Melita Butara: Vsaka uprava do konca poskuša najti rešitev

Kako ocenjujete zakonodajo na področju stečajev v Sloveniji?

Zelo je zapletena. Veliko je ponavljanja, sklicevanja iz enega na drugi člen in potem iz tistega naprej na naslednjega. Res je neustrezna z vidika enostavnega vodenja stečajnega postopka, in verjetno tudi za upnike. Moraš biti kar strokovnjak.

Kaj bi bilo treba spremeniti? Je potreben čisto nov zakon?

To je težko reči. Mogoče bi bil nov zakon preprostejši. Recimo osebni stečaj so pravzaprav ena velika napaka v samih uradnih postopkih, ti postopki so dolgi, brez stečajne mase, država zalaga brezplačno pravno pomoč za vodenje teh postopkov. Mogoče je ravno ta del, ki je novi del zakonodaje, najbolj smiselno spremeniti. Ampak v treh letih so bile že štiri novele. Nekaj ni v redu.

Ena glavnih kritik zakonodaje je, da ne prisili vodstva, da reagirajo takoj, ko vedo, da bodo podjetja insolventna.

Zakon določa, kdaj je podjetje insolventno in kako mora uprava ukrepati, in v svoji praksi vodenja stečajni postopkov ne morem reči, da se uprava ne odziva vselej na ta določila. V GPG ne morem najti vzvoda, da bi rekla, da ni bilo pravočasno prijavljeno. Kaj je bilo v ozadju, kako je bilo to prirejeno, so druge stvari.

Veliko se govori tudi o izčrpavanju podjetij. Je tega kaj več?

Sem ena tistih, ki trdi, da ne moremo na enem primeru govoriti, da se vsa podjetja izčrpavajo in da vsi lastniki in vse uprave delajo napačno. Vsaka uprava se trudi in do konca poskuša, včasih to sicer ni primerno, včasih zavlačujejo kakšen postopek in včasih jim potem ne uspe. Poznam tudi druge primere, ampak tega ni toliko, kot se v javnosti govori. To je zdaj moda.

Za GPG je Dnevnik poročal, da je podjetje tri dni pred stečajem dobilo posojilo NLB …

To gotovo ni res.

In da so ta denar nakazali na druge račune podjetij lastnika in direktorja GPG Borisa Dolamiča.

Ne. Vem, da to ni res. Veliko stvari se govori.

Tudi Dolamič je stečajni upravitelj. Ni to sporno?

Ne vidim, da je tukaj kaj narobe. Tudi jaz imam podjetje in tudi moje podjetje gre lahko v stečaj. Drugo je, če bodo našli nepravilnosti. Nekaj je teh stvari, vendar ne tako, kot pišejo.

Kaj menite o spremembi Zakona o gospodarskih družbah, ki osebam, ki so bile v podjetju, ki se znajde v insolventnih postopkih, prepove ustanavljati, voditi in nadzirati podjetje še deset let po koncu tega postopka.

Zelo pametno. Če dokažejo.

Veljalo bi obrnjeno dokazno breme.

Če je to res, potem je to prav.

Vas ne skrbi, da bi postopek dokazovanja, da nisi kriv, trajal dolgo?

To je stvar sodišč in zakonodaje. Postopki so dolgi tudi zaradi zakonodaje.

Bi bilo treba še kaj spremeniti v zakonodaji na področju stečajev?

Absolutno. Postopek prijave terjatev je dolg tri mesece, upravitelj pa mora terjatve preskusiti v vsakem primeru v enem mesecu. To je v velikih stečajih nemogoče. V enem mesecu se morda lahko preskusi do 150 terjatev. Ampak 1600, kolikor jih imam jaz v GPG, to je absolutno nemogoče. Ves postopek je postavljen narobe. Rok za preskus terjatev mi je potekel julija, pa terjatev sploh še nisem dobila od sodišča in jih ne bom pred koncem leta. Kaj bo zdaj naredilo sodišče? Upniki se lahko pritožijo, rok za preskus pa se lahko podaljša le za en mesec.

Nekateri postopki pa so mnogo predolgi.

Nekateri absolutno so. V malih stečajih, kjer ni nobene stečajne mase, na primer ne moreš zaključiti prej kot v enem mesecu. In hitrost je ključna.

Se upraviteljem splača delati velike stečaje?

Če se jim ne bi, jih ne bi delali.

Mnogi se pritožujejo, da imajo preveč dela za to, kolikor dobijo.

Osebni stečaj lahko traja pet let in je lahko popolnoma brez stečajne mase. Za 90 odstotkov stečajnih postopkov je dodeljena brezplačna pravna pomoč. Upravitelji dobijo nagrado za otvoritveno bilanco, druge tako ali tako sploh ni. Praktično je ne moreš dobiti tudi za obdobje preskusa, ki ti pripada. Saj konec koncev delaš pet let. Najmanj, kar moraš narediti, je napisati vsake tri mesece poročilo, se dobiti z dolžnikom, ga pregledovati, nadzirati. Za pet let dela se vam lahko zgodi, da dobite 1450 evrov. Nemalokrat je tako. V 90 odstotkih si upam trditi, da je tako. To delo je absolutno podcenjeno. Za preskus terjatev je v pravilniku za nagrado odmerjeno največ do 10 tisoč evrov. S tem so pokrite nagrade do recimo 200, 300 prijavljenih terjatev. Kaj pa v primeru 1600? 1300 terjatev preverjam zastonj. Moje plačilo bo 10.000 evrov za mesece dela. Nagrade so prenizke, neustrezno postavljene in treba bi bilo razlikovati med velikimi in malimi stečaji.

Kaj menite o primeru stečajne upraviteljice Suzane Gale, ki je obtožena, da je izsiljevala nekdanjega direktorja podjetja, čigar stečaj je vodila, da v zameno za 20.000 evrov priredi bilance?

Tega primera ne bom komentirala.

Govori se, da so to dogaja pogosto.

Meni se to še ni zgodilo in nisem še slišala, da bi se dogajalo kaj takega.