Šampion, ki izpolnjuje obljube

Primož Kozmus se je rodil leta 1979 v Novem mestu. Mladost je preživel v vasi Presladol blizu Brestanice, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. To so bila leta, ko je spoznal, da bo šport del njegovega življenja. Sprva se je zanimal predvsem za ekipne športe, kot so nogomet, rokomet in odbojka, šele v srednji šoli, ki jo je obiskoval v Brežicah, se je začel ukvarjati tudi z atletiko. Začel je s skokom v višino, a se ni mogel izogniti vplivu sestre Simone, ki je metala kladivo. Pridružil se je skupini, ki jo je vodil Marjan Ogorevc, njegov zdajšnji trener. Potem je vlogo trenerja prevzel Vladimir Kevo, tedanji državni rekorder v metu kladiva.

Rekordi so padali

Primož je nase prvič opozoril leta 1996, ko je postavil mlajše mladinski državni rekord. Naslednje leto se je na evropskem mladinskem prvenstvu v Ljubljani prvič preizkusil tudi v mednarodni konkurenci, končal pa je na 22. mestu. Leta 2000 je padel prvi članski rekord, Primož pa se je kot debitant pridružil slovenski ekipi na olimpijskih igrah v Sydneyju. Met, dolg 68,83 metra, je zadostoval za 38. mesto. V naslednjih dveh letih ni dosegel odmevnejših uspehov in tudi osebni rekord je bil v tem času nedosegljiv. Vztrajnost se je poplačala leta 2003, ko je Brežičan na mitingu v Zagrebu kladivo vrgel 81,21 metra ter krepko izboljšal državni rekord. Le nekaj dni pozneje je na svetovnem prvenstvu v Parizu dosegel peto mesto, kar ga je izstrelilo med najboljše metalce kladiva na svetu. Izkušnje iz iger leta 2000 je prenesel na svoj drugi olimpijski nastop v Atenah štiri leta pozneje. Z metom dolgim 78,56 metra je zasedel šesto mesto ter dosegel največji uspeh slovenskih metalcev v zgodovini. Najboljši atlet Slovenije v letih 2003 in 2004 pa takrat še ni rekel zadnje besede. Največji dosežki so bili še na poti … Začelo se je z državnim rekordom na mitingu v poljskem Bydgoszczu (82,30 m) leta 2007, le centimeter manj pa je Primoževo kladivo poletelo na svetovnem prvenstvu v Osaki, kar je zadoščalo za srebrno odličje. V zadnji seriji ga je ugnal Belorus Ivan Tihon. Prva kolajna na velikih tekmovanjih je Kozmusu prinesla tudi prestižni naziv slovenskega športnika leta 2007.

Zlato obdobje, odhod in povratek

V letu 2008 je dokončno zavzel svetovni vrh. Tista sezona se je začela s poškodbami, ki so ovirale zimski pripravljalni del, a že prve tekme so pokazale, da niso pustile hujših posledic. Primož je v tisti sezoni nanizal 12 zmag, dve drugi in tretje mesto. Na olimpijskih igrah v Pekingu je postavil nov mejnik v slovenski atletiki.

Z metom 82,02 metra je postal olimpijski prvak. Seveda je bil ob koncu leta izbran za športnika leta, vmes pa se začel boriti za pravice slovenskih vrhunskih športnikov. Prav na prireditvi v Cankarjevem domu, kjer je drugič zapored prejel prestižno priznanje, je šokiral, ko je najavil odhod v pokoj, v kolikor njegovim zahtevam ne bodo ugodili. Kljub temu, da mu ni uspelo, je nadaljeval kariero in že leto pozneje na SP v Berlinu osvojil zlato. Do konca sezone je v Celju postavil še aktualni državni rekord 82,58, oktobra pa znova šokiral. Takrat še bolj kot nekaj mesecev pred tem. Nepreklicno se je odločil, da bo več tekmoval. Ob začetku naslednje sezone je še zatrjeval, da ga nič več ne vleče nazaj na atletske steze, a v času spremljanja EP v Barceloni je spet začel razmišljati o tem, da bi se vrnil. Vse bolj resno, dokler se jeseni lani v njem ni prelomilo in naznanil je povratek na atletske steze. V sezoni 2011 je, razumljivo, metal manj, kot pred prekinitvijo kariere. Kladivo je najdlje zletelo 77,17 metra daleč. ''Cilj je finale, medalja je nedosegljiva,'' je govoril pred odhodom na letošnje SP. Tam pa spet presenetil in z daleč najboljšim osebnim izidom sezone 79,39 osvojil bron. Zbirko medalj z največjih tekmovanj je povečal na štiri in se še bolj utrdil na mestu enega najboljših slovenskih športnikov vseh časov. Predvsem pa spet potrdil, da tisto, kar obljubi, izpolni. Ali pa celo preseže. In ker je obljubil, da bo na naslednjih OI ubranil zlato, se tekmovanja v Londonu že lahko veselimo.