Ob enajstih dopoldne

Takole je bilo: imel sem sestanek na televiziji, ki približno sredi dopoldneva predvaja nadaljevanko tipa žajfnica. Tisti dan pa je oddaja odpadla. Ničesar nisem vedel o tem, a mi je tajnica pojasnila divje zvonjenje telefonov. Ljudje se pritožujejo. Normalno. V trenutku mojega prihoda je moški glas rjovel o tem, kako so mu uničili dan, na dolgo in široko je razlagal o svojem trpljenju. Vsak dan namreč pride domov iz službe, da nadaljevanko pogleda lepo v miru, danes pa je ni bilo – hodil je zastonj! Krivica, škandal! In tako dalje. Vedno ponavljam: vzemite košček slovenske stvarnosti, jo preselite v katero izmed držav, s katerimi se radi primerjamo, in se vprašajte: koliko ljudi se, mislite, v Švici pritožuje, da so med službo zaman hodili ležat na domači kavč? Jamranje O pravem slovenskem jamranju sem že pisal: dediščina našega janzenizma je, predvsem pa najboljša mogoča drža tlačanov. Moramo jamrati, da ne bi Gospodar mislil, kako zadovoljni smo, in nam naložil še več dela in še več davkov. Pisal sem tudi o raziskavi, ki so jo naredili študentje psihologije na ljubljanskih avtobusih mestnega prometa: 90 odstotkov pogovorov Slovenci začenjamo s pritoževanjem in jamranjem. Skratka, tegobe so najboljši način za spoznavanje novih ljudi, zato o boleznih z neznanci klepetamo tudi v zdravniških čakalnicah – nekaj, na kar Angleži, recimo, ne bi nikoli pomislili. Kafiči sredi mesta Predlagam vam poskus, ki ga lahko naredite sami, v domačem kraju in na potovanju. Ob enajstih dopoldne, ko je še prezgodaj za kosila in prepozno za jutranje kave, se odpravite po središču mesta. Začnimo v New Yorku, tam so lokali polni, a ljudje se ne pogovarjajo. Sedijo, strmijo v računalnike in divje tipkajo. V lokale neprestano vstopajo obiskovalci, ki naročajo kavo za seboj in z njo v roki zdivjajo naprej po ulici. V Berlinu je zadeva odvisna od lokacije. V poslovnem delu mesta so lokali prazni, uslužbenci so po pisarnah, v umetniškem delu polni, ljudje zajtrkujejo in se pogovarjajo o poslovnih projektih, med seboj pa si podajajo tablice z osnutki. Pomaknimo se počasi naprej, s kalvinističnega območja k sredozemski mentaliteti. V Parizu so lokali polni, ljudje klepetajo o vsem mogočem, o službi ni slišati veliko besed. Prav tako v Rimu. In glej, tudi Ljubljana je na pogled videti kot mediteransko območje: klepet, ne mrzlično tipkanje na računalnike. A ko se približate in prisluhnete, ugotovite, da večina pogovorov teče o tem, kako trpijo v službah, kako jih priganjajo, kako izgorevajo na delovnem mestu … Skratka, Slovenci smo očitno Mediteranci, ki hočejo z govorjenjem ustvarjati vtis kalvinistične delavnosti. Jamranje je naša osnovna zvrst govorjenja, ker se je skozi zgodovino pokazala kot najbolj primerna. Avstrijski psihiater in nevrolog Erwin Ringl je raziskoval lastnosti narodov nekdanje Avstro-Ogrske in ugotovil, da sta koroška in slovenska duša nevrotični. Dr. Trstenjak pa je govoril o strašnem občutku krivde, ki je značilen za nas. Krivdna nevroza torej. Ob enajstih dopoldne sedimo v kafiču in se delamo krive (ali pa vsaj govorimo tako). Med službenim časom doma na kavču gledamo TV-nadaljevanko, ko pa odpade, se nam je podrl svet, zgodila se je strašna krivica, kako mi trpimo! Vsaka dlaka nas pripravi do jamranja. Če ne verjamete, pojdite kdaj brat neskončno kačo statusov na Facebooku. Nepotrebno trpljenje Ne znamo se izmazati iz krivdne nevroze. Stalno mora biti vse narobe, s prezirom gledamo tistih 10 odstotkov prebivalstva, ki na vprašanje "Kako si?" ne odgovori z jamranjem. Sumljivi ljudje, nekakšni zamaskirani tujci ali kaj. Porečete: jamramo, pa kaj. Poglejmo naslednjo tabelo, v kateri je navedena smrtnost zaradi bolezni srca (na 100 tisoč prebivalcev):

Slovenci smo očitno ravno na sredini med kalvinističnimi deloholiki in mediteranskimi uživači (ne smemo pozabiti, da je sever Italije nekam premalo mediteranski).

Tvegal vas bom opozoriti na raziskave, v katerih so povsem zdrave in optimistične ljudi prosili, naj posnemajo izraze in gibe globoko depresivnih. Ni trajalo dolgo, da se jim je razpoloženje zelo pokvarilo. In nazadnje zdravilo za klinično depresivne: obraz jim okamnijo z botoksom. Ker mišice nenadoma ne morejo več zavzeti skrajno depresivnih položajev, se ljudem počutje resnično izboljša.

Če jamramo o preobilici dela, delo ne bo opravljeno, le mi se bomo čisto zares počutili zgarane, izgorene, uničene in ne vem, kaj še vse. Ko bomo pogledali na delo, ga ne bo prav nič manj in še bolj nas bo stisnilo pri srcu. Še bolj in še bolj, dokler se ne znajdemo v gornji tabeli.

Mediteranci Ko Slovenca prosite, naj opiše svoje ljudstvo, začne pripovedovati o tem, kako radi klepetamo s prijatelji, hodimo na piknike, zabave, cenimo pijačo, prosti čas, morje, gore, sprehode, veselice, skratka sklene: pravi Nemci smo. Nehajmo si lagati. Nismo.

Spomnite se samo Ljubljane, iz katere so hoteli napraviti drugi Salzburg. Kako dolgočasna in duhotrpna je bila. Odkar je postala mediteranska, z lokali ob nabrežju, tudi zima ne more iz nje pregnati družabnosti.

Če potrebujete dokaze, vam jih je vsak dan na voljo več: mladi se vedno pogosteje izseljujejo in tehnologija ter spremenjen odnos do zasebnosti omogočata, da prek njihovih blogov in zapisov spremljamo, kako se jim godi v tujini. Edino, kar zares pogrešajo, četudi vsak uporablja druge izraze, je ravno mediteranskost, ta socialna mreža prijateljevanja, gastronomije, počasnejšega ritma in večjega zadovoljstva.

V svetovnem merilu se zdi, da se odvija boj med kalvinističnim izčrpavanjem in mediteranskim uživanjem, in za zdaj kaže, da kalvinisti resno zmagujejo. Boj je povsem nepotreben, že davno bi zahodna civilizacija lahko preživela brez izčrpavanja delavcev in brez ponorelega ritma.

A ravno zato je divjanje s kartonasto skodelico kave v roki in kokainom v nosnicah ter amfetamini v žilah postalo statusni simbol. Dokaz, da ima nekdo službo za 16 ur na dan, četudi bi jo lahko v miru opravil v štirih urah.

Skratka, po delovnem času se vračamo v XIX. stoletje. Zakaj pa so izumili vse te stroje, če njihovega vpliva na skrajšanje delovnega časa ni videti?

Voščilo V novem letu vam želim stika z realnostjo, torej z našo mediteransko podstatjo. Ej, če imate možnost med službo ležati na domačem kavču, zavriskajte od veselja! In če lahko ob enajstih dopoldne klepetate s prijatelji v kafiču, ni nobene potrebe, da bi zraven stokali o izgorevanju na delovnem mestu.

Želim vam, da se ne izčrpate v jamranju, ki vas pušča le onemogle, temveč z aktivnostmi, za katere so vam vedno dopovedovali, da vas presegajo.

Srečno!