Janja Garnbret
Sreda, 25. 12. 2024, 12.30
13 ur, 16 minut
Intervju s trenerjem olimpijske prvakinje Janje Garnbret
Roman Krajnik: Po Parizu sem začutil, da potrebujem premor #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,15
Roman Krajnik bo prihodnje leto začel z organizacijo taborov za mlade plezalce.
Roman Krajnik, trener dvakratne olimpijske prvakinje Janje Garnbret se je odločil, da si v sezoni 2025 vzame nekaj pavze, kar pa ne pomeni, da bo plezanje v drugem planu. "Enostavno sem prišel do trenutka, ko po vseh teh letih potrebujem nekaj premora. Še posebej, ker bi se s tem, kar počnem, rad ukvarjal še kar nekaj let," je v intervjuju za Sportal napovedal trener Roman Krajnik. Pojasnil je, kakšen premor ima v mislih, in kaj posebnega pripravlja v prihodnjem letu. Povedal je tudi, kako potekajo priprave na olimpijske igre v Los Angelesu in kaj bi ga v zvezi s tem najbolj osrečilo. Priznal je, da do najboljše tekmovalke v zgodovini športnega plezanja še vedno čuti 'rešpekt'. "Verjetno bom do Janje vedno čutil malo strahospoštovanja in to se mi zdi tudi edino pravilno."
Intervju: Roman Krajnik
Janja Garnbret je po olimpijskih igrah v Tokiu večkrat povedala, da se je po koncu olimpijske evforije znašla v manjši krizi, in da sta zato letos, da bi se izognila podobni situaciji, že vnaprej pripravila program za dneve in tedne, ki so sledili igram v Parizu. Ste tudi sami doživeli podobno krizo ali pa tako močno čutite odgovornost, da morate poskrbeti za Janjo, da si niti ne dovolite teh občutkov?
Gotovo je po eni strani to, da niti nimam časa za to, ker moram skrbeti, da pri Janji ne pride do krize, bi pa lagal, če ne bi priznal, da sem po Parizu tudi sam doživel podobno krizo. Težko opišem, kot bi čutil neko praznino.
Verjetno je to obdobje, ko se sprejemi končajo, ko evforija pojenja, adrenalin popusti …
Da, prvi teden po igrah, ko so se vrstili sprejemi, je ta evforija še držala, potem pa je sledil kak teden krize.
Sva pa ravno zaradi tega, kar se je Janji zgodilo po Tokiu, sestavila načrt za dneve po olimpijskih igrah v Parizu. To pomeni, da je šla plezat v skalo in je takoj imela cilje, ki so jo zaposlili in so jo vlekli naprej. Po moje je bilo zato bistveno lažje. O tem sicer nisva govorila, ampak glede na to, da ni nikoli omenjala, da bi čutila tako praznino kot po Tokiu, mislim, da sva zadeve dobro izpeljala.
Pred sprejemom olimpijcev na Kongresnem trgu v Ljubljani.
Janja vedno pravi, da vse svoje negotovosti predela v pogovoru z vami, na koga pa se obrnete vi, ko začutite, da potrebujete pogovor?
Na samega sebe. In to zelo pogosto (smeh). Po pravici povedano take pomoči nikoli nisem iskal, niti ne vem, ali jo trenerjem kdo nudi.
Sicer pa imam zdaj že toliko izkušenj, da nekako gre. Seveda ne pravim, da vse vem, daleč od tega, z veseljem bi imel koga, s komer bi se lahko pogovarjal o takih in drugačnih dilemah. Zagotovo bi mi v marsikaterem trenutku lahko pomagal in mi prikrajšal uro in pol pogovora, ki ga imam sam s sabo, in neprespane noči …
Veliko športnikov odgovore poišče skupaj s športnimi psihologi, psihoterapevti, medtem ko redko, če sploh kdaj, slišimo, da bi tudi trenerji iskali tovrstno pomoč. Verjetno niste imuni na stres.
Zanimivo vprašanje. Da, zakaj ne bi tudi mi imeli koga? Ampak ja, nikoli nisem nikogar resno iskal niti ne vem, ali obstaja. Bi bilo zanimivo vprašati športnega psihologa, ali sprejme trenerja pod svoje okrilje.
Janja je v Parizu uresničila svoj cilj in osvojila novo olimpijsko zlato. Ali bi morebitno drugo mesto dojeli kot osebni neuspeh?
Ne, niti slučajno, si pa ne znam predstavljati, kako bi mediji to sprejeli.
Seveda je bil najin edini cilj zlata olimpijska medalja, sva pa vmes nekajkrat govorila tudi o tem, da se lahko zgodi situacija, ko bo to težje izvedljivo.
Čustva po še eni zlati olimpijski medalji.
Kakorkoli, drugega mesta ne bi jemal kot osebni neuspeh. V redu, bil bi neuspeh, če bi v finalu zasedla zadnje mesto, vemo, zakaj, Janja je vendarle Janja, medtem ko drugega ali tretjega mesta ne bi štel za neuspeh.
Medalja kateregakoli leska bi bila zame uspeh, bi pa zagotovo skušala poiskati razlog, zakaj se ji je izmuznilo zlato.
Kako konkretno je ob takem uspehu, se pravi še eni zlati olimpijski medalji vaše varovanke, narasla cena vaših trenerskih storitev, zanimanje, prepoznavnost? Se to pozna pri vas kot trenerju?
Da, zagotovo, in to pri vseh treh točkah, ki ste jih našteli. Pri zanimanju, vednosti, prepoznavnosti … Opažam, da za karkoli se dogovarjam, ko povem svojo ceno, to ni težava. Je pa mogoče tudi res, da kdo iz spoštovanja ne upa niti več vprašati za sodelovanje. Vsaj pri tujcih sem dobil tak občutek. Načeloma pa se pozna.
VIDEO: Roman Krajnik o športnih vrhuncih leta 2024:
Ko ste leta 2019 začeli sodelovati z Janjo, ste rekli, da ima kar nekaj manevrskega prostora za izboljšave? Je danes, v vajini šesti sezoni skupnega dela, še kaj tega prostora do popolnosti?
Absolutno. Do popolnosti verjetno ne bova nikoli prišla, še posebej, ker oba stremiva k boljšemu in večjemu. Še vedno pa vsak dan odpravljava raznorazne majhne pomanjkljivosti. To je nikoli dokončana zgodba.
Janja je na prireditvi Športnik leta, kjer je bila že petič okronana za najboljšo športnico Slovenije, povedala, da sta že začela treninge. Kako intenzivni so treningi v tem delu leta, je to že resen pogled proti olimpijskim igram v Los Angelesu 2028? Kdaj se za vaju začne nov olimpijski cikel?
Nov olimpijski cikel se je začel 26. novembra letos. Takrat sva opravila prvi trening po Parizu. Zdaj je že bolj kot ne vse usmerjeno v Los Angeles. Seveda s takšnimi in drugačnimi vmesnimi postajami.
Koliko bo na trening vplivala odločitev glede disciplin, ki bodo na olimpijskih igrah v Los Angelesu? Kaj bo, če se vrne kombinacija balvanov, težavnosti in hitrosti?
Bom najsrečnejši človek na planetu (smeh, op. a.).
Ali pa če bo na voljo en komplet medalj za kombinacijo vseh treh disciplin in potem posebej še za disciplino balvansko plezanje, težavnostno in hitrostno? Idealno?
To bi bil moj sanjski scenarij, ki pa se ne bo uresničil. Kot sem nazadnje slišal, je problem v tem, da si ne morejo privoščiti večjega števila tekmovalcev – olimpijske igre imajo točno določeno število tekmovalcev in te številke ne smejo preseči –, kar avtomatsko pomeni, da je zelo majhna verjetnost, da bi imele vse tri plezalne discipline svoj komplet medalj.
Skratka, vseeno mi je, kaj se bodo na koncu dogovorili, lahko povem le, da se bomo tako, kot smo se pripravili na Tokio in Pariz, pripravili tudi za Los Angeles. Karkoli bo, bomo sprejeli.
Verjamete, da boste imeli na olimpijskih igrah dva svoja tekmovalca?
To je bila moja želja že za Pariz, pa se žal ni izšlo, tudi nekaj tujcev, ki jih treniram, je bilo v igri. Za Los Angeles si to seveda želim, o imenih pa ne bi govoril (smeh, op. a.).
Koliko tekmovalcev je trenutno pod vašim okriljem? Koliko plezalcev trenirate redno?
Do konca letošnje sezone sem imel sedem tekmovalcev, ki sem jih treniral redno, vsakodnevno, za naslednjo sezono pa sem si vzel malo premora.
Tukaj se lahko vrneva na obdobje po Parizu, ko sem dejansko začutil, da potrebujem premor. Bolj ko sem razmišljal, bolj sem ugotavljal, da potrebujem pavzo.
Kaj za vas pomeni premor?
To pomeni, da nimam sedmih tekmovalcev, za katere moram dnevno skrbeti in študirati, kako bodo trenirali, tako da bom naslednje leto delal samo z Janjo, za naprej pa bomo videli.
Enostavno sem prišel do trenutka, ko po vseh teh letih potrebujem nekaj premora. Še posebej, ker bi se s tem, kar počnem, rad ukvarjal še kar nekaj let.
Skratka, odločil sem se, da za eno leto naredim nekaj 'cuta', da ne vodim vsakodnevno treningov, pa tudi glede na to, da bo imela Janja prihodnje leto nekoliko drugačno sezono in da sta dva moja tekmovalca zaključila kariero (Gregor Vezonik in Martin Bergant), je zdaj popoln trenutek, da si vzamem malo več časa.
Že imate načrt, kaj boste počeli v tem letu?
Začel bom kampe za najmlajše. Rad bi tudi mlajšim plezalcem nekaj dal. Po drugi strani bi lahko preko teh kampov tudi trenerje usmerjal v pravo smer, ker se mi zdi, da nekateri to morda potrebujejo. Po tretji strani pa bi na ta način lahko našel prihodnje tekmovalce.
Tabore, ki jih bova organizirala skupaj z Gregorjem Vezonikom, bomo začeli v Sloveniji. Prvi kamp za otroke, stare od deset do 15 let, bo konec februarja. Mislim, da je to starostno obdobje, ko se s treningi ne sme pretiravati, da se vse skupaj ne zapelje v napačno smer, je pa to obdobje, ko je treba plezalce in plezalke zelo pametno usmerjati, voditi, če želiš, da bodo dobri takrat, ko je to treba.
Danes se mi zdi vsesplošni problem, ker bi vsi radi že pri 14 letih imeli take in drugačne prvake.
Bodo ti kampi vaš dolgoročni projekt?
Načrt je, da se vse skupaj zastavi širše in dolgoročno, če se bo zadeva obnesla. Če bo sploh dovolj zanimanja pri nas, za tujino vem, da bo, bomo videli. Me pa to zelo zanima, ogromno razmišljam o tem, se pripravljam.
Se boste vključili tudi v razvoj hitrostnega plezanja v Sloveniji, ki ga v Celju zelo zavzeto razvija Matic Kozmus?
Da, Maticu sem že obljubil pomoč. Mislim, da bi z izkušnjami, ki sva jih z Janč (Janja Garnbret, op. a.) dobila med pripravami za olimpijske igre v Tokiu, in znanjem, ki sem ga pridobil od indonezijskega trenerja, lahko pomagal. Matica poznam, nekaj časa sem bil tudi njegov trener in vidim, kako zelo je motiviran. Zagrabil je na polno, res pohvalno.
Zanimivo je, da zgolj Slovenija in Švica nimata svoje 'speed' reprezentance, kar je žalostno, glede na to, da je bila to v Parizu samostojna olimpijska disciplina. Verjetno sem bil eden od zadovoljnejših, ko sem videl, da se bomo tej disciplini začeli resno posvečati tudi pri nas.
Sta z Janjo že sestavila tekmovalni program za sezono 2025? Sama je že povedala, da bo glavni cilj svetovno prvenstvo v Koreji, potrdila je tudi nastop na domači tekmi v Kopru. Jo bomo še kje videli na tekmovalni steni?
Da, načrt je zdaj dokončan. Glavni cilj prihodnje sezone je svetovno prvenstvo v Koreji (21. do 28. septembra 2025), nastopila bo tudi v Kopru, saj si to sama zelo želi in tudi zame je to ena najlepših tekem na koledarju, in v Innsbrucku. Najverjetneje na obeh tekmah.
Z Janjo sva prišla do sklepa, da si mora po Parizu res popolnoma odpočiti. Ne mislim fizično, to si je že, ampak predvsem mentalno. Mislim, da bi bilo iz psihološkega vidika po vsem stresu olimpijskih iger in tekem zadnjih let preveč, če bi vztrajal pri tem, da bi več tekmovala. Res ne bi rad, da bi pregorela. Vemo, kaj se je že dogajalo prvakom na takem nivoju. Cela ekipa to odločitev podpira in to mi je všeč.
Z Janjo bova prvo polovico leta bistveno več časa posvetila skalnemu plezanju, kjer ima nekaj nedokončanih in nekaj novih projektov.
Trenirala pa bo povsem normalno, s tem da bo vse usmerjeno predvsem v Korejo, a kot rečeno, najpomembnejše je, da si malo spočije.
Kako se je vajin odnos z Janjo z leti spreminjal? Ste ob začetku vajinega sodelovanja čutili 'rešpekt' oz. strahospoštovanje?
Da, saj ga še vedno. Morda na začetku še nekaj več, ampak bolj zato, ker je nisem tako dobro poznal oziroma sem mislil, da je glede na to, kar je do takrat že dosegla, bolj vzvišena, a se je izkazalo, da je ravno obratno.
Seveda pa še vedno čutim 'rešpekt'. Vedno znova me preseneti, kako deluje, predvsem pa, kako oddela, kar je treba. Verjetno bom do nje vedno čutil malo strahospoštovanja in to se mi zdi tudi edino pravilno.
Si lahko povesta vse?
Da! Nikoli ne varčujeva z besedami (smeh). Z vsemi tekmovalci, ki jih treniram, želim imeti tak odnos, da ni problem, če te kdo nekam pošlje ali obratno. Če dosežeš to, da se ve, kdaj je nekaj primerno izreči in kdaj ne, mislim, da ni problem oziroma je to celo dobrodošlo.
Preberite še:
