Prek meja
Sreda, 17. 9. 2025, 4.10
2 tedna, 6 dni
Prek meja (50): Janoš Peterlin
Janoš Peterlin in njegova zgodba iz mesteca v Franciji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,61
Selitev v tujino je marsikoga velik izziv.
"Kar zadeva službo, sem začel praktično iz nič," se svojih začetkov spominja Janoš Peterlin, ki že devet let živi v Franciji. Med drugim nam je razkril, kako si je tam ustvaril življenje in ali sta z ženo lažje kupila hišo kot na primer v Ljubljani?
Selitev v tujino je marsikoga velik izziv. To je veljalo tudi za Janoša Peterlina, ki v Franciji, natančneje v mestu Pau, živi zadnjih devet let, pred tem pa je bil še štiri leta razpet med Slovenijo in Francijo. Peterlin nam je v intervjuju razkril, kako si je ustvaril življenje tam in kako težko je dobil službo.
Nekdanji slovenski reprezentant v kajaku in kanuju na divjih vodah si je v teh letih ustvaril uspešno trenersko kariero, prav tako sta si pred časom z ženo kupila nepremičnino, ki so v Pauju veliko dostopnejše kot na primer v Ljubljani. Tudi Francozi ne morejo verjeti, kako smo lahko Slovenci tako uspešen športni narod.
Čeprav Francija ni tako oddaljena, pa so med Francozi in Slovenci vendarle nekatere kulturne razlike. Predvsem znajo uživati v hrani in si za to vzamejo veliko več časa kot pri nas. Francozi pregovorno niso najbolj gostoljuben narod, pa to res drži?
Koliko časa že živite v Franciji?
Ne tako malo. Tukaj sem od leta 2016, že pred tem pa sem bil štiri leta razpet med Slovenijo in Francijo.
Torej lahko rečemo, da devet let živite v Franciji?
Da, lahko bi rekel.
Janoš Peterlin že devet let živi v Franciji.
In kje natanko v Franciji živite?
V Pauju, čisto blizu centra mesta. Trenutno živiva štiri kilometre stran od kajakaške proge, kjer je moja žena direktorica centra. Prav zato sva tukaj v bližini kupila nepremičnino, da lahko ona v službo hodi s kolesom.
Omenili ste, da sta si kupila nepremičnino. V Sloveniji oziroma v mestih si je danes skoraj nemogoče kupiti nepremičnino. Kako je s tem v Franciji, je tam kaj lažje?
Midva sva že prej imela eno stanovanje, ki sva ga kupila leta 2018 ali 2019. To stanovanje sva nato prodala, lani julija pa sva si kupila hišo. Ta sicer ni nič posebnega. Notranjost sva prenovila in zdaj počasi nadaljujeva. Če primerjam s Slovenijo, predvsem z Ljubljano in okolico, ker vem, kakšne so tam cene – tukaj v Pauju je veliko ceneje, če pa greš v večja mesta, kot so Pariz, Bordeaux, Toulouse ali Lyon, so cene v centru primerljive z Ljubljano. Pau je manjše mesto in zato so tudi cene zmernejše.
Torej je v Pauju bistveno lažje dobiti nepremičnino, kot pa na primer tu v Ljubljani?
Seveda tudi tukaj ne gre brez kredita. Odvisno je tudi, koliko imaš privarčevano. Ampak mislim, da se jo da dobiti. Ravno pred nekaj meseci sva z ženo poslušala, da je v Pauju glede nepremičnin zelo v redu in da jo je mogoče dobiti.
Pau je mesto, ki je zelo prijazno tudi za kolesarje.
Koliko ima Pau prebivalcev, jih ima manj kot Hrastnik, od koder prihajate?
Z okolico jih ima okrog 180 tisoč, medtem ko jih ima Hrastnik približno deset tisoč. Torej sem prišel v precej večje mesto, kot je Hrastnik, a vseeno ni tako zelo veliko. Je dovolj majhno, da iz enega na drug konec mesta ne potrebuješ veliko časa. Razen ob osmih zjutraj in okrog štirih popoldne ni prav velike gneče. Veliko je kolesarskih poti, center mesta pa je skoraj povsem zaprt za promet, zato greš večinoma s kolesom v službo, v trgovino … Skoraj vse se da opraviti s kolesom. Mesto je lepo urejeno, v zadnjem času so še dodatno vlagali v infrastrukturo. Veliko cest je enosmernih ali namenjenih le kolesarjem. Tukaj je res lepo. Blizu so Pireneji, prav tako tudi morje.
Kakšno pa je življenje tam, je bolj umirjeno?
Na jugozahodu Francije je življenje bolj umirjeno. Ni tako stresno kot v velikih mestih, na primer v Parizu ali drugod, kjer je več pritiska in stresa zaradi službe. Tukaj je vse bolj sproščeno.
Kaj pa vas je pravzaprav pripeljalo v Francijo?
Saj veste, kako gre to po navadi … Ljubezen (smeh, op. p.).
Dejali ste, da ste bili sprva razpeti med Slovenijo in Francijo. Vam je bilo pozneje težko zapustiti Slovenijo, je bila to za vas težka odločitev?
Seveda, odločitev ni bila lahka. Doma so starši in družina, to je dom, zato zagotovo ni bilo preprosto. Ampak odločitev je bila logična in nikoli mi ni bilo žal. Če bi se moral še enkrat odločiti, bi verjetno enako premislil in se odločil isto. Odločitev ni bila lahka, je pa bila logična. Težje je bilo za starše in družino, ker smo kar daleč. Večinoma, ko grem službeno v Slovenijo, jih obiščem. Veliko tekem je v Tacnu, tako da sem bil zaradi tega večkrat v Sloveniji.
Janoš Peterlin je eno obdobje treniral tudi tajvansko reprezentanco.
V takšnih primerih ne gre samo za selitev, ampak si morate najti tudi delo. Kako je to pri vas potekalo, verjetno ste si morali marsikaj urediti?
Bil sem presenečen, kako hitro sem uredil nekatere stvari. V Sloveniji sem podpisal samo en dokument in potem so vse prenesli sem. Mislim, da smo lahko srečni, da smo v Evropski uniji.
Kar zadeva službo, sem začel praktično iz nič. V kajakaškem centru sem vprašal, ali potrebujejo kakšno pomoč pri treniranju. Sprva sem začel trenirati mlajše tekmovalce. Najprej je komunikacija potekala v angleščini, potem ko sem se že bolje navadil francoščine, smo se pogovarjali v francoščini. Iz tega se je vse razvilo naprej. Pridobil sem poznanstva, dve leti sem treniral ekipo Argentine, eno leto ekipo iz Tajvana, danes pa delam v avstrijski ekipi. Ampak kot sem rekel, ko sem prišel sem, sem začel praktično iz nič.
Pa so v Franciji znali ceniti slovensko znanje?
Da, zagotovo. Ne samo kajakaško znanje. Mislim, da nas cenijo tudi v drugih športih, ker težko verjamejo, da nas je res le dva milijona in da imamo takšne uspehe tudi drugje. Res nas znajo ceniti.
Na kaj ste se morali najbolj navaditi v Franciji?
V Franciji imajo drugačen delovni čas. Večinoma delajo od osmih do dvanajstih, nato sledi pavza za kosilo, potem delajo še popoldne. Veliko je tukaj povezano s hrano. Vsi gredo domov, da imajo čas za kosilo, prav tako si vzamejo čas za večerjo. Veliko dajo na kakovost in uživanje hrane. Ne želim reči, da pri nas ni dobra hrana, ampak tukaj si zanjo vzamejo več časa.
Imajo piknike, znajo zakurit žar?
O, seveda. Sicer nimajo čevapčičev, ampak imajo druge jedi, večinoma klobase, ražnjiče in zrezke.
Janoš Peterlin je bil nekdaj uspešen kajakaš in še v času športne kariere je bil vpet med Slovenijo in Francijo.
Vaša žena je sicer Francozinja, kako ste si pridobili nova prijateljstva? Ste imeli s tem kakšne težave ali so vas sprejeli brez težav?
