SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Divje potrošništvo socializma

1

termometer

Ker nam manjka stika z realnostjo, nam preostane le magija. Tako je čarovnija že dolgo del naše politike.

V vsakem trenutku slehernega naroda obstaja posameznik, ki uteleša duha časa. V njem se kot v konici igle strne miselnost ljudstva, zgostijo se njegove težnje in ta človek skozi sebe izrazi narod, njegove želje in upanja. Nikoli ne vemo, na katerem področju ustvarjanja se bo ta človek pojavil. Bo pisatelj? Slikar? Mogoče gradbenik? Pri nas se je genij duha naroda, kot bi ga imenoval Zweig, ta trenutek zgostil v Ivanu Zidarju, razvpitem direktorju propadlega giganta SCT. Ko so ga privedli na sodišče, so izvedenci pričali, da sojenja ni sposoben. Saj "ni zmožen abstraktnega razmišljanja ali zbranega pogovarjanja o eni temi oziroma globljih pomenov stvari ter da se bolj kot o sedanjosti raje pogovarja o preteklosti", da se sedanjosti, kaj šele prihodnosti, ni sposoben lotiti v mislih, ker mu pogovor neprestano uhaja v obujanje spominov na Tita in podobne velikane. Zaradi tega naj bi bil nesposoben sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Ob branju teh poročil se mi je čelo globoko namrščilo – saj to, kar naj bi počel Ivan Zidar, počne večina Slovencev! Stalno govori o preteklosti in se o njej prepira, prihodnost pa jih ne skrbi. Zakaj se le pri Ivanu Zidarju tako stanje imenuje demenca, pri drugih pa normalnost? Mar ti izvedenci, psihiatri in nevrologi kdaj odprejo slovenske časopise, pogledajo poročila, prisluhnejo radiu in pobrskajo po spletu? Kolikokrat lahko berete o širših in globljih pogledih? Kult preteklosti je naša sedanjost, ne demenca in vstati moram v bran Ivana Zidarja, človeka, ki je ta duh utelesil, četudi na sodišču. Zlata sedemdeseta Duh Titove Jugoslavije kroži po deželi in nostalgija se cedi od vsepovsod. Vsak se lahko zase odloči in potone v kult preteklosti; njegova stvar je, če zaradi tega zamudi sedanjost in prepusti drugim prihodnost. A zadeva se je tako razrasla, da postaja vsenarodno gibanje, pravljica o zlati deželi, v kateri sta se cedila med in mleko. Poglejmo nedavno objavljeno pisanje dr.Dušana Rutarja, za katerega sem najprej mislil, da je briljantna satira, ampak bralci so ga vzeli resno in ga dajmo še mi. Berimo o tem, kako je dobil službo: "V istem trenutku, ko sem prejemal iz rok mentorja čestitke za to, da sem postal univerzitetni diplomirani psiholog, je v sosednji pisarni zazvonil telefon." In kako je potem v službi nadaljeval s študijem: "Za magisterij in doktorat nisem plačal niti dinarja." Kakšno je bilo njegovo finančno stanje: "Hodil sem v službo in vsako plačo, ki je bila bistveno večja, kot jo imam danes, takoj zamenjal za nemške marke pri uličnem preprodajalcu – rekli smo mu Albanec. Pojma nimam, od kod je bil, ampak marke so bile vedno na voljo. Z ženo, ki je tudi takoj po diplomi dobila službo, sva dobro živela z eno plačo, drugo pa hranila v nogavici. Po štirih letih sva s prihranki kupila – hišo. Zanjo nisva vzela niti dinarja kredita." Kako je študij financiral: "In za literaturo, ki sem jo lahko dobil izključno v tujini, ker je v Jugi pač ni bilo dovolj, je šlo ogromno denarja. Direktor mi je rekel, naj kar prinašam račune, da jih bo firma plačala. In jih je. Veliko, zelo veliko." Skratka, iz tega pisanja je jasno, zakaj je Titova Jugoslavija propadla. Če hkrati z diplomo dobite tudi službo, potem je ta skoraj zagotovo umetno ustvarjena. Če lahko hkrati intenzivno brezplačno študirate in vam sam direktor reče, naj račune kar prinašate ("veliko, zelo veliko"), jih bo podjetje dajalo v stroške in vam izplačevalo gotovino, in s takim načinom življenja v štirih letih kupite hišo, pljosk, denar na mizo, potem je na družbeni ravni čudno le, da je Jugoslavija zdržala tako dolgo. Na osebni ravni pa me presenetil trans, v katerem je gospod Rutar moral biti in še vedno je, da se niti enkrat ni vprašal: hej, kdo pa je to plačal? Saj res: kdo? Pisal sem o kreditih, a ti so morali od nekje priti – očitno je moral nekdo nekje stradati, da so lahko v Titovi Jugoslaviji metali denar skozi okno. Za večino taiste Jugoslavije je poplačilo prišlo v vojni ob razpadu, Slovenija pa je imela veliko srečo, da se je izvlekla brez klanja in s celimi hišami, kupljenimi v samo štirih letih.

Slavljenje spominov Razumem, da naš spomin slavi preteklost, ki smo jo srečno preživeli, saj je dokaz, da smo sposobni obstoja. A dr. Rutar zapiše o Titovi Jugoslaviji celo: "Bili smo svobodni, da smo se učili, študirali in napredovali. Nihče nas ni omejeval." Svoboda socializma sedemdesetih je bila svoboda minskega polja: lahko si počel, kar si hotel, dokler nisi stopil na mino. Problem je bil v tem, da nisi točno vedel, kje so zakopane.

Ne morem verjeti, da sem živel v istih časih kot dr. Rutar: v moji zavesti so zapirali rock skupine zato, ker so na oder postavili pritlikavca s klobukom, ki se je anonimnemu ovaduhu zazdel podoben Titu in je glasbenike prijavil zaradi blatenja predsednika države. Še ko sem jaz, nepomemben gimnazijec, objavil prvo knjigo v samozaložbi, ji je takoj sledil policijski poziv na zaslišanje oziroma informativni pogovor. Svoboda pa taka.

In drugo, kar dr. Rutar hvali: črnoborzijanca, ki je imel marke vedno na voljo. Neverjetno: zame je to, da sem moral z izplačilom teči do preprodajalca in čim prej zamenjati dinarje v marke, saj je njihova vrednost sproti izhlapevala zaradi divjaške inflacije, dokaz propada sistema in njegovega slabega delovanja, za dr. Rutarja pa vrhunec uspeha! Zakaj ne omeni še drugih sladkosti, ki nam jih je država nudila: celodnevno prezebanje na mrazu v vrsti za kurilno olje, vožnje par-nepar, bencinski boni in tako dalje v nedogled. Banane so rastle v Avstriji in kava v Italiji, tako čudno je bila takrat obrnjena geografija sveta.

Kult socializma sedemdesetih Poglejmo pobliže, kaj nostalgiki najbolj pogrešajo pri kultu Titovih sedemdesetih: vedno omenijo stanovanja in hiše, nato krenejo naštevati tisto, kar vse so si lahko še privoščili. Nekaj, kar drži: v tistem socializmu si res lahko imel vse, a zato, ker je bilo na voljo tako zelo malo. Hiperponudba kapitalizma človeka frustrira že v vrstah supermarketa: namesto enega samega čaja in obljubljenega masla naslednji četrtek (socializem) stojite pred sto čaji in paketi masla, možgani kar poskakujejo (poglejte briljantni zaključek filma Hurt Locker).

Srčika nostalgije je torej kupovanje: neprestano je bilo treba razmišljati o tem, kje boš dobil kurilno olje, kje banane, kje kavo, kje plenice, vložke in WC-papir. Skratka, socializem ni zares potreboval duhovnega življenja, ker so vsega zapolnili predmeti. Bil je torej skrajno potrošništvo z najmanj možnimi objekti. In če smo se navlekli na gon po predmetih, zdaj čutimo strašno praznino – predmetov je nepregledno število, mi pa nimamo denarja za vse. O, kako nas to spravlja v besnilo! Zato bi bili vsi slavni in bogati, da bi se lahko brez omejitev še naprej basali s predmeti.

Kaj je v resnici črna borza? To je ekonomija zunaj sleherne kontrole pravnega sistema, torej najvišja stopnja divjega kapitalizma oziroma neoliberalizma, kakorkoli to že imenujete. Grenko paradoksalno je, da se dr. Rutar v svojih spisih bori proti strahotam divjega kapitalizma in potrošništva, torej točno stvarema, ki ju iz socializma najbolj pogreša.

Ja, vem, čudovito je kupovati knjige kar po vrsti in vse plača država. Še bolj čudovito je vsake štiri leta kupiti novo hišo brez kredita. Vsakemu privoščim, tudi sebi.

A kdo bo vse to plačal?

In kaj zdaj Že na lanskih demonstracijah sem zaznal močan duh te nostalgije, ki se je potem le še razraščala. Nevarna postaja zato, ker se je vanjo primešala posebna novodobna magičnost: dejansko veliko ljudi misli, vključno s političnimi strankami, da bo zadostovalo le proglasiti spet socializem in to bo to. Dolgovi bodo izginili, krediti se bodo valili, vsak bo imel službo, vse bo zastonj, v nekaj letih nove hiše itd. Še celo univerzalni temeljni dohodek (UTD), debate vredno pobudo, ljudje razumejo v tem smislu.

Ker nam manjka stika z realnostjo, nam preostane le magija. Tako je čarovnija že dolgo del naše politike. Vsi obljubljajo odpiranje delovnih mest in čudeže, potem pa odkorakajo v Bruselj in se vrnejo zlomljeni – nazadnje primer Alenke Bratušek. Plačali so tuje računovodje, da so pregledali bančne bilance in ugotovili milijardne dolgove. Okej. A čarovnija šele sledi: vlada je ugotavljanje stanja proglasila za velik uspeh, našo zmago. Nihče ne omenja dolgov, ti so že odplačani s tem, da so ugotovljeni, očitno. Čarovnija, čarovnija! Vse skupaj me spominja na prizora iz dveh klasikov. Eden je Dickensov roman, v katerem junaka ugotovita, da sta globoko v dolgovih in da morata varčevati. Dolgo v noč beležita vse izdatke in ko naračunata svojo bančno luknjo, sta tako zadovoljna, da preprosto morata proslaviti in si tečeta sposodit denar za žurko. Drug prizor je iz Milčinskega Butalcev, največjega dela, kdajkoli napisanega o slovenstvu: ko se Butalci pripravljajo na obrambo svoje vasi pred invazijo, zasadijo le tablo s prepovedjo vstopa Turkom in je zanje že vse opravljeno.

Naj vam prerokujem uresničenje slovenskih želja: najprej proglasimo spet socializem sedemdesetih. Preden pridejo upniki, se moramo odcepiti iz Unije in potem še izolirati iz sveta, ker so upniki pač povsod. Zato uvedemo spet tolarje in na Kitajskem v zameno za naše gozdove kupimo najsodobnejše tiskarske stroje, da lahko začnemo množično tiskati denar. Vsak ga neprestano dobiva debele šope, v nekaj dneh imamo spet hiperinflacijo in črna borza zacveti. Dr. Rutar spet lahko hodi k svojemu Albancu in se počuti mladega.

Kako dalje? Si res to želite? Prva hiperinflacija je Slovencem pomagala do hiš, ker je izničila kredite. A kreditne pogodbe so zdaj napisane drugače in v novi hiperinflaciji boste v štirih letih hišo izgubili, ne dobili še eno novo. In če je sanjarjenje o Titu Ivana Zidarja rešilo sojenja in zapora, ne mislite, da bo delovalo tudi za vse druge. Kar je za Jupitra, ni za vola.

Slovenci smo majhen narod in priznajmo že končno, nismo ne svetilnik Evrope in ne druga Švica. A svojo usodo lahko krmarimo vsaj znotraj reke, ki se imenuje Evropa in ves zahodni svet. Naš čoln zmoremo obračati tako, da se udarci valov čutijo šibkeje in da izkoristimo brzice za zagon namesto za potop. A tega ne bomo storili z malikovanjem preteklosti.

Sporočam vam novico, ki vam je v naših medijih še ni uspelo prebrati, primite se za stol, šokantna bo: preteklost se imenuje tako ravno zato, ker je pretekla, minila, ni je več. Obrnimo se naprej in se aktivirajmo. Da, postanimi aktivni državljani, a izročam vam majhen pripomoček, s katerim boste preprosto ločili državnike od demagogov in populistov. Po vsaki obljubi (Službe za vse! Hiše za vse! Marke za vse! …) dvignite roko in vprašajte: "Oprostite, kdo bo pa to plačal? Kako boste to financirali?" Ta drobna modrost velja tudi za novinarje v predvolilnih soočenjih – niti enkrat je še nisem videl uporabljene. Naučiti se moramo, da so besede poceni in da sanjarjenje o preteklosti ubija sanje o prihodnosti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin