Petek, 21. 6. 2019, 7.00
5 let, 5 mesecev
Trenerska reprezentančna pot Matjaža Kopitarja z risi
Slovo zaradi negativcev, ki so zlivali gnojnico, vrnitev v želji po pozitivni zgodbi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,30
4
Selektorsko taktirko slovenske hokejske reprezentance spet prevzema selektor z najdaljšim stažem Matjaž Kopitar.
Pred štirimi leti se je Matjaž Kopitar tudi ali predvsem zaradi negativcev, ki zlivajo gnojnico, poslovil od vodenja slovenske hokejske reprezentance. Zdaj se vrača na mesto, ki mu še zdaleč ni tuje in na katerem je z risi doživljal mejnike slovenskega reprezentančnega hokeja.
Slovenski hokejisti bodo v kratkem dobili četrtega selektorja v dobrih dveh letih. Potem ko se je moral junija 2017 s selektorskega stolčka "ne samo zaradi svetovnega prvenstva v Parizu (sedem porazov na svetovnem prvenstvu elitne divizije in izpad, op. a.), ampak tudi zaradi odzivov in vzdušja v ekipi" umakniti Nik Zupančič, je za selektorsko taktirko za olimpijsko leto spet poprijel Kari Savolainen.
Finski strateg je Slovence vodil v olimpijski sezoni, pod petimi krogi v Pjongčangu z njimi ostal brez četrtfinala in zasedel 9. mesto, na svetovnem prvenstvu drugega razreda na Madžarskem pa po izjemno slabem začetku končal na predzadnjem mestu, brez napredovanja v elito.
Selektorsko taktirko bi moral predati nekdanjemu pomočniku Kopitarju, s katerim je Hokejska zveza Slovenije (HZS) lani dosegla formalni dogovor, a ga nato zaradi želja Los Angeles Kings ni uresničila. Na HZS so morali poiskati drugo možnost. Izbrali so Iva Jana, ki se po selektorskem letu, tudi pod njegovim vodstvom se Slovencem ni uspelo vrniti med elito, poslavlja od položaja. Nanj pa se vrača Kopitar, ki tokrat ima zeleno luč iz LA-ja in s katerim želijo vodilni pri HZS odpreti novo pozitivno reprezentančno poglavje.
Selektorska palico prejel decembra 2010 in jo vrnil maja 2015
Kopitar je rise kot selektor vodil med decembrom 2010 in majem 2015, ko se je s selektorskega mesta poslovil po petem svetovnem prvenstvu, tretjem elitne divizije.
Trdo delo, resnost, brez popuščanja
Sprehodili smo se po njegovi poti v trenerskem štabu reprezentance, na kateri so se risi premierno uvrstili na olimpijske igre, ob olimpijskem krstu končali na sedmem mestu in takrat na lestvici IIHF skočili na 12. mesto, kar je najboljša uvrstitev slovenske reprezentance.
Od Savolainenovega pomočnika do selektorja
Njegova trenerska pot v članski reprezentanci se je začela v sezoni 2003/2004, ko je kot pomočnik pomagal Savolainenu. Še tri sezone je nato opravljal vlogo pomočnika, sredi sezone 2010/2011, v kateri je oktobra 2010 na predsedniškem mestu HZS Nestla Aljančiča zamenjal Matjaž Rakovec, pa prevzel selektorsko vlogo.
Vodenje risov je prvič prevzel decembra 2010, poslovil se je maja 2015.
Na trenerskem stolčku je tako decembra 2010 zamenjal Johna Harringtona ter po sedmih letih in petih tujih selektorjih (Kari Savolainen, František Vyborny, Ted Sator, Mats Waltin in John Harrington) spet prinesel slovenski trenerski pridih. V svojo zgodbo je popeljal Nika Zupančiča kot pomočnika trenerja in Savolainena kot strokovnega svetovalca.
Selektorsko popotovanje na svetovnih prvenstvih je začel med elito v Bratislavi leta 2011, ko so z varovanci končali na zadnjem mestu. Po porazu po kazenskih strelih proti Nemcem so Slovenci takrat osvojili sploh prvo točko v predtekmovanju med elito. Sledil je boj za obstanek, a ga niso dočakali.
Iz Ljubljane v Stockholm
S svojo četo je vstopnico za vrnitev med najboljše lovil in ujel na prvenstvu divizije I leta 2012 v Ljubljani, kjer je Slovenija v Stožicah premagala vse nasprotnike in si s petimi zmagami spet zagotovila vrnitev med elito.
Maja leta 2013 je z varovanci tako še drugič napadel obstoj med najboljšo skupino, a tudi v Stockholmu slovenski odpravi cilja ni uspelo izpolniti. Slovenija je v skupini osmih reprezentanc (Švica, Kanada, Švedska, Češka, Norveška, Danska, Belorusija) z dvema točkama, ki ju je odščipnila Dancem in Kanadčanom, zasedla zadnje mesto in spet izpadla v nižji kakovostni hokejski razred.
