Parazitsko gospodarstvo

Prvi so zaposleni v javnem sektorju, drugi v gospodarstvu. Vlečni konj gospodarstva je obložen s pijavkami, opoteka se, krvavi, zdaj, zdaj bo izdihnil, medtem ko se paraziti množijo, prekrili so tisto ubogo telo, ki trpi za nas. (Čisto naključno sem v enem samem odstavku združil za nekaj let vsebine kakega poslovnega časopisa, naj torej na valu uspeha poskušam povzeti tudi komentatorje na spletnih straneh.) Podobno velja za študente: tisti, ki so na družboslovju, so paraziti, naravoslovci pa so utelešeni angeli. In tako dalje. Biologija poseže vmes Ker se del populacije očitno rodi bolj tehnično in drugi bolj družbeno usmerjen, s čimer je evolucija utemeljila možnost ravnotežja, so očitno že majhni otroci bolj usmerjeni med parazite ali angele. Tako lahko že v osnovni šoli vidimo, kdo ima vampirske zobe in kdo po malici hodi krvav okoli ust, medtem ko se med njimi nežno gibljejo angelske podobe bodočih strojnikov, ki nežno utripajo s pernatimi krili, iz katerih le občasno pade kak odvečen vijak. Pravzaprav bi morali razliko videti že v porodnišnici, ko dojenčica ali dojenček ugleda svet – ima krila ali parklje? Je naravoslovec ali družboslovec? Mogoče bi veljalo poseči po metodah starih Špartancev? A kaj, ko so porodnišnice del javnega sektorja, kar pomeni, da so vsi tisti zdravniki, babice in sestre le zobate pijavke! Sestanek na poslovnem sejmu Naj bo zadosti cinizma in enostavnih rešitev. Poglejmo v tujino, na največji poslovni sejem svoje branže. Obiskovalci iz celega sveta, industrija, torej sami angeli, parazitov javnega sektorja nikjer. Umaknil sem se v sejemsko kavarno, da bi odgovoril na e-pošto. Sedim, berem, tipkam, povsod okoli mene poslovneži, na levi neki Skandinavci, razumem samo "biznis, biznis!", na desni Nemca, dolga debata o poslu, za menoj na srečo ograja, pred menoj pa glasni Američani sklepajo posle. Vse normalno, torej. Zatopim se v odgovore, ko mi čez nekaj časa možgani hočejo preusmeriti pozornost: Nemca sta odšla in slovenska poslovneža sta sedla na njuno mesto. Pogovor teče o strojih, primerjata opremo, ki jo imata. Kaj je tu posebnega, zakaj naj bi prisluhnil? Pogovor skrene na število delavcev. Na silo odtrgam pozornost, a nekako se noče umakniti. Ni mi jasno, čemu. Končno zbrano poslušam in sem nekaj minut popolnoma izgubljen. Doumem! Moram se ugrizniti v ustnico, da ne vzkliknem od navdušenega presenečenja. Čemu sem bil torej priča? Dva slovenska poslovneža se srečata na sejmu. Ugotovita, da imata približno isto opremo in isto število delavcev. In v petih minutah ta dva vlečna konja gospodarstva skujeta načrt, po katerem bi – s soglasjem delavcev – odpustila vsak svoje delavce, ki bi šli na zavod, tam pobrali kako podporo, potem pa bi zaposlila delavce drug drugega in še onadva pokasirala kako državno spodbudo. Vmes pa bi delavci delali na črno. Zanimivo, moral sem v tujino, da sem slišal pravi slovenski poslovni pogovor. Zakaj o njih ne berem v poslovnem tisku? Parazitsko gospodarstvo Poslovneži hodijo na sejme, da vidijo, kaj se dogaja po svetu in da bi dobili kako idejo za svoje poslovanje. Za tista slovenska poslovneža je bil sejem uspešen. Srečala sta se in se hitro združila v načrtu, kako nategniti državo. In pri tem nista del javnega sektorja! Kako je to mogoče? Ko se je Garibaldi izkrcal na Siciliji, je pričakoval navdušenje in blagoslov ljudstva. Dobil pa je desetkrat dražje paradižnike. Ob lačni vojski, četudi osvoboditeljev, so cene takoj poskočile. Kar je seveda normalno, temu se pač reče poslovna priložnost. Vsak okupator ima za seboj resurse, ki so videti majhnemu, okupiranemu narodu neskončni, in v čast jim je odvzeti jih vsaj nekaj. Gre tako rekoč za državnotvorno dejanje. Tisti, ki vstanejo proti premočnemu okupatorju, izgubijo glavo; tisti, ki ga izžamejo, preživijo, in to celo dobro. Bolj je narod majhen, več tujih vojsk je šlo čezenj, bolj je razvil parazitsko gospodarstvo. Srknemo tu, srknemo tam, pa preživimo. Ko tak narod postane samostojen, mu okupatorjeve resurse nadomesti davkoplačevalski denar, ki je prav tako videti neskončen. Konec koncev se Američani, ki niso bili nikoli v podložni vlogi v lastni deželi, prav hitro privadijo parazitskemu gospodarstvu, ko gre za kake posle z vojsko (torej državo), sploh, kadar je ta v tujih deželah. Iskanje krivca Parazitsko gospodarstvo vsekakor ni slovenska posebnost, neprijetno je le, da si ga nočemo priznati, mit o do kosti poštenem Slovencu je še vedno izjemno močan (kljub časopisnim naslovom tipa EU zaradi goljufij Sloveniji zamrznila 242 milijonov). Ker pa stvari očitno ne delujejo tako, kot si zamišljamo, potrebujemo žrtvenega kozla – in nenadoma je tu javni sektor, sploh pa kultura. Hkrati pa je samo Pahorjeva vlada, kot piše na uradni spletni strani Država za razvoj Slovenije, od "1. januarja 2009 do 30. septembra 2011" vložila v razvoj in napredek slovenskega gospodarstva 1.627.834.860,61 €. Oprostite, kam pa so šli? In kam te spodbude še kar naprej odhajajo? Glede na padanje BDP in škripanje gospodarstva in celotne države očitno kake koristi ni bilo in je še vedno ni. Mar so poniknili v parazitskem gospodarstvu? In kje so članki o tem, za kaj je bil ta denar konkretno porabljen? Ker je slovensko gospodarstvo tako angelsko, očitno nadzor javnosti nad dotacijami ni potreben, menijo novinarji. In potem smo celo lahko brali poziv, naj vlada ustanovi sklad za startup podjetja. A dajte no, vsi stari mački bodo takoj ustanovili nova podjetja in poparazitirali vsebino sklada; v najboljšem primeru pa bi naščuvali svoje sinove in hčere, naj krenejo v biznis. Skratka, v tem primeru je delitev na družboslovce ali naravoslovce utvara; obojim je mentaliteta skupna, naša. Kako torej? Po kolumnah vedno dobim vprašanje, kako bi spremenili tisto, kar sem opisal. V parazitskem gospodarstvu pa res nismo sami, primerov akcij je povsod dosti. Verjetno najbolj znano so si privoščili Italijani v devetdesetih in se je imenovala "mani pulite". To je to. Jasno pa naj vam bo tudi, da je sočasno z italijansko akcijo komaj samostojna Slovenija ukinila Službo družbenega knjigovodstva (SDK), "ki je bdela nad pravilnostjo stanja sredstev uporabnikov družbenih sredstev". Mogoče bi od vseh možnih dni ravno ta dan začeli praznovati kot dan uzakonjenega parazitskega gospodarstva, ali na kratko: dan začetka konca samostojne slovenske države.