Druga kariera
Nedelja, 22. 12. 2024, 4.00
51 minut
Druga kariera (391.) – Jan Petrač
Jan Petrač se je učil na lastnih napakah: Zato jih mojim atletom ni treba ponavljati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,87
V rubriki Druga kariera gostimo Jana Petrača, nekdanjega atleta, ki si na Finskem uspešno utira pot kot atletski trener.
"Ogromno stvari je, ki bi jih danes storil drugače, a po drugi strani, če teh napak ne bi delal, danes mogoče ne bi bil tukaj, kjer sem. Ampak ravno zato, ker sem naredil vse te napake in ker sem se šest, sedem let boril s tem, kako in kje trenirati, lahko svoje atlete na to opozorim in jim teh napak ni treba ponavljati," poudarja Jan Petrač, nekdanji vrhunski tekač na srednje proge, ki si je drugo kariero in drugo življenje ustvaril na Finskem. Tam je svojo pot začel od začetka, v izposojevalnici avtomobilov, a ni dolgo zdržal brez atletike. Danes deluje kot atletski trener in z dobrim delom in rezultati vztrajno napreduje po hierarhični lestvici. Pogovarjali smo se o življenju na Finskem, stereotipnih predstavah o Fincih, sodelovanju z nemško atletinjo Alice Schmidt in želji po lastnem lokalu. Ta še vedno živi?
Danes 29-letni Jan Petrač se je z atletiko začel ukvarjati kot otrok. "Bil sem suh in vzdržljiv, pa sta me dedek in ati vpisala na atletiko," se je perspektivni športnik, ki je odraščal z gluhima staršema (oče Samo Petrač je nekdanji vrhunski športnik, ki je v konkurenci gluhih in naglušnih pred leti medalje osvajal kot po tekočem traku) in delno obvlada tudi znakovni jezik, spominjal v pogovoru za Sportal.
Lastnik številnih državnih rekordov na srednjih progah v mlajših kategorijah je največji uspeh dosegel na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2014 v Eugenu, kjer je osvojil odlično šesto mesto. Bil je tudi udeleženec evropskega članskega prvenstva v Amsterdamu leta 2016 ter dveh evropskih prvenstev za mlajše člane. Kariero je končal koronskega leta 2020. Razlog? Pomanjkanje podpore in poškodba tetiv.
Jan, najin pogovor leta 2017 sva zaključila z vašo željo, da bi po koncu atletske kariere imeli svoj lokal, in to v Ljubljani. No, danes pa živite na Finskem in se ne ukvarjate z gostinstvom, ampak si zelo uspešno utirate pot kot atletski trener, torej precej drugače, kot ste si želeli pred leti. Kako drugačna je vaša druga kariera, kot ste si jo predstavljali v času, ko ste bili še aktiven atlet?
V resnici nikoli nisem imel namena postati trener, enostavno zgodilo se je. Je pa hecno, ko ravno omenjate željo po lokalu, da ko sem pred približno letom dni v intervjuju za največji finski časnik dobil podobno vprašanje, pogovor zaključil s podobno željo, le da z dodatkom.
Izjavil sem, da se bom, ko bom enkrat ustvaril svetovnega prvaka, poslovil od atletske kariere in odprl lokal. Tako da ja, nekje v podzavesti ta želja očitno še vedno živi (smeh, op. a.).
Zadnja štiri leta z vašo partnerko v zasebnem življenju, uspešno finsko tekačico Eveliino Määttänen, živite na Finskem. Ste ob selitvi na sever imeli idejo, kaj si želite početi, ali ste se preprosto vrgli v vodo in splavali? Kako ste zakorakali v drugo kariero?
Na Finsko sem se preselil zaradi Eveliine. Takrat sva približno dve leti gojila zvezo na daljavo, in ko sva se znašla na točki, da se morava odločiti, kje bova živela, ali bo to na Finskem ali v Sloveniji, sem se odločil, da se preselim na Finsko.
V tistem obdobju, nekje v jeseni 2019, sem sicer še treniral in imel resne načrte v atletiki, a sem sčasoma ugotovil, da mi težave s tetivami, ki so se vlekle že vse od leta 2014, vrhunskega športa enostavno več ne omogočajo.
