SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

V deželi nešteto ugodnosti

2

termometer

Lani sem na londonskem letališču počasi stopal za gručo upokojenk in iskal priložnost za prehitevanje.

A ko smo prišli do sprejemnice in so jih pričakali moški srednjih let, verjetno sinovi, ter začeli spraševati, kako je bilo, kakšna je Slovenija, sem namenoma zastal in začel ugibati: bodo najprej omenile Piran, Postojno, Bled? Ali pa najlepše mesto na svetu™?

Gospe pa so, v en glas, začele viti roke v začudenju: To je država, kjer lahko študirate brezplačno! In zraven vam še plačajo prehrano! Sinovi so se nasmihali in spogledovali, jasno jim je bilo, da je matere v tropskih predelih Bohinja udarila sončarica.

Zanimivo, stalno ugibamo, s čim bi se predstavili svetu, hkrati pa tistega, kar je naša največja posebnost, nikoli ne poudarjamo.

Česa vsega drugje nimajo Zgodovina mojih potovanj je zgodovina vprašanj "Kako, a tega pa pri vas nimate?" Ko sem bil prvič v Ameriki povabljen na kosilo k neki družini, je gostiteljica ravno dobila novo službo v bolnišnici in se opravičila, da mora še v njihovo trgovino nakupit uniformo in vso opremo, ki jo potrebuje za naslednji dan. "Kako, a tega vam pri vas ne da služba?"

Do zadnjega obiska, ko sem govoril z nekim univerzitetnim profesorjem in je spotoma navrgel, da si mora najti delo za poletje. Spreletel me je strašen sum. "Mar vi niste plačani poleti?" Debelo je pogledal: "Zakaj pa bi bili? Univerza je zaprta, ni dela, ni plače." Me je že izučilo, nisem komentiral.

Ne sprašujte pa me o travmatičnih trenutkih, ko sem tujcem poskušal razložiti osnove našega kulturnega subvencioniranja, temelječega na količini in uravnilovki, maskiranih v socialni čut.

Ali pa o gospodarskih subvencijah … Ali pa … Oh.

Rešitev na stara leta Jugoslovansko gospodarstvo je resno zaškripalo že konec šestdesetih let in Tito je nekajkrat v ožjem krogu izrazil pomislek, ali bo država zdržala njegovo smrt. A bil je že star, bližal se je osemdesetim, in mogoče si je pomagal z izrekom "Briga moja pređi na drugoga" ("Naj moje težave rešujejo drugi.") ali pa si ni več dobro predstavljal, kaj vsi ti krediti pomenijo. Vodilni seveda nikoli niso trpeli pomanjkanja (berite Kocbekove Dnevnike, kako si delijo vile in vikende), a nenadoma so se vreče razprle in tudi ljudstvo je lahko seglo vanje.

Jugoslavija je postala dežela ugodnosti.

Podkupovanje delavcev Boj za delavske pravice se je spremenil v podkupovanje delavcev. Ideolog Kardelj je menil, da ustvarja samoupravljanje, a v praksi je bilo bolj videti kot samopostrežba. Pravic v državi je bilo več kot njenih prihodkov.

Gradili so tovarne, bolnišnice, karkoli, a ne po ekonomski ali socialni ali … logiki, marveč po podkupovalni. Kdor je bil najbolj glasen, je dobil nekaj, da je utihnil. In tako se sleherni Slovenec do nevemkakšne kirurgije vozi 20 minut, da lahko v čakalnici preživi 16 mesecev čakalne dobe.

Model se je izkazal za tako uspešnega, da smo ga v samostojni Sloveniji le nadaljevali. In glej čudo, spet smo na meji bankrota?

Gordijski vozel Sistem ugodnosti se je spacal v gordijski vozel, ki bi ga bilo težko odvozlati že samega po sebi – četudi bi to hoteli. Poglejmo zadnje študentske demonstracije za brezplačno šolstvo. Kot levičar sem seveda za – dokler ne preberem podrobnosti in ugotovim, da so demonstranti ogorčeni nad tem, ker bo na račun države mogoče ponavljati in imeti status absolventa skupno le enkrat! Radi bi študirali v nedogled! Brez obveznosti!

Poglejmo zdaj nedavno objavljeni članek: "Podatki iz leta 2011 kažejo, da je razmerje med vpisanimi študenti in številom diplomantov (le) 19,6 odstotka. V povprečju pa slovenski študent po podatkih statističnega urada študiju 'posveti' pet let in devet mesecev, po podatkih raziskave OECD iz leta 2008 in raziskave Euroštudent pa se ta ocena giblje celo pri nadpovprečnih šestih letih in enajstih mesecih (v oceno so vključeni tudi stari študijski programi)."

Študentje bi torej radi študirali, ne doštudirali. Zakaj? Vprašajmo jih in povedali bodo, da lahko le tako delajo prek študentskih servisov. Aha, torej gre v resnici za ugodnost gospodarstvu, ki mu tako država dovaja poceni delovno silo, za katero pa moramo davkoplačevalci prispevati za prenabuhel sistem izobraževanja in to poceni delovno silo celo hraniti, da je gospodarstvu ni treba.

Torej bi bilo treba le reformirati način zaposlovanja? Opa, oprostite, že protestirajo študentski servisi, ki bi potem postali odvečni. Mrko pogledajo sindikati, saj ščitijo redno zaposlene, to višjo raso, ne pa začasnih delavcev. Itd.

Ko potegnete katerokoli nit ugodnosti, vidite, da se je nanjo prilepilo toliko udeležencev, da vijuga skozi celoten sistem – bolj močno potegnete, več imate možnosti, da se vam bo zrušil na glavo in boste ostali brez nje.

Naj vas ne prevara tarnanje, to je pač slovenski način komunikacije – pred leti mi je neka gospa stokala, da so ji ukinili štiri proste dni na leto, ki so jih do tedaj imeli kot odškodnino zaradi dela z računalnikom, o, krivica, o, strahota! O, trpljenje! Medtem ko drugod ta pravica še vedno ostaja: na SŽ za delo z računalnikom dva dni dodatnega dopusta.

Prosti dnevi zaradi gledanja v računalnik? Če bi to izvedele angleške upokojenke, bi njihovo navdušenje težko ločili od orgazma.

Tarnajoči bogataši Seveda moram omeniti pojav, ki nam je vsem dobro znan. Ne bom pozabil gospe, ki je ob novici, da bomo morali za otroke v vrtcu prispevati nek drobiž za lutkovno predstavo, padla v dolg in cvileč monolog o tem, kakšni stroški so to, kdo bo to zdržal, kaj to otroci potrebujejo, kako naj preživi, ker so že itak na meji, itd. itd. in sočutno sem kimal – nato pa pri odhodu z roditeljskega sestanka opazil, da uboga reva seda v enega najbolj luksuznih avtomobilov, kot da se je pripeljala na rdečo preprogo v Cannes in ne v predmestni vrtec.

Tega je že zelo dolgo, a kadar naletim na kakšno osebo, zaposleno v vrtcih ali šolah, vedno povprašam po teh tarnajočih bogataših. Da, še obstajajo. Da, niti jih ni malo.

Če nekdo začne dajati, se bo seveda našel del prebivalstva, ki se bo specializiral na prejemanje in bo iz tega naredil kariero. Ker je družba majhna in nihče ne upa ničesar reči, seveda tovrstni paraziti mirno odjedajo denar res pomoči potrebnim.

To je normalno. Neverjetno je dvoje: da se jim ni treba skrivati in da se, če Center za socialno delo kaj ukrene, nanj vsuje plaz zmerljivk, češ saj ti izkoriščevalci imajo samo toliko in toliko nepremičnin, čemu bi se to štelo v premoženje in podobno.

Toliko pa je tlačanskega v nas, da se upremo oblasti, karkoli že naredi.

Pomoč vsem Razvoj iz socialne v podkupovalno državo je seveda za seboj prinesel strahotno obremenjenost uradništva. Oni dan smo lahko brali, da v Sloveniji obdelamo 244.112 vlog za otroški dodatek in 116.891 vlog za subvencijo vrtca; samo mariborski CSD je izdal 96.866 odločb o 132 tisoč pravicah – pojdite zdaj na Wikipedijo gledat, koliko prebivalcev Maribor sploh ima.