V Hamletovi deželi dočakali, o čemer so sanjale generacije
Slovenci so se pod njegovim vodstvom prvič uvrstili na olimpijske igre.
Še preden je Slovenija nastopila v Stockholmu, je februarja 2013 pod Kopitarjevim vodstvom na Prešernov dan v Vojensu na Danskem poslušala Zdravljico v čast novemu mejniku slovenskega hokeja – uvrstitvi na olimpijske igre.
Zdravljica ob uvrstitvi na olimpijske igre:
V Sočiju so risi spisali eno od najlepših hokejskih poglavij. Po uvodnem porazu z Rusi so sploh prvič v zgodovini premagali katero od tako imenovanih velikih sedmih. Padla je Slovaška, kar je Slovencem v nadaljevanju v dodatnem boju za četrtfinale pomagalo do lažjega nasprotnika. Udarili so se z Avstrijci in jih odpravili s 4:0. V četrtfinalu so jih pričakali poznejši olimpijski podprvaki Švedi, Slovenci so pričakovano izgubili. Končali so na visokem sedmem mestu, presegli vsa pričakovanja in skočili na 12. mesto, kar je še danes najvišja uvrstitev Slovenije na svetovni hokejski lestvici.
Kot prvi selektor reprezentance po osamosvojitvi je vodil Slovenijo na OI.
Dvomi že po Goyangu, kjer je bil skoraj bolj ponosen kot na OI
O prvem slovesu s selektorskega položaja je, kot pravi, razmišljal že po SP leta 2014, a namere takrat ni uresničil.
Sledila je pot v Azijo. V Južni Koreji so se ruši na prvenstvu skupine B v precej zdesetkani zasedbi (zaradi klubskih obveznosti so manjkali številni ključni členi, med drugimi napad Jeglič-Tičar-Sabolič) spet vrnili med najboljše. Za preboj so sicer trepetali vse do zadnjega piska sirene, po katerem so po prvem mestu s sosedi lahko začeli snovati načrte za Češko 2015.
Kopitar, ki mu je bilo v mandatu pri srcu to, da so se fantje rade volje odzvali na zbor ter da ni bilo več sporov in večnega pregovarjanja o tem, ali bo dnevnica ali je ne bo, ali bodo dobili denar za prevoz ali ne, se je želel posloviti že po Goyangu.
O morebitnem podaljšanju mandata je še pred odhodom v Soči dejal: "Normalno je, da o tem razmišljaš, ampak v ozadju je veliko stvari. Mislim, da je poleti (leta 2014, op. a.) spet skupščina. In če bi se pojavili kakšni pretresi, potem ne vem, ali bi vztrajal."
Negativci, ki zlivajo gnojnico
A pretresov ni bilo, Rakovcu so podelili nov mandat, on pa je vztrajal. Podaljšal je sodelovanje in si spet zadal visoke cilje. Verjel je, da Slovenija leta 2018 spet lahko dočaka olimpijske igre. In jih je, a brez njega v trenerskem štabu.
Reprezentanco je vodil na petih svetovnih prvenstvih, trikrat tudi med elito. Zadnjič je kot selektor poveljeval maja 2015 na Češkem. Po SP se je poslovil, tudi ali predvsem zaradi negativcev, ki "so stresali drek in gnojnico po izbrani vrsti".
Po prvenstvu leta 2015, ko se je Slovenija po šestih porazih in zmagi na svetovnem prvenstvu v Ostravi poslovila od najkakovostnejšega hokejskega razreda, mu je po skoraj petih letih zmanjkalo moči, da bi se ob hokeju moral ukvarjati še z metanjem polen pod noge in zlivanjem gnojnice: "Moja zgodba z reprezentanco je končana. Žal je v Sloveniji toliko negativcev, ki prevladujejo. Če lahko živijo s tem, naj živijo. Veliko je bilo lepega, nekaj je bilo tudi žalostnega. A hitro se lahko tukaj preštejejo ljudje, ki zlivajo gnojnico in negativno vplivajo na vse skupaj."
Zamenjala bosta vlogi
Po štirih letih se Kopitar zdaj vrača. In spet bo sodeloval s Savolainenom, ob katerem je v sezoni 2003/04 naredil prve članske reprezentančne trenerske korake.
Kari Savolainen in Kopitar bosta zamenjala vlogi.
V prihodnji sezoni ga čaka več izzivov. Februarja bo Podmežakla gostila olimpijske predkvalifikacije, v katerih bo Slovenija potrjevala vlogo favorita in se poskušala uvrstiti na zadnji kvalifikaciji turnir za vozovnico v Peking.
Konec aprila bo v Sloveniji še svetovno prvenstvo drugega razreda. Kot so v četrtek povedali na skupščini HZS, bo nekaj dni pozneje, kot je bilo predvideno, in sicer med 27. aprilom in 3. majem. Prvotno naj bi ga gostile Stožice, a bi se lahko prizorišče še spremenilo. Alternativi sta Tivoli in Podmežakla.
Preberite še:
4