Predstavimo danes težavo države Slovenije čim bolj preprosto. Začnimo z nečim, kar je nastalo približno hkrati s Slovenijo: z norveškim pokojninskim fondom, v katerega se nalaga dobiček iz črpanja nafte. Ustanovili so ga leta 1990. Danes ima vsak Norvežan v njem več kot 150 tisoč evrov.
Poglejmo državo, katere gospodarstvo prav tako temelji na nafti in plinu, Rusijo, in se vprašajmo, koliko ima tam vsak državljan v naftnem pokojninskem skladu. Eeeee ... Imajo pa nekaj zelo, zelo bogatih posameznikov.
Mentalitete in zakoni
Očitno obstajajo zelo različne mentalitete in te napišejo zakone, ki jim ustrezajo. Ti seveda spet vplivajo na mentaliteto in tako naprej, v povratnih zankah.
Nekatere mentalitete ugotovijo, da bodo čuvale skupno dobro z zakoni, druge pa bodo pograbile vse, kar bo šlo, dokler bo šlo. Prve imenujmo pravne, druge grabljive.
Vsak narod se torej mora odločiti, v kakšni državi želi živeti. Mi smo ob ustanovitvi države po neznanski lahkotnosti rutine zdrsnili iz grabljive Jugoslavije v grabljivo samostojno Slovenijo. Le da smo gumb za grabljenje s prej maksimalne desetke obrnili še na enajst. Ker smo sami svoji gospodarji, veste.
Podjetniki so krenili uničevat podjetja, da bi jih lahko poceni odkupili, dekani so sami s seboj podpisovali svetovalne pogodbe, zdravniki so nam dopoldne povedali, naj pridemo popoldne, "privat", učitelji so dopoldne momljali, da so lahko popoldne za plačane inštrukcije jasno in glasno razlagali in tako dalje, do zadnjega siromaka za strojem, ki pa je vseeno v žepu zamazane halje nesel domov za pest vijakov.
Vsak je torej od skupnega trgal po svojih možnostih in umišljenih potrebah.
Grabljive družbe
Kar zadeva olimpijske igre v Sočiju, sem spremljal le najbolj zanimiv del: kako hladnokrvno so vsi priznavali, da bo ogromno denarja izginilo, a ga imajo še dovolj, ni problema. Ruska opozicija trdi, da ga je izginila skoraj polovica, 30 milijard.
Tudi pri nas denar izgineva v čisto vsakem projektu, od avtocest do Teša. Odstotek je manj jasen. Recimo, da ga izgine vsaj 30 odstotkov, če ne ruskih 50.
Kar pomeni, da so projekti toliko dražji. Dodaten denar mora od nekod priti.
Pri Rusih je preprosto. Rečejo: naravna bogastva in udri dalje.
Po ustroju naši najbolj podobna družba je Italija: saj veste, nestabilne in hitro menjajoče vlade, denar množično izginja iz projektov, neformalne mreže, tudi kriminalne, in tako dalje. A naši sosedi izginuli denar nadoknadijo z umetnostjo: začeli so v renesansi in zdaj imajo toliko spomenikov in turizma, toliko dobre hrane, oblikovanja, mode, skratka, sladkega življenja, da si lahko privoščijo izginevanje.
Slovenska težava
In to je slovenska težava.
Pravne države nočemo. Prosim, ne zasipajte me s pismi, v katerih trdite nasprotno. Le manjšina Slovencev pravne države ne dojema po formuli: zakoni in kazni so za druge, zame ne veljajo. Upoštevanje zakonov se začne pri vas, ne pa pri sosedu.
Odločili smo se torej za grabežljivo državo.
Ta pa mora vedno imeti dodaten vir financiranja.
Ruski primer: nafta. Nimamo.
Italijanski primer: umetnost. Nočemo.
In da, tudi na to temo, prosim, brez pisem: slovenska umetnost je namenjena hranjenju domačih ust, v določenem odstotku tudi grabljenju kot vse drugo. O izvozu tu ni ne govora in ne želje. In če greste brat spletne forume, bodo vsi povedali, da umetnosti pa res ne potrebujemo. Za povrhu, kot kaže italijanski in tudi nemški primer vlaganja v umetnost, potrebujete vsaj sto let, da začne prinašati denar.
Naša odločitev
Vedemo se torej, kot da imamo neslutena naravna bogastva ali vsaj stoletno tradicijo v nečem, kar želi kupovati ves svet.
Skratka, lažemo si.
Zdaj vam bom povedal nekaj groznega: edini način, da Slovenija kot država obstane, je, da prebivalci ugotovijo, kako nima neomejenih virov in da morajo zakoni veljati za vse, brez izjem.
Če ostanemo grabljiva država, zdajšnji sistem ne bo dolgo zdržal: edino naravno bogastvo, ki smo ga odkrili in ga navrtavamo, so žepi davkoplačevalcev, ki potem čutijo upravičen razlog, da razvijajo umetnost sive ekonomije.
4
