Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Janez Šušteršič

Sreda,
11. 3. 2015,
17.26

Osveženo pred

6 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Sreda, 11. 3. 2015, 17.26

6 let, 7 mesecev

Profesorji dvoživke

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Janez Šušteršič

Objava profesorskih honorarjev je razkrila vrh ledene gore, o kateri smo do zdaj večinoma preudarno molčali.

V naši govorici se je v zadnjem času udomačil pojem zdravnikov dvoživk. Tako imenujejo zdravnike, ki si dopoldne služijo kruh v javnem sektorju, popoldne pa si v zasebni ambulanti prislužijo še marmelado. Skoraj vsi dozdajšnji osnutki zdravstvenih reform – dlje od osnutkov tako nihče ni prišel – so obljubljali, da bodo to spremenili ter postavili jasno ločnico med javnim in zasebnim sistemom. O profesorjih dvoživkah, ki dobivajo polno plačo za delo na javnih univerzah, zraven pa še različna izplačila za dodatno opravljeno delo, se do zdaj ni veliko govorilo. Morda tudi zato ne, ker večina mnenjskih voditeljev prihaja iz profesorskih vrst in se jim nekako ni zdelo pametno pljuvati v lastno skledo. Javna objava zaslužkov nekaterih profesorjev je lahko spodbuda za takšno razpravo. Kot je pri nas v navadi, ko gre za denar in zaslužke drugih, so bili prvi odzivi polni populizma, sindikalizma in lažne skrbi za državni proračun. Populističen in politično preračunan – seveda ne v njeno korist – je bil tudi odstop visokošolske ministrice. Vendar stvari niso tako preproste. Kaj manjka v Supervizorjevih podatkih? Ne toliko, kot je slišati. Prva medijska poročila so ustvarila vtis, da na Supervizorju najdete samo tiste profesorje, ki so v desetih letih dobili več kot 200 tisoč evrov neto avtorskih honorarjev neposredno na svoj račun, ne pa tudi tistih, ki so jim fakultete nakazovale dodatna izplačila na njihove s. p.-je ali podjetja. Vendar je ta vtis napačen. Če v Supervizorjev iskalnik vpišete ime poljubne fakultete, se vam izpiše seznam vseh pravnih oseb, ki jim je fakulteta nakazala kakšen evro. Med njimi so tudi s. p.-ji, ki nosijo imena profesorjev, in podjetja, ki so jih ustanovili – treba je samo klikniti na ime podjetja in takoj lahko preverite, kdo so in so bili njegovi ustanovitelji in zastopniki. Če se vam ljubi, imate lahko s tem kar nekaj voajerske zabave. Manjkajo žal podatki, za kakšno delo so bili profesorji dodatno plačani in iz kakšnih virov so fakultete dobile denar za plačilo. Pojasnjevanje, ali so bila plačila upravičena in zakonita, je tako prepuščeno tistim, ki so se znašli na seznamu in so jih novinarji pocukali za rokav – seveda šele potem, ko so jih ob razkritju podatkov že vnaprej pribili na križ. So dodatna plačila profesorjem res neupravičena? Ni nujno. Nekateri ljudje res delajo več kot drugi ter so pripravljeni delati tudi zvečer in ob koncih tedna. Vsekakor je prav, da dobijo dodatno delo tudi plačano – pa čeprav marsikdo drug, ki na delu ostaja dlje, ker se boji za službo ali si ne upa reči ne, ne dobi nobenega dodatnega plačila. Ljudem, ki so jim kršene pravice, ne bo nič bolje, če bodo enake pravice kršene tudi drugim. Seveda ne gre samo za količino, ampak tudi za kakovost in tržno vrednost dela. Raziskava, ki jo naredi profesor, ni dobro plačana zato, ker je vanjo vložil ogromno dela, ampak zato, ker jo je opravil bolje, kot bi jo večina drugih, ali zato, ker so njeni rezultati za naročnika pomembni in je zanje pripravljen veliko plačati. Vendar tudi to ni tako preprosto. Zakaj se vse to dogaja? Da bi razumeli, zakaj v visokošolskem sistemu sploh obstaja (zakonito) plačevanje zaposlenih po avtorskih in drugih pogodbah, si moramo postaviti tri vprašanja. Prvo vprašanje: Zakaj ne bi profesorji, ki delajo več kot drugi ali njihovo delo prinaša dodaten dohodek fakulteti, preprosto dobili višje plače kot drugi? Prvi razlog so seveda davki in prispevki. Plačevanje dela prek avtorskih pogodb ali s. p.-jev je za izplačevalca cenejše od plače. Videl sem celo cenik neke fakultete, kjer so bila enaka dela plačana različno glede na to, ali je šlo za plačilo prek avtorske ali podjemne pogodbe ali pa je profesor izstavil račun prek s. p.-ja ali podjetja. Ni pa nujno, da je to cenejše tudi za prejemnika, saj mora od dohodka, ki ga dobi na s. p. ali podjetje, sam plačati davke in prispevke. Drug razlog so predpisi. Razlike v plačah profesorjev so s sistemom plač v javnem sektorju močno omejene, zaposleni pa so lahko za največ 120 odstotkov zakonsko predpisanega delovnega časa. Tako je izplačilo prek pogodb pogosto ne le priročna, ampak tudi edina možnost. Drugo vprašanje: Zakaj fakultete za dodatno projektno ali predavateljsko delo ne najamejo zunanjih izvajalcev, namesto da dodatno obremenjujejo svoje zaposlene? Tudi tu je del odgovora v predpisih. V visokošolskem sistemu se kot merilo kakovosti vse bolj uveljavlja načelo, da mora imeti fakulteta za izvajanje javno financiranih programov redno zaposlene učitelje, predavanj pa se ne sme plačevati prek s. p.-jev ali podjetij. Bolj pomembno pa je seveda to, da profesorji očitno nimajo nič proti dodatnim obremenitvam, če so za njih plačani, pogosto bolje kot za redno delo. Tretje vprašanje: Zakaj profesorji, ki več zaslužijo s svetovalnim delom in plačanimi predavanji kot z osnovno zaposlitvijo, ne opravljajo vse svoje dejavnosti kot s. p. ali podjetje, ampak raje ostajajo zaposleni v javnem sektorju? Tudi tu je pravi odgovor precej človeški. Redna zaposlitev na fakulteti zagotavlja zanesljiv in ne skromen mesečni dohodek ter obenem pušča dovolj časa in energije za dodatne dejavnosti. Profesorjem, ki se vedejo podjetniško, se tako ni treba vsak mesec ukvarjati z zoprnim vprašanjem, od kje bodo vzeli denar za plačilo socialnih prispevkov ali sodelavcev, ki delajo na njihovih projektih. Kaj je torej res narobe z zdajšnjim sistemom? Temeljna težava je, da nihče ne ve natančno, koliko in kako dobro profesorji res delajo za plačo, ki jo dobijo iz javnih sredstev. Zakon kot delovno obveznost natančno predpisuje le število ur, ki jih morajo prebiti v razredu, vse preostalo je prepuščeno njihovi akademski zavesti in sistemu nagrajevanja na fakulteti. Čeprav so nekatere fakultete poleg predavanj začele pri nagrajevanju (ali odstotku zaposlitve) upoštevati tudi raziskovalno in drugo delo, pa mnoge kakovost še vedno preverjajo predvsem vsakih nekaj let ob obnavljanju akademskih nazivov ali akreditacij. Takšna logika potiska visokošolski sistem v stanje, ki sicer mnogim ugaja, je pa izjemno škodljivo z vidika kakovosti. Profesorji, ki imajo možnost in sposobnost za bolj donosne dejavnosti od poučevanja, postanejo malomarni in se pri svojem osnovnem delu ne trudijo, kot bi bilo treba. Študenti, ki lahko svoj čas namesto za predavanja in študij porabijo za plačano delo prek servisa, pa so s tem tudi zadovoljni, saj njihov glavni cilj ni znanje, ampak čim lažje opravljeni izpiti. Druga slaba posledica je, da se na univerzah in raziskovalnih ustanovah pojavlja podobna delitev kot povsod drugje na trgu dela. Ljudje, ki so že dolgo v sistemu, se znajdejo veliko bolje od tistih, ki vanj šele vstopajo in so za bolj izkušene predvsem poceni delovna sila. O tem si lahko veliko preberete v odprtem pismu mlajših raziskovalcev, napisanem kot odziv na objavljene zaslužke. Čeprav so njihovi predlogi tipično slovenski (težave bi odpravili z dodatnimi omejitvami in predpisi), pa je opis stanja precej realen. Dodatna težava je osebna prepletenost izobraževalnih in odločevalskih ustanov. Pri pridobivanju javno financiranih projektov, ki so pogosto vir dodatnega zaslužka profesorjev, zato ne odločajo vedno samo objektivna merila in kakovost. Nekateri profesorji so znani po tem, da gojijo odlične odnose z uradniki in odločevalci, ki izvajajo razpise. Zgodi se celo, da jim pomagajo sestaviti vsebino in merila razpisa, da jim bi bila bolj pisana na kožo. In kaj bi bilo lahko bolje? Osnova bi seveda moral biti sistem, v katerem bi bili profesorji za plačo, ki jo dobijo iz javnih sredstev, prisiljeni kakovostno in zavzeto delati toliko ur na teden, kot jim piše v pogodbi o zaposlitvi. Če bi to znali zagotoviti, bi lahko imeli tudi veliko bolj prožen plačni sistem, ki bi omogočil nagrajevanje kakovostnega in dodatnega dela. Če bi ob tem še zmanjšali (ali odpravili) razlike v obremenitvah dela z davki in prispevki glede na obliko pogodbe o zaposlitvi, bi seveda tudi zmanjšali razloge za iskanje obvodov prek avtorskih ali podjemnih pogodb z zaposlenimi ali njihovimi popoldanskimi s. p.-ji. Seveda tudi to ni tako preprosto. Moč za spreminjanje sistema in oblikovanje javnega mnenja imajo namreč predvsem tisti, ki imajo od zdajšnjega stanja največ koristi.

Ne spreglejte