Rezultat zaslišanja zdaj že nekdanje komisarske kandidatke Alenke Bratušek v Evropskem parlamentu ni mogel nikogar, ki kaj ve o evropski politiki, niti malo presenetiti.
Spoznanje, da se lahko takšna oseba zavihti na čelo izvršilne oblasti v eni od članic Evropske unije, je bilo za mnoge evroposlance in preostale opazovalce naravnost šokantno. A kar je še bolj zanimivo, ta blamaža naj bi neznansko osupnila tudi našo domačo javnost. In prav odzivi dominantnih medijev na ta dogodek povedo o stanju duha na Slovenskem vsaj toliko kot sam omenjeni nastop.
Tako tisti, ki so se nad Bratuškovo zgražali, češ da je osramotila Slovenijo, kot oni, ki so jo pomilovali, češ da je bila žrtev nesrečnih okoliščin, so njeno zavoženo kandidaturo prikazovali zgolj kot osebno zgodbo. Naj so jo videli kot posledico bolestnih ambicij ali pa kot "zaroto" domačih političnih nasprotnikov, so to večinoma predstavljali kot nekaj, kaj nima zveze s siceršnjim stanjem v državi.
En "čisto običajen" nastop
Pravzaprav lahko za nastop nekdanje premierke na zaslišanju pred pristojnima odboroma Evropskega parlamenta rečemo, da se ni v ničemer bistveno razlikoval od njenih običajnih političnih nastopov. V nobenem primeru ni bil nič slabši od njih. Res je, da v njem ni bilo kaj dosti vsebine in da je kandidatka prikazala, da o področju, ki naj bi ga pokrivala v Evropski komisiji, nima pojma.
Vendar takrat, kadar je nastopila v slovenskem parlamentu, ni bilo bistveno drugače. (No, ob takšnih priložnostih je vse skupaj še "zabelila" z znatno mero ideološkega ekskluzivizma.) Toda tedaj je lahko vselej računala na zaslombo: ne samo političnih botrov, ampak tudi dominantnih medijev, ki so jo "kovali v zvezde", ob tem pa udrihali čez njene nasprotnike.
Tako je naivno mislila, da bo prazno besedičenje, kakršnega je navajena, "šlo skozi" tudi na evropskem parketu – saj je imela vendar trdno podporo svojega novega "patrona". A jo je evropska politična realnost kmalu postavila tja, kamor po svojih sposobnostih dejansko spada.
Zarota "notranjih sovražnikov"
Kljub minimaliziranju poloma komisarske kandidatke pa je v vladajočih krogih nastopila izjemna živčnost. Mrzlično so začeli kazati na politične nasprotnike kot tiste, ki so za to odgovorni. Ti naj bi namreč "naščuvali" svoje evropske kolege proti Bratuškovi in jih oskrbeli s "strelivom" za napad nanjo. Namesto da bi "stopili skupaj" in ji pomagali. Tako je evropski poslanec Ivo Vajgl označil ravnanje slovenskih poslancev Evropske ljudske stranke (EPP) za ''nepatriotično, slaboumno in skrajno neodgovorno'', svetovalec Bratuškove Roman Jakič pa je za njeno zavrnitev okrivil koga drugega kot Janeza Janšo.
Zvračanje krivde za lastne neuspehe na ramena drugih je sicer stalnica slovenske politike. V omenjenem primeru pa gre za izjemno oblastniško aroganco. Zakaj že naj bi bili slovenski poslanci EPP dolžni pomagati osebi, ki je vso svojo politično kariero goreče udrihala čez "desnico" in jo krivila za vse težave, ki obstajajo v državi? Kot da ni izbira neustreznih ljudi na ključne položaje v institucijah Unije tako vseevropska težava. Evropski poslanci ne samo da smejo, ampak morajo dvigniti svoj glas, če se določen kandidat vede na način, ki ni v skladu z evropskimi vrednotami.
Razgaljena beda "avantgarde"
Z nastopom Alenke Bratušek se ni razkril samo njen dejanski domet. Pod lučmi evropskih žarometov se je dodobra razgalila vsa beda slovenske "zgodbe o uspehu". Bratuškova namreč pooseblja karakter naše samozvane "avantgarde". Takšnih, kot je ona, je na pretek ne samo v politiki, ampak tudi v državni upravi, sodstvu, medijih, na univerzah … In vsi ti so jo do pred kratkim brez zadržkov podpirali in ji peli hvalo. Kako je ne bi, saj jih z njo družijo omejenost, konformizem in neskrupuloznost pri uveljavljanju lastnih ambicij, ki temelji na kombinaciji brezobzirnosti in servilnosti.
To je osebna izkaznica kvazielite, katere prepričanje o lastni superiornosti je v obratnem sorazmerju z njenimi dejanskimi dosežki. Ki se "trka po prsih" s svojo naprednostjo, dejansko pa reciklira izrabljene zamisli iz repertoarja propadlih in zgodovinsko diskreditiranih ideologij. Ki se razglaša za solidarno in socialno čutečo, v resnici pa ji gre zgolj za vzdrževanje lastnih privilegijev.
Ta lažna elita je ustvarila zatohlo in zastrupljeno ozračje, v katerem različne mediokritete na vse mogoče načine ovirajo tiste, ki izstopajo iz povprečja in ki niso pripravljeni "tuliti v isti rog" z njimi. Kot takšna nosi levji delež odgovornosti za to, da se Slovenija spreminja v "banana republiko", kjer številni delavni in ustvarjalni posamezniki ne vidijo več svoje perspektive.
Evropski uniji in nasploh evropski politiki je mogoče očitati marsikaj. Pogosto je dvolična, kompromisarska in zbirokratizirana. Vendar pa tu vseeno obstajajo razviti mehanizmi za izvajanje nadzora nad nosilci javnih funkcij, kot sta svoboda informiranja in pluralizem mnenj. Zato z javnostjo ni mogoče manipulirati na način, kot smo temu priča na domači sceni. Tako "bruseljska sramota" leti na vse tiste, ki vsa ta leta ustvarjajo lažno podobo stanja.
Vsi oni so Alenka Bratušek!
3
