrebujemo, da ima moštvo nekakšno podobo. Na koncu šteje le statistika. Za končnico na koncu potrebuješ okoli 60 točk. In za teh 60 točk potrebuješ toliko in toliko golov ter podaj. Če sešteješ igralce, ki smo jih imeli tukaj, tega ne dosežeš. In v to kvoto sem uvrstil tudi slovenske igralce. Če imel v napadu igralca, ki bo dal v vsej sezoni tri gole in šest podaj, potem ta napad ne bo nikoli pripomogel h kakšnemu odmevnemu rezultatu Olimpije. Gledati moraš, da bi našel igralce, ki bi na koncu prišli v kvoto tam okoli 40, 50, 60 točk. Le v tem primeru lahko pridemo do rezultata, ki si ga želimo. Je pa treba reči, da toliko priložnosti, kot jih zdaj in pri Hannuju dobijo slovenski igralci, niso dobili nikoli. Morajo pa slovenski igralci priložnosti izkoristiti. Zato me veseli, da Pešut, Ograjenšek, Verlič in Koblar letijo po ledu in izkoriščajo priložnosti. To je tisto, kar ti reče, da bo tak fant dal na koncu okoli 25 točk in bo pripomogel k boljšemu rezultatu. Mi sezono lahko poskušamo igrati s petimi tujci, a …

Hkrati imamo nekatere tujce, ki so cenejši od slovenskih igralcev. To pomeni, da s cenejšo naložbo zapolnimo mesto v ekipi. Lahko bi rekli, da bi namesto dveh igralcev pripeljali še enega Ulmerja ali pa kakšno drugo uveljavljeno ime, vendar pa ni zagotovila, da bi bili uspešni. Tudi uveljavljeni igralci potrebujejo ob sebi primernega soigralca. Tu je torej več dejavnikov, ki sestavijo končno podobo.

Ko ste že omenili Järvenpääja in Zajca, ta sta resnično prva začela dajati večjo priložnost slovenskim fantom. Drugi Severnoameričani so stavili le na svoje rojake, kot da bi ti imeli zagotovljeno minutažo … To je res. Vsak trener stremi k rezultatu in ima vizijo oziroma vidi, kdo mu lahko prinese želen rezultat. Zato smo se odločili, da še naprej zaupamo Zajcu. Če bi prišel kak tujec, bi mu bilo najverjetneje vseeno za štiri, pet slovenskih hokejistov, ob tem tudi za Zdešarja in Sotlarja, ki sta obetavna. Domač trener na to gleda z drugačnimi očmi in čeprav kdaj kateremu ne da priložnosti, mu jo nameni drugič na kakšen drug način. Morda si na treningih vzame več časa za takšnega igralca. Domači trener gleda tudi na razvoj igralcev, medtem ko tuji skrbi predvsem za rezultat.

O slovenskih fantih še eno dejstvo. Otroci Olimpije zelo težko pridejo v člansko ekipo. Nazadnje je to uspelo bratoma Pance, ki pa ju ni več v njej. Letos sta tu Zdešar in Sotlar, ki pa nimata večje vloge. Preprosto ni preboja. Kaj je razlog? Imeli smo obdobja, ko sta prišla v člansko ekipo tudi po dva igralca iz nižjih selekcij. To je fantastičen rezultat. Če greste v razvitejše hokejske države, se zgodi, da v treh generacijah niti enemu ne uspe priti v člansko moštvo. Če se vrnem k ligi EBEL. Pri preboju lahko pomagata ligi do 18 in 20 let, ki sta pod okriljem EBEL. Naj omenim Zdešarja in Sotlarja, za oba mislim, da jima je prav omenjena liga pomagala k prilagoditvi v članski kategoriji. Če bi igrala le klasično državno prvenstvo v nižjih kategorijah, bi bistveno težje zaigrala v članski konkurenci. Oba sta v tej mednarodni ligi za nižje selekcije podrla nekatere statistične rekorde in s tem opozorila nase. Danes pripravljamo na ligo EBEL 17 let starega branilca Čepona, ki trenira z nami. Ta bo v sezoni ali dveh standardno igral v ligi EBEL. Ima vse lastnosti, da mu to uspe.

Treba je upoštevati še eno dejstvo. V generaciji so lahko dva, trije igralci, ki jim bo preboj uspel, lahko pa je generacija brez igralca, ki bi lahko igral v tekmovanju, kot je liga EBEL. Nekateri igralci potrebujejo tudi več sezon, da se prilagodijo na takšno tekmovanje. Primer je Ken Ograjenšek. Zanj je to tretja sezona in morda se bo letos začela zgodba tudi zanj odvijati v pravi smeri. In še nekaj. Za talentiranimi igralci že v mladih letih oprezajo tuji ogledniki, nekateri so lahko tudi kvaziogledniki, če se lahko tako izrazim. Te mlade fante odpeljejo na pot, za katero se na koncu izkaže, da ni najboljša za razvoj kariere.

Vendar pa bi lahko bil prav primeren razvoj mladih, obetavnih igralcev ena izmed rešitev v teh težkih gospodarskih časih. To je res. Počasi se moramo v Sloveniji navaditi, pa ne le pri hokeju, temveč tudi v drugih športnih panogah, da bomo preprosto težko sledili evropskemu vrhu. V košarki vedno težje premagaš Barcelono kot v naši ligi kak vrhunski klub. Finančne zmožnosti teh klubov so toliko večje, zato lahko zgradijo kakovostnejše moštvo. Navaditi se bomo morali ceniti svoj klub in ga podpirati v dobrem in slabem. Treba bo biti strpen in se veseliti, da lahko sploh še tekmujemo v kakovostnih mednarodnih tekmovanjih. Če država gospodarsko ni razvita in nima strategije, kaj želi od športa, potem gremo težko v korak z bogatejšimi klubi.

Ko smo že pri državi. Ta s svojo zakonodajo klubom močno otežuje iskanje sponzorjev, mislim na davčne olajšave, prav tako tudi prihodke iz drugih naslovov, na primer prepoved točenja alkoholnih pijač in tako naprej … Stvari se drastično slabšajo. Če so bile v zadnjih treh, štirih letih na tem področju težave, zdaj počasi dosegamo dno. Med poletjem smo izgubili veliko sponzorjev, ki so prispevali med 25 tisoč in 30 tisoč evrov. Napaka ni bila na naši strani, saj so nas podpirali šest, sedem sezon in se dobro poznamo. Preprosto jim sponzoriranja kluba ne dovoljuje poslovanje. To je izguba, ki je ne moreš zlahka pokriti. Hokej je v Ljubljani šport, ki ima na tekmah največ gledalcev in največ prodanih sezonskih vstopnic. A nekateri klubi oglašujejo brezplačen vstop na tekme, kar je kar nekakšna degradacija športa in športnikov, zaradi brezplačnega vstopa pa se nekateri raje odločijo, da bodo šli prav na tekmo, na katero bodo prišli brezplačno. Da ne govorimo o bedastem zakonu o prepovedi točenja piva na športnih prireditvah, ki onemogoča večje vključevanje pivovarn kot sponzorjev.

V ponedeljek smo od vas prvič slišali nekoliko bolj črnoglede besede, ko ste dejali, da smo počasi lahko veseli, da sploh še igramo v ligi EBEL. Je podobno kot pri Medveščaku edina rešitev vstop v ligo KHL, ki ste ga prav tako omenjali že pred začetkom sezone? Vse te težave prinesejo tudi slabo razmišljanje. Ne zato, ker bi vedel, da je le pri nas nekaj narobe, in bi dejali: ne znamo, ne zmoremo. Včeraj sem videl, da kluba, kjer je Matej Mohorič, svetovni kolesarki prvak, ne bo več. Save po 45 letih ne bo več. Kje so bodo zdaj razvijali novi Mohoriči? Rokometnega kluba Koper ni več. Jesenic ni več, pa so najuspešnejši hokejski klub. Prav noben se ni zdrznil. To pomeni, da pri nas, če se kaj takega zgodi, nikogar prav nič ne skrbi. Vsi si rečejo: v redu, pa naj klub propade. Na koncu bomo plačali ceno kot država in ljudje. Narod potrebuje športne idole, potrebuje dober šport in kulturo. Če tega ne bomo mogli omogočiti, ne bo v redu. To so zadeve, ki pripeljejo do črnogledosti. Prav nihče se ne odzove, če se v panogah pojavijo takšne težave. Kot je znano meni, v Ljubljani ni kolektiva, ki ne bi bil v velikih težavah. Odbojka, ženski rokomet, košarkarji ne igrajo več v euroligi. Pri nogometu, če ne bi bilo gospoda Rastoderja, mislim, da bi bilo vprašanje, ali bi sploh še imeli nogomet na takšni ravni.

Naj se vrnem k vprašanju. Za nas je bila rešitev liga EBEL. Ta liga je produkt. Ima 1.150.000 gledalcev na sezono in še veliko več pred televizijskimi sprejemniki. Imamo produkt, lahko pa se zgodi, da ga bomo spustili iz rok. Vprašanje je, koliko časa bi lahko Medveščak še igral v ligi EBEL. Počasi jim je jemalo sapo. Dolgovi do igralcev in drugih partnerjev so bili ogromni. Za njih je bila samo ena rešitev. Ali gredo v ligo KHL ali pa bodo po dveh letih v ligi EBEL propadli. Vsi vemo, da so delali fantastične spektakle, imeli dobre rezultate, a jim v tem času vseeno ni uspelo dobiti generalnega sponzorja na Hrvaškem, ki bi kljub tako visoki gledanosti vložil sredstva v klub. Zdaj se jim je uspelo prebiti na trg, ki je kljub gospodarskim krizam zanimiv za večje število sponzorjev. Hkrati so dobili svež denar iz Rusije in to jim je omogočilo, da se lotijo novega projekta. To je pot. Mislim, da bi se je lahko lotili tudi v Ljubljani. Za to potrebuješ objekt v boljši kondiciji. Sreča za Slovenijo je tudi, da bo imela v prihodnjih letih močnejšo poslovno povezavo z Rusijo. Vsi bi morali razumeti, kakšen je pomen takšnega sodelovanja. O čemerkoli prepričuješ Ruse, na koncu imajo najrajši svoj hokej. Najraje ga ima predsednik Putin, ljudje pod njim … To je panoga, kjer se z Rusi lahko poistovetiš, pridobiš njihove pokrovitelje, pridobiš gospodarstvenike, ki bodo hodili na tekme tudi v goste, posledično dobiš nove gospodarske priložnosti. Vendar pa morajo osebe, ki so pripravljene sodelovati v tem projektu, prepoznati, kaj to pomeni za mesto, za Slovenijo in tako naprej. V Zagrebu so to prepoznali, pojavile so se nove poslovne povezave.

Ste se sicer že začeli pogovarjati o sodelovanju z ligo KHL? Povabili so nas na tekmo ob odprtju v Zagrebu proti moskovski ekipi CSKA. Pripravljamo prihod Gazpromovih zvezd v Ljubljano. Vendar pa so potrebne tudi etape, treba jih je prehoditi. Na žalost se ni zgodila prenova Tivolija. Če bi se, bi bil to lep korak naprej. To ne bi bila le ljubljanska zgodba, temveč slovenska. Bila bi namreč povsem drugačna kot zagrebška. Slovenija ima sedem, osem ali celo kakšnega hokejista več, ki lahko igra v tej ligi. Kot že omenjeno, v bližnji prihodnosti pričakujemo v Ljubljani ruski obisk.

Bo pri tej zgodbi pomagal tudi gospod Aljančič? Njegov vpliv v Mednarodni hokejski zvezi je ogromen. Žal so mu ga nekateri iz Slovenije omejili, saj bi bil lahko ta vpliv še večji. On je pomagal tudi Medveščaku pri vstopu v ligo KHL. Tudi z njim sodelujemo in se pogovarjamo o tem, kako bi izpeljali takšno zgodbo.

Omenili ste etape do vstopa v ligo KHL. Bi si želeli večje sodelovanje ljubljanskega župana, ki ima pri športu posluh predvsem za Krim in Union Olimpijo? Vsak ima v svojem mestu rad vse klube, vendar mu je kakšen šport bolj pri srcu kot drugi. Upam, da bi nam gospod Janković, če bodo pogovori z Rusi napredovali, le lahko omogočil, da se dvorana pripravi na standarde, ki jih takšna liga zahteva. Tako lahko pridobimo vsi. Kot sem omenil, ne gre za rezultat ene tekme, temveč tudi za povezave med ljudmi, ki sicer ne bi prišli v Ljubljano. Zavedati se moramo, da imajo ruski klubi lastnike in niso organizirani v društva. Ti lastniki so veliki gospodarstveniki, ki radi potujejo z ekipami in bi lahko v Sloveniji pomagali pri kakšnih gospodarskih zadevah.

Ko ste že omenili standarde, ki jih zahteva liga KHL, ozriva se k trženjskim potezam kluba. Bi se strinjali, da ste pred sezono pri tem malo zaspali? Spletna stran ni delovala, nobenega oglasa ni bilo o tem, da se začne liga EBEL, navijači so vstopnice za prvo tekmo kupili šele na dan, ko se je igrala … V klubu je bilo nekaj kadrovskih sprememb. Mi si jih nismo želeli, vendar so gospodarske razmere povzročile to, da Robert Verlič s svojim podjetjem Forward ne more biti več toliko angažiran v ustroju kluba in vseh majhnih zadevah, ki jih je treba izpeljati, da si prepoznaven in ljudi pravočasno obveščaš. Ureditev zadnjih štirih sezon je bila za klub fantastična. Bili smo na najvišji ravni med vsemi klubi v Sloveniji, kar zadeva podajanje informacij in trženjske prijeme. A financiranje vsega tega preprosto ni mogoče.

Pa se dotakniva še večnega tekmeca z Jesenic. Se pozna, da Jesenic ni več v ligi EBEL? Stopnic je več. Pri svojih letih nisem človek tehnologije, vendar pravijo, da manjka naboj, ko se navijači po raznih elektronskih medijih "kurijo" oziroma podžigajo med sabo. Tega je zelo malo. Tisti pravi naboj se kar izgublja. Tu je tudi ekonomska stran. Tekme Olimpije in Jesenic so privabile največ gledalcev. Večni dvoboji so poskrbeli, da je bila dvorana razprodana. Tega ni več. Če pogledamo z vidika Olimpije, sta se nam zgodili dve slabi stvari. Prva je propad Jesenic, druga pa odhod Medveščaka v ligo KHL. To sta bili dve ekipi, ki sta privabili največ gledalcev. Če pogledamo na hitro čez prst, to pomeni od 120 tisoč do 150 tisoč evrov minusa, ki ga ne moreš kar tako nadomestiti. In to so spet reči, na katere sam nimaš vliva.

Zaradi vseh težav, ki pestijo slovenski hokej, mnogo nekdanjih hokejskih delavcev pravi, da se bo po olimpijskih igrah v Sočiju pokazala realnost slovenskega hokeja, ki pa ne bo najlepša … Verjetno bomo resnično videli realnost. Številni starejši igralci bodo na olimpijskih igrah dosegli vrhunec kariere, lahko bi se poslovili od reprezentance. Hkrati se z odhodom najboljših igralcev v tujino pojavi še dodatna težava. Če reprezentanca ne bo nastopila v elitni diviziji, ampak razred nižje, potem hokejisti, ki igrajo v najmočnejših ligah, ne bodo vsi mogli nastopiti na prvenstvu. Zato mi včasih ni všeč, ko nekateri vodilni funkcionarji govorijo, da liga EBEL ni dovolj dobra za razvoj slovenskih igralcev. In kaj bodo potem pomagala tuja prvenstva, ko pa najboljši hokejisti ne bodo mogli igrati za reprezentanco? Slovenija ima namreč na reprezentančni ravni podobne rezultate kot Avstrija, tako da je sistem tekmovanja v ligi EBEL prilagojen izbranima vrstama in igralci lahko nastopajo za svojo državo. Seveda moramo razumeti: če boš imel priložnost kot Žiga Jeglič, da zaigraš v takšni ligi, kot je Finska, jo moraš zgrabiti z obema rokama. Slabši klubi v drugi švedski ligi pa niso nič boljši kot moštva v ligi EBEL. V tem primeru lahko izgubiš na dveh področjih. Igralec ne igra za reprezentanco, hkrati pa nima nobenega zagotovila, da bo igralsko napredoval.

Še za konec: v kateri vlogi vam je bilo najtežje? Kot igralcu, trenerju ali kot direktorju, torej v vlogi, ki jo opravljate trenutno? Mislim, da kar v direktorski vlogi. Veliko ljudi zna pametovati. Treba je vedeti, kako evro zaslužiti, da ga lahko potem zapraviš. V vseh športih, ne le v Sloveniji. Tudi Barcelona ali pa Real Madrid zapravita en evro več, kot jih imata. Vedno te preganja rezultat. Zelo malo ljudi je, ki te razumejo, dokler sami ne poskusijo. Ko sam potrkaš na sto vrat in ničesar ne dobiš, potem znaš vsak evro zelo ceniti. Potem tudi lažje daješ sodbe. Danes vsak lahko reče: pojdi tja in dobil boš 50 tisoč evrov. Tega ni. Vloga direktorja je zares daleč najtežja. Mnogo uspešnim nekdanjim igralcem pravim, da bodo prave težave okusili, šele ko bodo postali športni delavci in šli iskat sponzorje. Šele tedaj bodo ugotovili, kako težko je privabiti sponzorje. Šele tedaj bodo razumeli, zakaj nekateri nimajo tako visoke plače ali zakaj si kakšnega igralca ne moreš privoščiti, zakaj kdaj zamujaš s kakšno plačo. Če podjetja zamujajo z izplačili svojim zaposlenim, potem ne moreš pričakovati, da bi takšna podjetja najprej izplačala sredstva klubu ali pa sploh dala denar.

Trenerstvo ima svoj čar. Pri nas moraš tako ali tako narediti veliko iz malega. Pokazati moraš sposobnosti, kreativnost, ideje in tako naprej, če želiš sploh tekmovati z nekom, ki ima veliko več sredstev in pogoje za delo.

Igralski časi pa so bili brez dvoma najbolj zabavni. Stresno je, saj te, ko igraš slabo, mediji in navijači prav tako kritizirajo. Vendar pa najbolj uživaš in nosiš najmanjše breme. Če ne zabiješ gola, ga pač nisi in ga boš naslednjič. Obremenjen si z najmanj pritiski, ki sicer obdajajo šport.