Nedelja, 8. 6. 2025, 4.00
6 ur, 41 minut
Konec sveta, kot ga poznamo: Klobasanje o odgovornosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,23
David Klobasa sicer ni pripadnik najelitnejšega ešalona NSi. Je župan 35. najmanjše slovenske občine in državni svetnik.
Čez tri mesece bo župan občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah v razred pospremil novo generacijo otrok. V govoru, ki bo gotovo priljuden, ganljiv in bo vsem udeleženim ostal v spominu vsaj teden dni, bo David Klobasa verjetno povedal, da so otroci naše največje bogastvo in da moramo narediti vse, da bo njihova pot v šolo varna in brez skrbi. Morda bodo prvošolčki, medtem ko jim bo prvi mož občine natikal rutice na vrat, slišali tudi, kako sam po tej plati ni najboljši zgled. Nenazadnje so mu pred dnevi zaradi alkoholiziranosti za volanom vzeli vozniško dovoljenje.
Tolerantni član vedno manj tolerantne stranke
Zgodba o vozniškem dovoljenju Davida Klobase seveda ni zgolj zgodba o županu manjše slovenske občine, ki so ga za volanom že drugič v enem mesecu dobili nabrkljanega. Je tudi – ali pa predvsem – zgodba o performativni politiki, ki v blatnem dolu vse prevečkrat nadomešča prevzemanje odgovornosti.
Seveda pa je to tudi zgodba o tem, da smo že dodobra zaplužili v predvolilno kampanjo. V njej bodo – kot že tolikokrat doslej – njeni priskutnejši udeleženci še enkrat več poskušali splavati na vrh tako, da bodo na vse mogoče načine očrnili tiste konkurente in konkurentke, ki imajo v javnosti za odtenek lepšo podobo.
Davidu Klobasi so pred dnevi zaradi alkoholiziranosti za volanom vzeli vozniški izpit.
David Klobasa sicer ni pripadnik najelitnejšega ešalona NSi. Je župan 35. najmanjše slovenske občine in državni svetnik, ki je bil tretji na kandidatni listi stranke za evropske volitve. Hkrati pa je vendarle dovolj izpostavljen, da s svojimi tolerantnimi stališči do splava in pomoči pri končanju življenja svoji krščansko-demokratski stranki daje pridih družbene sprejemljivosti. Kar ni majhna stvar glede na to, da se NSi vedno bolj spogleduje s homofobijo, transfobijo in zarotami okoli "teorije spolov".
Donald Trump je zmagal. Sporočilo Američanov je preprosto: tako siti so radikalne levice in njihovega aktivizma, da so brez večjih težav pripravljeni dati glas tudi Donaldu Trumpu. Politika odprtih meja, milijoni nezakonitih migrantov in popoln razpad varnostnih struktur v… pic.twitter.com/yp8xXqqyH5
— Matej Tonin (@MatejTonin) November 6, 2024
Z vidika predvolilne kampanje, ki se uradno sicer še ni začela ali je v resnici že v polnem teku, je seveda povsem mogoče, da je Klobasa padel v past in da ga poskušajo s takimi zgodbami vnaprej onemogočiti. Vprašanje je le, kdo so "oni". So to konkurenti izven NSi, ki jih mi všeč, da ima stranka bolj svetovljansko družbeno avro, kot si jo dejansko zasluži? Ali pa mu alkotest pod noge mečejo konkurenti znotraj stranke, ki postanejo nervozni ob še tako bledem mavričnem odtenku, kjerkoli v širši okolici NSi.
David Klobasa ima srečo
Nenazadnje ne bi bilo prvič, da je nekdo politika lovil v past alkotesta. Pred desetimi leti so takratnega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja policisti čakali v zasedi z alkotestom prav zato, da bi ga javno diskreditirali v času pogajanj o končanju policijske stavke. Koprivnikar takrat sicer ni napihal, a bistvo je, da imajo tovrstni pristopi v blatnem dolu dolgo brado.
A četudi bi res šlo za politično "namještalko", ostaja dejstvo, da so Klobaso, če je verjeti medijskim poročilom, v enem mesecu nažganega za volanom dobili kar dvakrat. Osel gre samo enkrat na led, Klobasa pa samo dvakrat na test?
In vendar ima mladi župan srečo, da je napihal leta 2025 in ne denimo leta 2015. Nekoč bi šel na policijsko postajo dvignit zaplenjeno vozniško takoj po tem, ko bi občinski in državni svet s priporočeno pošiljko obvestil, da odstopa z vseh funkcij. Danes pa "prevzemanje odgovornosti" očitno pomeni rahlo samokritično objavo na Facebooku, zaključeno z "mamo mi to" emotikonom.
Seveda je lepo, da je Klobasa sam od sebe objavil Facebook sporočilo, v katerem je javnosti sporočil, v kakšnih težavah se je znašel. Politični strategi in parovski guruji bi temu rekli proaktivno komuniciranje, ki hkrati izpolnjuje dve nalogi: usmerja javno razpravo in ustvarja videz transparentnosti.
Pahorjansko prevzemanje odgovornosti
Hkrati pa je treba jasno zapisati, da to zgolj kaže, da se je pahorjanski princip javnega posuvanja s pepelom, performativnega prevzemanja odgovornosti in hkratnega izogibanja dejanskim posledicam dodobra zažrl v slovensko politično prakso.
Blatnodolski politiki se baje zgledujejo po Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku ali Jožetu Pučniku. V resnici pa jih vedno več posnema Boruta Pahorja. Predsednik NSi Matej Tonin mu je stopil v bran. Državni svet pod vodstvom Marka Lotriča si je opral roke, češ da se jih to ne tiče. Zato obstaja velika verjetnost, da bo Klobasa svojo politično kariero nemoteno nadaljeval.
Pa je ne bi smel.
Najmanj kar je, bi se moral župan, ki polni tako estradne kot notranjepolitične stolpce, resno pogovoriti z občinskim svetom. Svetnikom in svetnicam bi moral pojasniti, kaj in kdaj se je dejansko zgodilo. Enajstčlansko predstavniško telo bi potem lahko glasovalo o tem, ali župana še podpirajo ali ne.
Slovenska zakonodaja na lokalni ravni sicer ne omogoča glasovanja o zaupnici (ali nezaupnici) županu. Vendar pa predstavniško telo lahko razpravlja o vseh stvareh, ki se tičejo delovanja občine, in na koncu razprave glasuje o sklepih. Denimo o tem, ali je župan David Klobasa dovolj dobro pojasnil, kako je prišel navkriž z zakonom, ter o tem, ali ga še naprej podpirajo pri njegovem županovanju.
Tak sklep bi bil sicer pravno nezavezujoč, a če bi se vnaprej zavezal, da ga bo upošteval, bi bil to redek primer dejanskega soočanja s političnimi posledicami problematičnih osebnih odločitev.
Morda pa vzhajaoča županska zvezda meni, da ga občinsko predstavniško telo ne bi presojalo pošteno. V tem primeru se lahko o tem istem vprašanju razpiše občinski posvetovalni referendum in svojo politično usodo še enkrat položi v roke volivk in volivec. Konec koncev imajo ti vedno prav, kajne?
Vsekakor pa za prevzemanje odgovornosti ne more veljati štetje pozitivnih komentarjev pod objavo na njegovi osebni Facebook strani, kjer ima župan Klobasa osemkrat več sledilcev kot ima njegova občina volivcev.
Nekje je treba začeti
Resnici na ljubo je blatnodolska politika tako toksična, da tako njeni udeleženci kot velik del volivcev odstope razume kot izraz šibkosti in ne kot dejanja odgovornosti. To sicer pove več o politikih samih, a pogled v zgodovino pokaže, da odstop pogosteje kot ne pomeni tudi konec politične kariere odstopajočega. Uspešne zgodbe o povratku v slovenski politiki pišejo zgolj posebni povratniki. Stvari so šle tako po zlu, da se lahko odkrito vprašamo, ali je pošteno od nasekanega župana zahtevati odstop.
Nenazadnje živimo v državi, kjer ministrski predsednik ne vidi težave v tem, da gre na krajši oddih h kolegu, ki ga je slučajno tudi imenoval v nadzorni svet ene od bolnišnic. Kjer državna razvojna agencija na razpisih deli denar slamnatim firmam, ki so blizu stranki resornega ministra. Kjer nenazadnje nekdanji predsednik ni nikoli niti približno odgovarjal za svojo vlogo v (za zdaj) največji korupcijski aferi, TEŠ 6.
Kjub temu pa bi moral biti odgovor na naše vprašanje o Davidu Klobasi pritrdilen. Za tak (dvojni) prekršek je pošteno zahtevati odstop. Ne zgolj zato, ker je alkohol še vedno glavni vzrok za smrti na slovenskih cestah in bi se ob malenkost drugačnih pogojih lahko vse skupaj končalo zelo tragično. Temveč tudi zato, ker je nekje vendarle treba začeti.
Sicer bo res konec sveta.
Kolumnist Aljaž Pengov Bitenc