Poleg atletike sem si našel tudi zaposlitev – prva služba, ki sem si jo našel, je bilo delo v izposojevalnici avtomobilov – skratka, imel sem enako visoke cilje kot prej, a na koncu, še posebej po tem, ko so zaradi epidemije covida odpovedali evropsko prvenstvo, sem se vendarle odločil in spomladi 2020 končal svojo kariero v atletiki.
Finska atletinja Eveliina Määttänen
Je bila odločitev težka? Po toliko letih v atletiki, toliko letih, posvečenih eni in isti stvari?
Ravno obratno, odločitev je bila presenetljivo lahka. Verjetno zato, ker se je vse skupaj vleklo že predolgo časa.
Bilo je ogromno nekih muk, pa po drugi strani zelo malo nagrad v smislu zadovoljstva. Stalno se je vlekla neka negativa, poškodbe, tudi po finančni plati je bilo težko, pa še rezultati so bili dokaj skromni.
Počasi sem začel izgubljati stik s svojimi cilji in sanjami, nato se je vse to poklopilo še s korono in tetivami, imel sem še službo …
Skratka, kot se spomnim in še Eveline se na ta račun rada poheca, sem odločitev o koncu kariere sprejel v enem samem dnevu. Rekel sem: "To je zdaj to," in tako se je končalo.
Pa ste vedeli, kaj boste počeli? Kaj ste imeli v glavi, da bo zdaj vaša kariera?
Vedel sem le to, da bom na Finskem nadaljeval z delom v izposojevalnici avtov, a sem že nekaj tednov zatem spoznal, da me samo to, da hodim v službo, ni več izpopolnjevalo. Zakaj? Ker nisem imel ničesar, kjer bi se lahko dokazal.
Omenili ste, da ste delali v izposojevalnici avtov? To pomeni, da ste delali za pultom, s strankami?
Občasno, nekaj mesecev sem delal na letališču za "šalterjem", večinoma pa sem bil v ekipi, ki je avtomobile premikala z ene na drugo lokacijo, prala avte, jih vozila na servis in podobno.
Petrač letos na pripravah v Južnoafriški republiki.
Kako težko je bilo najti zaposlitev na Finskem?
Že pred selitvijo na Finsko sem imel načrt, da si skušam čimprej poiskati službo in potem vzporedno še vedno treniram.
Prijavil sem se na 15, 20 zaposlitvenih oglasov, a sem si od tega samo ene službe resnično želel.
K sreči je bila to ravno služba, ki sem jo dejansko tudi dobil. Od nekdaj imam rad avte, rad vozim, vožnja mi nikakor ni stresna, ampak me sprošča, tako da se je lepo poklopilo.
Veste, s čim ste prepričali delodajalca, da je izbral ravno vas?
Da. Kadrovnik, ki je bil zadolžen za iskanje kadrov, je nekdanji atlet, metalec kladiva, in ko je v moji prošnji in življenjepisu prebral, da sem tudi jaz atlet, se mu je verjetno zdelo fino, da me povabijo na razgovor in potem ponudijo službo.
Potem, ko sem si našel službo, sem približno leto dni preživel povsem brez atletike, v tem času sem začel študirati knjige na temo, kako obogateti (smeh), kako investirati, bral sem o nepremičninah, delnicah, kriptovalutah in tako naprej. Ogromno sem se naučil, spremenil sem pogled na denar, finance, in tudi nekaj investiral … začel sem razumeti osnove in se jih začel držati.
Sam prihajam iz okolja minimalnih plač, z mami sva od 12. leta naprej živela sama in nisva bila ravno premožna. No, zdaj lahko rečem, da sem po tem, ko sem začel bolje razumeti finance, tudi nekaj prihranil.
Spomladi 2021, potem ko sem ugotovil, da pogrešam atletiko, sem začel sodelovati s prijateljem iz otroštva in kolegom iz atletike Žanom Rudolfom in tako se je začelo.
S prijateljem iz otroških let in atletskim varovancem Žanom Rudolfom.
Ste začutili, da imate žilico za trenersko delo? Niso vsi rojeni za to delo.
Res je, niso vsi rojeni za trenersko delo. Moj prvi trener je bil Svjetlan Vujasin. Z njim sem treniral do 16., 17. leta, nakar smo z dedijem (Francem Petračem, op. a.) in očetom (njegov oče je najboljši gluhi športnik v zgodovini slovenskega športa Samo Petrač) približno tri, štiri leta trenirali sami.
Že v tem obdobju sem začel raziskovati metode treninga, fiziologijo. Za leto dni sem se odpravil v Italijo, kjer sem treniral in se tudi tam nekaj naučil, potem sem se za mesec dni na pripravah v St Moritzu pridružil Thomasu Lewandowskemu, bratu in trenerju Marcina Lewandowskega, enega najuspešnejših evropskih atletov, in se tudi tam veliko naučil.
Vse te metode oz. svojo idejo o idealnem treningu sem poskušal prenesti nase. Moram reči, da mi je kar lepo uspevalo, a kot že rečeno, tetive niso zdržale, zato sem kariero zaključil.
Potem pa se nekje spomladi 2021 Žanu, ki se je že pet, šest let boril s stagnacijo, predlagal poskusno sodelovanje. Povedal se mu, da sem se v zadnjih letih veliko naučil in da bi rad poskusil, kako te metode dela funkcionirajo v praksi.
Trenirate pa tudi svojo partnerko Eveliino Määttänen, ki je v zadnjih letih na Finskem prevzela vodilno vlogo v teku na 800 metrov.
Da, po Žanovi uspešni sezoni sem začel trenirati tudi svojo partnerko.
Eveliina Määttänen (desno) in Keely Hodgkinson, aktualna olimpijska prvakinja v teku na 800 metrov na svetovnem prvenstvu v Budimpešti 2023.
Po še eni uspešni sezoni se vaša ekipa povečuje, zadnja okrepitev je svetovno znana nemška atletinja Alica Schmidt. Kako vas je našla – po sistemu, da dober glas seže v deveto vas?
Da, morda res. Če izvzamem Žana Rudolfa, ki sem mu sam predlagal sodelovanje, sem se odločil, da ne bom vabil atletov v svojo skupino na način, da sam pristopim do njih. Želim, da tisti, ki želijo z mano sodelovati, kontaktirajo mene in ne obratno.
To namreč pomeni, da si res želijo sodelovati z mano, da so zame že nekje slišali. In če najdemo skupen interes, se podamo v sodelovanje.
Trenutno treniram osem atletov, štiri dekleta in štiri fante, ter še nekaj rekreativnih tekačev prek spleta. Večina jih je tekačev na 800 metrov in eden na 1.500. S finskimi atleti treniramo tudi na Finskem skupaj, z ostalimi pa na pripravah oziroma na daljavo.
Atelti Jana Petrača letos na pripravah v JAR.
Prej ste omenili, da ste se veliko naučili od drugih. Kakšen stil vodenja imate?
V prvi vrsti sem kot trener človek, ki se želi kar naprej učiti. Vedno pravim, da vem, da nič ne vem in tega se poskušam držati.
Neprestano sprašujem druge in se skušam nekaj naučiti. Zdaj sem prišel do točke, ko tisto, kar je v knjigah, že poznam in znam, zato pa je toliko pomembnejše to, da imam krog ljudi, ki so zelo uspešni pri svojem delu, uspešnejši od mene, in mi lahko pomagajo, ko jih vprašam za nasvet. Za to sem zelo hvaležen.
Kot trener se skušam neprestano izboljševati, poskušam nekaj novega… Kar zadeva mene kot trenerja, na treningu nekaj avtoritete zagotovo imam, so pa moji varovanci v prvi vrsti moji ljudje, moji prijatelji.
Delujem tako, da povem svoje mnenje, povem, kaj bi jaz storil na njihovem mestu, in to tudi večkrat ponovim, ni pa moja stvar, da bi jim to vsiljeval. Gre za odrasle ljudi.
Ste tak trener, kot bi si ga vi želeli?
Da. Morda je to zelo dober opomnik, da skušam biti tak trener, kot bi si ga sam želel imeti. Na to se bom skušal večkrat spomniti.
Petrač na ljubljanskem maratonu leta 2015.
Ko se ozrete na svojo kariero, bi v katerem obdobju postopali drugače?
Ogromno stvari je, ki bi jih danes naredil drugače, a po drugi strani, če teh napak ne bi delal, danes mogoče ne bi bil tukaj, kjer sem.
Morda bi bil v vrhunski atletiki, kar mi žal ni uspelo, morda tudi ne, kdo ve. Ampak ravno zato, ker sem naredil vse te napake in ker sem se šest, sedem let boril s tem, kako in kje trenirati, lahko svoje atlete na to opozorim in jim teh napak ni treba ponavljati.
Z Žanom se, ko se ozreva nazaj in vidiva, koliko je napredoval v zadnjih letih, odkar sodelujeva, pošalim, kaj bi šele bilo, če bi ga treniral, ko je imel 18 let. Pod pogojem, da bi jih jaz imel 29 (smeh, op. a.).
Ko se ozrem nazaj, ničesar ne obžalujem, bi pa veliko stvari spremenil. Zanima me, če bi lahko vse te metode, ki jih poznam danes, uporabil na nama z Žanom, kako daleč bi prišla. Ampak obžalujem pa ne ničesar.
Kaj bi morali doseči vaši atleti, da bi rekli, da ste uspešen trener?
Enkrat me je en trener vprašal, kdo je zame dober trener, in odgovoril sem mu, da je zame dober trener tisti, ki lahko izboljša vsakega oz. čim večje število atletov, s katerimi sodeluje, in to ne glede na njihovo raven in njihov talent.
Najbolj talentirane ljudi lahko izboljša marsikdo – atletika je zelo odvisna od predispozicij in talenta in to je dejstvo, ene stvari je mogoče natrenirati, drugih pa ne – in zame je dober trener tisti, ki lahko izboljša vsakega, ne glede na njihovo raven in talent, in to lahko ponavlja. Se pravi, da ni šlo le za golo srečo.
Če lahko to ponavljaš leto za letom, sezono za sezono, in to pri komerkoli, ki ga treniraš, potem lahko rečeš, da si uspešen trener.
Če moji atleti napredujejo, potem to smatram kot uspeh. Imam tudi atlete, ki bodo uspešni samo na nacionalnem nivoju, ampak zame je, če smo vsako leto sekundo, dve hitrejši, to dokaz, da delamo dobro.
S Petračem sodeluje tudi nemška atletinja Alica Schmidt.
Vaši ekipi se je nedavno pridružila znana nemška atletinja Alica Schmidt. Je tudi ona kontaktirala vas in ne obratno?
Da, mislim, da me je našla prek Majtie Kolberg, najboljše nemške atletinje, ki se je po olimpijskih igrah v Parizu odločila, da se nam pridruži. Očitno je to izvedela tudi Alica, ki je že prej imela v načrtu, da s teka na 400 metrov presedla na 800.
Ko me je kontaktirala prek WhatsAppa, sem bil precej navdušen nad idejo o sodelovanju.
Nekaj pogovorov sva opravila prek spleta, potem pa se nam je novembra pridružila na pripravah v Južni Afriki in lahko rečem, da smo se odlično ujeli. Zelo prijetna punca, dekle na mestu. Lahko rečem, da imamo res čudovito ekipo.
Kakšno je življenje na Finskem? Kako ste se navadili na specifike življenja na Finskem? Veliko časa preživite v savni ali je to zgolj stereotipna predstava?
Ne, ni stereotip, Finci res ogromno časa preživijo v savni, to je zanje sveta stvar.
Če odmislimo vreme – poletje je na Finskem vrhunsko, pozimi pa je življenje precej neprijetno, a glede na to, da sem pozimi veliko časa na pripravah na toplem, od Finske dobim le najboljše – je življenje na Finskem zelo kvalitetno.
Finska po kvaliteti življenja sodi v en odstotek držav pri vrhu. Spoznal sem zelo veliko dobrih ljudi, so pa precej drugačni kot mi. Niso tako ekstrovertirani, kot smo mi na Balkanu ali pa v Italiji, Španiji.
Tudi kar zadeva ekonomičnost, je Finska precej prijaznejša za življenje kot Slovenija.
Cene so le malo višje kot v Sloveniji, če sploh, plača pa je približno dvakrat višja, če ne še celo več. Na Finskem lahko par, tudi če ima minimalno plačo, lahko živi zelo v redu. Največ je srednjega razreda, kar pomeni, da je življenje zelo stabilno.
Se na Finskem družite s Slovenci? Najmanj dva slovenska trenerja delujeta tam, Rok Drakšič, Igor Medved …
Z Drakšičem sva veliko na vezi, pogosto trenirava v isti dvorani, tudi z Žanom (Rudolfom, op. a.) sva v stiku, tudi on živi na Finskem, to pa je to, če se ne motim. Medveda pa ne poznam.
Kako dobro Finci poznajo Slovenijo?
Prek športa zelo dobro. Zelo pogosto me vprašajo, zakaj smo Slovenci tako uspešni v športu, pa žal nimam odgovora.
Je kaj, kar na Finskem imajo, pa bi želeli, da bi imeli tudi v Sloveniji?
Je, to da ne poznajo take zavisti in ljubosumja, kot ju imamo na Balkanu. V našo ekipo sem pripeljal slovenskega fizioterapevta Davida Trofenika, že tri leta sodeluje z nami, in o tem pogosto govoriva. Tudi on je to opazil.
Všeč mi je tudi to, da se Finci brigajo zase.
Ste se že spoprijateljili s finskim jezikom?
Ne, ker neprestano uporabljam angleščino, tako da se mi skoraj ni bilo treba. Jezik sicer razumem, poznam osnove, drugo razberem iz konteksta, veliko težje pa kaj povem, ker tega ne treniram, je pa jezik zelo zelo drugačen.
Če zaključiva s pogledom v prihodnjo sezono. Kaj bo vaš cilj, s čim boste zadovoljni kot trener?
Do zdaj sem vedno imel samo enega atleta, na katerega sem lahko stavil, zdaj pa se moja ekipa širi in možnosti za uspeh je precej več. Morda bi se lahko s tremi, štirimi atletinjami uvrstili na svetovno prvenstvo v Tokio, in ko imaš štiri igralce, je veliko lažje.
Počasi si želim priti v sam vrh. Ne vem, ali imam dovolj dobre igralce in ali sem tudi sam dovolj dober, da dejansko posežem po medaljah … ne vem, se pa bomo potrudili.
Verjamem, da nam na evropskem nivoju to lahko uspe, da imamo tekaško in trenersko kvaliteto, medtem ko smo za svetovni vrh še malo prekratki, definitivno pa delamo na tem.
Vidite dolgoročno prihodnost na severu Evrope?
Ne razmišljam o tem, ne bom pa rekel, da grem za 'flowom' (tokom, op. a.), ker imam raje pregovor, da gre samo mrtva riba s tokom (smeh).
Sledim svojim načrtom, a moj plan je za zdaj usmerjen samo v bližnjo prihodnost.
Ne vem, kje bom čez pet let, sem pa trenutno srečen tukaj, kjer sem.
Jan Petrač
Osebni rekordi:
400 m: 48,63 – Ljubljana, 2016
800 m: 1:47,15 – Gavardo (ITA), 2017
1000 m: 2:20,12 – Šamorin (Slk), 2019 / državni rekord
1500 m: 3:42,01 – Lahti (Fin), 2019
milja: 4:01,70 – Ostrava (Češ), 2019
Nastopi na velikih tekmovanjih:
Svetovno prvenstvo za mladince, Eugene (ZDA), 2014 – 6. mesto (1500 m)
Evropsko prvenstvo za mlajše člane, Tallinn (Est), 2015 – 20. mesto (1500 m)
Evropsko prvenstvo na prostem, Amsterdam (Niz), 2016 – 28. mesto (800 m)
Evropsko prvenstvo za mlajše člane, Bydgoszcz (Pol), 2017 – 14. mesto (800 m)
Preberite še:
