Je Bolt z drugega planeta?

Že pred začetkom letošnjega svetovnega prvenstva je bilo vse v znamenju Usaina Bolta in njegovega obračuna s Tysonom Gayem v teku na 100 metrov. Nekateri so govorili, da je dvoboj jamajškega in ameriškega šprinterskega zvezdnika preveč napihnjen, a spektakularen finale je pokazal, da so se pošteno zmotili. Zgodba nedeljskega večera z Olimpijskega štadiona v Berlinu je morda najbolj osupljiva v vsej zgodovini kraljice športov. Začela se je s prihodom najboljših osmih šprinterjev na svetu na stezo nekaj minut pred pol deseto zvečer. Čeprav so imeli v tem trenutku domači navijači v ognju tekmovalki Jennifer Öser in Nadine Kleinert, ki sta se borili za odličji v sedmeroboju oziroma metu krogle, za kateri so bučno navijali, je bil ob prihodu Bolta in druščine na štadion hrup, ki so ga povzročili navijači, največji doslej. Gledalci so ponoreli, med njimi pa so prevladovali tisti z navijaškimi rekviziti Jamajke. Štart velikega finala bi moral biti ob 21.35, a se je nekoliko zavlekel in na razplet smo morali počakati dobrih pet minut dlje.

Enajst stotink hitreje od Pekinga

Na tribunah je bilo tik pred štartom čutiti veliko napetost, novinarji pa smo se spogledovali med seboj, kot da bi vedeli, da se bo zgodilo nekaj zelo pomembnega. Favoriti za najvišja mesta so bili razvrščeni od tretje do šeste steze. Bolt je bil, podobno kot ob olimpijskem naslovu in zdaj že nekdanjem svetovnem rekordu v Pekingu lani na četrti, branilec svetovnega naslova Gay pa, tudi on tako kot pred dvema letoma v Osaki, na peti. Jamajčan je bil, kot je pri njem v navadi, povsem sproščen in se je šalil z reprezentančnim kolegom Asafo Powellom. Kot da bi tekel na srednješolskem in ne svetovnem prvenstvu. Medtem se je na izrazu Američanovega obraza videlo, da je zelo nervozen.

Štarter je finaliste poklical v štartne bloke in zavladala je tišina. Mnogi so v pričakovanju spektakularnega finala vstali na noge in čakali na pok pištole. Štart je uspel v prvo. V začetku so bili najboljši izenačeni, nato pa se je Bolt odlepil od konkurentov, za razliko od pekinškega finala na polno odtekel do konca in bil suvereno prvi. Ko se je na semaforju izpisal rezultat 9,58, ki je bil malce za tem uradno potrjen, je na štadionu zavrelo. Nekateri so se držali za glavo, drugi so ploskali, tretji so le nemo strmeli, vsi pa smo se spraševali: ''Je Bolt z drugega planeta?''. Jamajčan je svoj odličen rekord iz Pekinga izboljšal še za enajst stotink. Neverjetno. Vsi so verjeli, da lahko postavi nov mejnik, a da bo tekel tako hitro, si verjetno ni mislil nihče. Tudi Gay je dosegel zgodovinski rezultat.

Ameriški šprint je imel doslej kopico vrhunskih šprinterjev, a 9,71 ni tekel še nihče. Powell je bil s spoštovanja vrednih 9,84 tretji, četrti pa Daniel Bailey z Antilov z 9,93. Isti čas je dosegel tudi petouvrščeni Richard Thompson iz Trinidada in Tobaga. Želja, da bi prvič doslej vsi finalisti tekli pod desetimi sekundami, se ni uresničila, saj to ni uspelo šestouvrščenemu Britancu Dwainu Chambersu (10,00), sedmemu Marcu Burnsu iz Trinidada in Tobaga ter osmemu, Američanu Darvisu Pattonu, ki je tekel le 10,34, a so bila vsi verjetno zadovoljni že s tem, da so sodelovali v tako pomembnem teku.

Tokrat se je razgovoril

V zmagi je Bolt zelo užival. Odtekel je zmagoviti krog, pozdravljal navijače in se veselil s prijateljem Powellom. Nato so sledile obveznosti do novinarjev. Če je bil Bolt po kvalifikacijah, četrtfinalu in polfinalu nerazpoložen za druženje s sedmo silo, je bilo tokrat povsem drugače.

Debelo eno uro je namreč dajal intervjuje najrazličnejšimi medijem, nato pa zelo sproščeno na vprašanja odgovarjal tudi na novinarski konferenci. V mešano cono, kjer se atleti in atletinje po svojih nastopih družijo s tistimi novinarji, ki imajo dostop do nje, ga namreč ni bilo. Najbrž v njej niti ne bi bilo dovolj prostora za vse, ki so ga želeli kaj vprašati po najhitrejšem šprintu v zgodovini atletike. Tokratni finale teka na 100 metrov je bil pač drugačen.