Prvo vprašanje: mar vsi ti ljudje res potrebujejo vso to pomoč?

Kot je Richard Sennett zapisal o birokraciji: "Sistem se je čedalje bolj posvečal temu, da se institucija sama vzdržuje in je stabilna, in čedalje manj temu, da bi za koga učinkovito poskrbeli."

Slovenstvo je kultura egalitarizma, vsak mora dobiti vsaj nekaj, pa če potrebuje ali ne – evo vam ta dodatek in ona ugodnost, le pridni bodite in nas volite. Hvala.

In ker imamo vsi občutek, da vsaj nekaj dobimo, da vsaj v nečem nategnemo državo, jo stalno kritiziramo, a smo z njo na dnu duše silno zadovoljni. Zato tudi volimo tiste, za katere vemo, da ne bodo nič spremenili.

Dokler seveda zaradi nesreče ali bolezni ne padete iz sistema in ugotovite, da z vso obljubljeno socialnostjo ne morete ne živeti in ne umreti. Da ste prepuščeni le še prijaznosti tujcev in dobrodelnih akcij.

In potem se čudite, kaj se je zgodilo?

Takole je: če ste totalno revni, povsem na dnu, ste hkrati tudi čisto nevplivni. In takšnih ljudi se ne splača podkupovati, vam je jasno?

Kralj referendumov Niti ena vlada si ni upala sestaviti seznama vseh ugodnosti, ki jih imamo in ki so za nas samoumevne, padle iz zraka namesto iz davkoplačevalskega denarja.

Nato bi bil čas za referendum: naj ljudje označujejo na seznamu, kaj se jim zdi nujno in kaj ne.

Še bolje: namesto raznih igric, kjer hranite živali ali ustvarjate imperije, bi bil čas za aplikacijo, kjer morate proračun razdeliti med vse ugodnosti, ki jih imamo.

Proračun, brez kreditov.

In ker so naše dlani povezane z velikimi deli možganov, potrebujemo oprijemljivost. Zato bi moral vsak državljan ob rojstvu dobiti debel fascikel kuponov, ki bi jih unovčeval vse življenje. Da bi na enem mestu sploh končno videli, kaj vse sploh dobimo in porabimo.

Nizka točka slovenstva Konec poletja se odpravite v Istro, ki je verjetno itak v večinski slovenski lasti. Povprečnega Slovenca ne skrbi švicarska bančna tajnost, a ko bodo Hrvati začeli izmenjevati podatke o nepremičninah s Slovenijo, bo panika.

No, smo v Istri na pozno poletni večer, žar se hladi, na mizi krožniki z ribjimi okostji, ki vam jih je pod roko zjutraj prodal ribič, pri kmetu kupljeno vino brez računa se iz kozarcev seli v želodec in vam pušča rdečo šminko okoli ust. Prelep večer je, sedite na terasi, hiša je vaša ali prijateljeva, lahko pa ste tudi na jadrnici, ki jo morje uspava v vedno krajših gibih.

Prej ali slej bo nekdo za omizjem začel tarnati o tem, da bo moral po vrnitvi domov izpolniti obrazce za doklade, štipendije, razne olajšave in pomoči.

Tega obveznega trenutka ne morete razložiti nikjer zunaj meja Slovenije, pri nas pa je tako običajen, da ga nihče ne opazi.

Ljudje, ki so lastniki ladij in hiš v tuji državi, mogoče pod tujimi imeni, torej se skrivajo pred davkarijo, vsaj kakšna malenkost je zgrajena na črno, ti ljudje pravzaprav načrtujejo, kako bo brezplačno malico ali štipendijo namesto kakega siromaka dobil njihov otrok in – čudo nad čudesi! – pri tem tarnajo! Zgražajo se, kako kruta je država, da zahteva nekakšne formularje, koliko truda in muke! Sramota!

Kimajo in si s hrbtišči dlani otirajo usta, prekleta država, nima posluha za malega človeka, tajkunom bi zaplenili, pa bi bilo za vse, pravijo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin