Četrtek, 30. 1. 2014, 13.46
7 let, 1 mesec
Divje potrošništvo socializma
V vsakem trenutku slehernega naroda obstaja posameznik, ki uteleša duha časa. V njem se kot v konici igle strne miselnost ljudstva, zgostijo se njegove težnje in ta človek skozi sebe izrazi narod, njegove želje in upanja. Nikoli ne vemo, na katerem področju ustvarjanja se bo ta človek pojavil. Bo pisatelj? Slikar? Mogoče gradbenik?
Pri nas se je genij duha naroda, kot bi ga imenoval Zweig, ta trenutek zgostil v Ivanu Zidarju, razvpitem direktorju propadlega giganta SCT.
Ko so ga privedli na sodišče, so izvedenci pričali, da sojenja ni sposoben. Saj "ni zmožen abstraktnega razmišljanja ali zbranega pogovarjanja o eni temi oziroma globljih pomenov stvari ter da se bolj kot o sedanjosti raje pogovarja o preteklosti", da se sedanjosti, kaj šele prihodnosti, ni sposoben lotiti v mislih, ker mu pogovor neprestano uhaja v obujanje spominov na Tita in podobne velikane. Zaradi tega naj bi bil nesposoben sprejeti odgovornost za svoja dejanja.
Ob branju teh poročil se mi je čelo globoko namrščilo – saj to, kar naj bi počel Ivan Zidar, počne večina Slovencev! Stalno govori o preteklosti in se o njej prepira, prihodnost pa jih ne skrbi. Zakaj se le pri Ivanu Zidarju tako stanje imenuje demenca, pri drugih pa normalnost?
Mar ti izvedenci, psihiatri in nevrologi kdaj odprejo slovenske časopise, pogledajo poročila, prisluhnejo radiu in pobrskajo po spletu? Kolikokrat lahko berete o širših in globljih pogledih?
Kult preteklosti je naša sedanjost, ne demenca in vstati moram v bran Ivana Zidarja, človeka, ki je ta duh utelesil, četudi na sodišču.
Ne morem verjeti, da sem živel v istih časih kot dr. Rutar: v moji zavesti so zapirali rock skupine zato, ker so na oder postavili pritlikavca s klobukom, ki se je anonimnemu ovaduhu zazdel podoben Titu in je glasbenike prijavil zaradi blatenja predsednika države. Še ko sem jaz, nepomemben gimnazijec, objavil prvo knjigo v samozaložbi, ji je takoj sledil policijski poziv na zaslišanje oziroma informativni pogovor. Svoboda pa taka.
In drugo, kar dr. Rutar hvali: črnoborzijanca, ki je imel marke vedno na voljo. Neverjetno: zame je to, da sem moral z izplačilom teči do preprodajalca in čim prej zamenjati dinarje v marke, saj je njihova vrednost sproti izhlapevala zaradi divjaške inflacije, dokaz propada sistema in njegovega slabega delovanja, za dr. Rutarja pa vrhunec uspeha! Zakaj ne omeni še drugih sladkosti, ki nam jih je država nudila: celodnevno prezebanje na mrazu v vrsti za kurilno olje, vožnje par-nepar, bencinski boni in tako dalje v nedogled. Banane so rastle v Avstriji in kava v Italiji, tako čudno je bila takrat obrnjena geografija sveta.
Srčika nostalgije je torej kupovanje: neprestano je bilo treba razmišljati o tem, kje boš dobil kurilno olje, kje banane, kje kavo, kje plenice, vložke in WC-papir. Skratka, socializem ni zares potreboval duhovnega življenja, ker so vsega zapolnili predmeti. Bil je torej skrajno potrošništvo z najmanj možnimi objekti. In če smo se navlekli na gon po predmetih, zdaj čutimo strašno praznino – predmetov je nepregledno število, mi pa nimamo denarja za vse. O, kako nas to spravlja v besnilo! Zato bi bili vsi slavni in bogati, da bi se lahko brez omejitev še naprej basali s predmeti.
Kaj je v resnici črna borza? To je ekonomija zunaj sleherne kontrole pravnega sistema, torej najvišja stopnja divjega kapitalizma oziroma neoliberalizma, kakorkoli to že imenujete. Grenko paradoksalno je, da se dr. Rutar v svojih spisih bori proti strahotam divjega kapitalizma in potrošništva, torej točno stvarema, ki ju iz socializma najbolj pogreša.
Ja, vem, čudovito je kupovati knjige kar po vrsti in vse plača država. Še bolj čudovito je vsake štiri leta kupiti novo hišo brez kredita. Vsakemu privoščim, tudi sebi.
A kdo bo vse to plačal?
Ker nam manjka stika z realnostjo, nam preostane le magija. Tako je čarovnija že dolgo del naše politike. Vsi obljubljajo odpiranje delovnih mest in čudeže, potem pa odkorakajo v Bruselj in se vrnejo zlomljeni – nazadnje primer Alenke Bratušek. Plačali so tuje računovodje, da so pregledali bančne bilance in ugotovili milijardne dolgove. Okej. A čarovnija šele sledi: vlada je ugotavljanje stanja proglasila za velik uspeh, našo zmago. Nihče ne omenja dolgov, ti so že odplačani s tem, da so ugotovljeni, očitno. Čarovnija, čarovnija! Vse skupaj me spominja na prizora iz dveh klasikov. Eden je Dickensov roman, v katerem junaka ugotovita, da sta globoko v dolgovih in da morata varčevati. Dolgo v noč beležita vse izdatke in ko naračunata svojo bančno luknjo, sta tako zadovoljna, da preprosto morata proslaviti in si tečeta sposodit denar za žurko. Drug prizor je iz Milčinskega Butalcev, največjega dela, kdajkoli napisanega o slovenstvu: ko se Butalci pripravljajo na obrambo svoje vasi pred invazijo, zasadijo le tablo s prepovedjo vstopa Turkom in je zanje že vse opravljeno.
Naj vam prerokujem uresničenje slovenskih želja: najprej proglasimo spet socializem sedemdesetih. Preden pridejo upniki, se moramo odcepiti iz Unije in potem še izolirati iz sveta, ker so upniki pač povsod. Zato uvedemo spet tolarje in na Kitajskem v zameno za naše gozdove kupimo najsodobnejše tiskarske stroje, da lahko začnemo množično tiskati denar. Vsak ga neprestano dobiva debele šope, v nekaj dneh imamo spet hiperinflacijo in črna borza zacveti. Dr. Rutar spet lahko hodi k svojemu Albancu in se počuti mladega.
Slovenci smo majhen narod in priznajmo že končno, nismo ne svetilnik Evrope in ne druga Švica. A svojo usodo lahko krmarimo vsaj znotraj reke, ki se imenuje Evropa in ves zahodni svet. Naš čoln zmoremo obračati tako, da se udarci valov čutijo šibkeje in da izkoristimo brzice za zagon namesto za potop. A tega ne bomo storili z malikovanjem preteklosti.
Sporočam vam novico, ki vam je v naših medijih še ni uspelo prebrati, primite se za stol, šokantna bo: preteklost se imenuje tako ravno zato, ker je pretekla, minila, ni je več. Obrnimo se naprej in se aktivirajmo. Da, postanimi aktivni državljani, a izročam vam majhen pripomoček, s katerim boste preprosto ločili državnike od demagogov in populistov. Po vsaki obljubi (Službe za vse! Hiše za vse! Marke za vse! …) dvignite roko in vprašajte: "Oprostite, kdo bo pa to plačal? Kako boste to financirali?" Ta drobna modrost velja tudi za novinarje v predvolilnih soočenjih – niti enkrat je še nisem videl uporabljene. Naučiti se moramo, da so besede poceni in da sanjarjenje o preteklosti ubija sanje o prihodnosti.