Nisem imel veliko težav, ker so bili večinoma prijatelji iz kajakaških krogov, tako da je šlo kar hitro. Tudi hitro sem bil sprejet. Najtežje je na začetku, ker ne poznaš jezika. Ljudje ti pomagajo in se pogovarjajo v angleščini, samo kdaj pa kdaj pogovor poteka v francoščini. Na začetku, ko še nisem razumel in nisem znal govoriti, je bilo težko, ampak sem poslušal in se učil.
Kako zahteven je francoski jezik, kako dolgo ste se ga učili?
Nekaj let sem večinoma samo poslušal, ker je zame je bila največja težava naglas. Mi imamo bolj vzhodnoevropski naglas, ki je precej drugačen, medtem ko je francoski naglas bližje italijanskemu ali španskemu. Veliko mi je pomagala moja žena. Nato sem šel tudi na tečaj. Najprej osnovni, potem nadaljevalni prek interneta, ko sem že nekoliko znal govoriti.
Če bi se moral od začetka učiti slovenščino, bi bila to po mojem mnenju veliko težja naloga, predvsem zaradi spreganja in dvojine. Sam sem potreboval tri ali štiri leta, da sem osvojil francoščino, lahko bi se naučil še prej, če bi se temu bolj posvetil.
Večkrat smo lahko prebrali, da Francozi niso najbolj prijazni gostitelji za turiste. Ste vi kdaj dobili takšen občutek?
Na začetku sem tudi jaz imel tak občutek. Po mojem mnenju je to večinoma zato, ker ne govorijo dovolj dobro angleško. V šolah imajo večinoma italijanščino ali španščino, angleščino znajo zelo slabo, predvsem malo starejši. Zaradi tega se zdi, da so neprijazni, ampak v resnici gre bolj za težave pri komunikaciji in jeziku. V Sloveniji skoraj vsak govori angleško, tudi v trgovinah in barih, tukaj pa je že sreča, če kdo zna angleško.
Dobite tudi kakšne obiske iz Slovenije?
Da, večinoma so to kajakaši, predvsem ko pridejo na priprave v zimskem času. Luka Božič je pri nama tudi nekaj časa stanoval. Sicer pa jih vidim tudi na tekmah svetovnega pokala.
Janoš Peterlin se tudi rad usede na kolo in spremlja Dirko po Franciji.
Ste veseli takšnih obiskov?
Da, seveda. Tudi med Dirko po Franciji sem šel pogledat in uspelo mi je spregovoriti z Andrejem Hauptmanom. Včasih je dobro malo spregovoriti slovensko.
Se Francozi znajo družiti, se dobite kdaj na pijači?
Da, mislim, da se to dogaja bolj zvečer po službi, ni pa tako kot v Sloveniji, da bi se zjutraj usedli v lokal na kavo. Včasih je zjutraj težko dobiti kavo, ker se lokali odprejo pozneje, šele okrog enajstih. Kavo sicer dobiš, a ni tako, kot pri nas, ko je skoraj na vsakem vogalu lokal. Pri njih je običaj, da se zvečer usedejo v lokal in spijejo kakšno pijačo. V mestu je skoraj vsak večer polno.
Kako drago je življenje v Franciji oziroma tam, kjer vi živite?
To lahko povem samo za mesto Pau, kjer živiva z ženo. Ne morem govoriti za velika mesta. Gotovo zaslužiš malo več kot pri nas, a tudi porabiš nekoliko več, predvsem za takse. Tukaj moraš plačati mestno takso ... Slovenci, ki pridejo sem na priprave, pravijo, da je hrana v trgovinah cenejša kot v Sloveniji. Restavracije pa so nekoliko dražje kot pri nas. Pivo v lokalu stane od sedem do devet evrov, hrana in pijača pa sta precej dražji. Pico lahko dobiš za približno 15 evrov, hamburger pa od 18 evrov naprej.
Kaj pa na primer najbolj pogrešate v Sloveniji, razen družine? Obstaja možnost, da bi se kdaj z ženo vrnili v Slovenijo ali je Francija postala vaš novi dom?
Ne, ne. Midva sva rekla, da nisva posebej vezana na Pau. Sva odprta tudi za kakšno priložnost za delo v tujini. Če bi imela oba priložnost, nimava nobenih težav. Morda pa se kdaj, ko bova v pokoju, vrneva v Slovenijo. Zakaj pa ne?
Preberite še:
