Slovenski gradbeni kartel?

Med gradbinci, ki so v veliki krizi, seveda vre, odgovori na sum kartela so jasni in pričakovani: kartelnih dogovorov ni bilo. Varuh konkurence pa za zdaj preiskuje osem slovenskih gradbenih podjetij, verjetno bo preiskava še razširjena. Gre skoraj za celotno gradbeno operativo pri nas: SCT, Primorje, Vegrad, Gradis, Kraški zidar in številna cestna podjetja. Vsa ta podjetja so bila zelo aktivno vključena v "rezanje" gradbene in seveda tudi avtocestne pogače, meni prvi mož Urada za varstvo konkurence Jani Soršak. V intervjuju za SiOL pojasnjuje pomanjkljivosti našega sistema javnega naročanja in spregovori o izkušnjah tujih držav v boju proti kartelnem dogovarjanju. Preiskujete sum kartelnega dogovarjanja kar osmih slovenskih gradbenih podjetij pri nekaterih avtocestnih poslih, pa ne nazadnje tudi pri stanovanjskih in drugih projektih. Če sledimo tako imenovanemu "zemonskemu sporazumu" med gradbeniki iz leta 1998 … Kaj lahko pričakujemo zdaj? Če govorimo o postopkih Urada za varstvo konkurence potem, ko sum dokažemo, sledi globa, ki je znatna – deset odstotkov letnega prometa. Zagotovo pa je potrebno izboljšati postopke javnega naročanja, smernice OECD-ja v tej smeri obstajajo. Morda bi bilo smiselno dobre izkušnje iz tujine preprosto prenesti v slovenski prostor. Mi zagovarjamo tudi zamisel o črni listi podjetij, kar pomeni, da podjetje poleg globe, ki jo mora plačati, nekaj časa ne sme sodelovati na javnih razpisih oziroma pri javnih naročilih, kjer nastopa javni denar, bodisi na državni ali lokalni ravni …

Kakšne so izkušnje s karteli v tujini? Tuje izkušnje učijo, da ko imaš oddajo naročil v postopkih javnega naročanja, ki so zelo predvidljivi, obstajajo namreč finančne konstrukcije za projekte za več let v naprej, potem je bolj verjetno, da bo kartel oziroma tisti, ki sodeluje v njem, širši; to je pač čisto matematično pravilo. Če pokriješ 40 odstotkov gradbene operative, ti preostalih 60 odstotkov kartel še vedno sesuje, zato je kar največ podjetij vključenih v kartelno dogovarjanje. Kar pa pomeni, da si morajo razdeliti projekte.

Ali so v tujini uspešnejši pri preganjanju takih pojavov? V Nemčiji, ki je konkreten primer in so ga razgrnili tudi na OECD-ju, trdijo, da so tako dosegli dobre rezultate, ker so imeli velike probleme v gradbenem sektorju, kjer so ponudniki kandidirali na javnih naročilih. Lanski slovaški primer je tudi zelo zgovoren glede graditve avtocest in postopkov javnega naročanja. Pri njih ponudniki sicer niso šli v konkretne kartelne dogovore. Kljub temu so jim matematično dokazali in sodišče je ugotovitve varuha konkurence potrdilo, da je šlo za "karteliranje", glede na to, kako so bili projekti oziroma posli dodeljeni. Države so ne samo zaradi krize, ampak tudi zaradi krize, postale bolj občutljive za porabo javnega denarja. Po moje bo v Evropi vse več takšnih praks pristojnih varuhov konkurence!

Države se torej trudijo onemogočiti kartelno dogovarjanje in so seveda različno uspešne pri tem. Kako naj se naročnik bojuje proti tovrstnim negativnim pojavom? Del odgovora lahko najdemo v že omenjenih smernicah OECD-ja za boj proti dogovorjenemu oddajanju ponudb v postopkih javnega naročanja. V besedilu smernic so nekateri praktični napotki, kako zmanjšati možnost "karteliranja". Pri javnih naročilih na javnem odpiranju ponudb se lahko "fantje" v kartelu zelo zlahka nadzorujejo, kdo je skočil in kdo ne …

Kaj je za vas v teh smernicah najpomembnejša poanta? Ja, najprej je treba oceniti, koliko je ponudnikov na trgu. To naročniki, denimo Dars, zagotovo vedo! Potem je nujno treba skoncentrirati naročila; če je mogoče, naročila vsako leto oddaš le enkrat. Zakaj? Če imaš štiri ponudnike in bo le eno naročilo, potem bodo trije ponudniki avtomatsko odpadli. Potem, da te kot naročnika ponudniki ne prehitijo po desni, je nujno treba prepovedati "podizvajalstvo"! Še zlasti pa neutemeljene skupne ponudbe. Da ne bo pomote – ko se manjši povezujejo in združujejo, je to dobrodošlo in zaželeno. Ne smejo pa biti skupne ponudbe v nasprotju z zakonom o omejevanju konkurence. Naročniki imajo torej kar nekaj možnosti: prepoved skupnih ponudb, prepoved poznejših podizvajalcev … Nujno je treba razmišljati v tej smeri. Pa še nekaj je pomembno že pri pripravi javnega naročila: "rotirajo" venomer isti ljudje. Previdnost ni nikoli odveč tudi pri svetovalnih družbah, ki se najemajo, potem pa uhajajo podatki tudi k ponudnikom; tukaj pa je tudi obratna komunikacija, da se javni razpis pripravi na določen način, na kožo nekoga.