SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

2015: pot na Vzhod

0

termometer

Miha Mazzini

Leto 2015 se je simbolno začelo že pol leta prej s člankom, v katerem so naši mladi intelektualci umetniške smeri odgovarjali, kaj berejo.

Večina se izogiba tujega čtiva, od domačega pa v roke vzame le svojo generacijo. Vroča tema je bil zanje postmodernizem, torej nekaj, kar je v tujini bilo in minilo tam v osemdesetih prejšnjega stoletja.

V prav teh osemdesetih je bilo stanje duha v teh krajih povsem nasprotno. Ker še ni bilo interneta, so ljudje potovali v Slovenijo, da so si širili obzorja. Po odprtosti nismo bili zgled le za preostalo Jugoslavijo, marveč za vso Vzhodno Evropo. In če želite, lahko zraven dodate še neuvrščene.

Delno izolacionizem mlade generacije sovpada s preobiljem informacij, pred katerim se možgani izključijo. Sam sem odraščal v izolacionizmu in si želel širine, v zdajšnji širini pa je očitno cilj izolacija. Po čisto praktični strani pa tudi v slovenski umetnosti velja sistem točk in točkovanja. Torej boste brali samo tistega, ki lahko bere vas, da si izmenjujeta recenzije in si nabijata točke, torej lastno vrednost na domačem kupu gnoja. Pametno.

Ko zadnje dni leta 2015 pišem inventurno kolumno, ne morem skriti vzhičenja nad mladimi literarnimi velmožmi in ženami, ki so znova dokazali, da so upravičeno avantgarda. In kamor gre avantgarda, gre tudi ljudstvo. Če so se najprej izolirali oni, smo se zdaj vsi. Žičnata ograja okoli države je samo češnjica vrh torte, simbolni prikaz tega, kar se je zgodilo v glavah. Tudi zažiganje knjig ni presenečenje; če bereš le svoje somišljenike, potem vse preostalo lahko skuriš.

Svet Glavni cilj terorističnih napadov je sprememba režima pri napadenem – šele ko so na obeh straneh na oblasti skrajneži, se pravo klanje lahko začne. Največja preizkušnja zahodnega sveta je, kako se boriti proti totalitarnemu režimu, ne da bi sam postal tak. Med državami v zahodnem delu Evrope so razlike v odzivih, precej manj pa jih je na Vzhodu – normalno je, da v trenutkih krize naredimo korak nazaj, in tako si je Vzhodna Evropa spet zaželela trde roke.

In znova smo Slovenci pred odločitvijo: smo Vzhod ali Zahod?

2014: Zakaj? Glavna značilnost leta 2014 je bila splošno prebujanje Slovencev glede našega stanja. Ugotovili smo, da nam gre slabo, in takoj poskušali ugotoviti, čemu. Odgovor smo najprej našli v kemičnih izpustih letal (kolumna Ljudstvo se je prebudilo) in se o njih tako informirali, da smo postali vodilni v svetovnem merilu. Sledile so preostale zarote, vključno s cepljenjem (kolumna Elektronski geto).

S tem smo počasi zdrsnili v paranojo (kolumna Naše naravno stanje je paranoja). To že samo po sebi pomeni zapiranje in izločanje iz sveta informacij – v raziskavi, ki so jo naredili o tem, kako uporabniki širijo novice po socialnih omrežjih, so ugotovili, da privrženci konspiracij razširjajo več povezav kot preostali in se vedno bolj izogibajo uradnim novičarskim stranem (vir). Skupini bralcev novic in bralcev konspiracij se ne prekrivata (!). Ko enkrat začnete verjeti v zarote, je veliko možnosti, da v tem svetu ostanete za zmerom.

2015: Kdo? Če smo v letu 2014 poskušali ugotoviti, zakaj nam gre slabo, smo leto 2015 posvetili iskanju krivca. Našli smo emigrante in istospolne. Ko otrebite zgodbe o obojih, pridete do istega strahu: prihajajo množično, pokradli nam bodo vse, še otroke, zgrabili nas bodo sredi noči in nas zlorabili. Ste opazili, kako je osnovni strah totalitarizma, nočni obiski mož v dolgih usnjenih plaščih, še živ in je dobil le novo preobleko?

Najzanimiveje je, da je ta osnovni strah en sam in ne more biti podvojen. Tresli smo se pred emigranti, a ko se je začela predreferendumska propaganda, so tujci izginili iz medijev, s socialnih omrežij, iz pogovorov. Nesrečniki so še vedno prihajali, a nenadoma niso bili več pomembni. V kotičku časopisov in spletnih strani ste morali prav poiskati, koliko jih je tistega dne prišlo in odšlo, v drobnem tisku, kot cene na tržnici ali podatki o tem, kje so naše ladje. Strah pa si je nadel masko istospolnih.

Računovodja na varčevalnem programu Na domačem terenu sem najbolj hvaležen ministru za finance Dušanu Mramorju, ker je narodu, ki meni, da je humanistika nepotrebna, dokazal, kako zelo se moti. Gre za ekonomista po izobrazbi, računovodjo na varčevalnem programu po prepričanju (naslov Nič oddiha, še vedno moramo varčevati), ki je v svojih številkah opazil izboljšanje, potem pa mu ni bilo jasno, čemu je vzdušje tako slabo. Saj so številke boljše! Halo?!?! Številke so boljše!!!! In je poslal ljudstvo kar k psihiatru (vir).

Nauk: ljudje nismo sestavljeni samo in zgolj iz številk. Ravno zato potrebujemo humanistiko, da nam razloži vse tisto preostalo.

Menda je minister Mramor osrednja oseba zdajšnje vlade. Videti je že tako, saj ni videti državništva, prav tako ne vizije in ne strategije, ki gresta z njim. Nazadnje bo razmerje med posojilom in debetom že nekako "štimalo", le mi ne bomo.

Oče Cerarjeva vlada je postavila žičnato ograjo, napolnjeno z britvicami, da bi nas privezala k Zahodni Evropi. Fizično se ji je za zdaj posrečilo, mentalno pa ji je spodletelo. Če je že pred leti zavladala jugonostalgija, so se levičarji v zadnjem času množično krenili klanjat Putinu (kolumna Kako trgamo gate (predvsem sebi)). V zadnjega pol leta pa so se proti Vzhodu obrnili tudi desničarji. Neprestano smo bili deležni novic, ki so hvalile Orbana, pa češkega predsednika, potekali so pogovori s slovaškimi desničarji itd. Celo stranke so izdajale sporočila z naslovi Takojšnje popolno zaprtje slovenskih meja je nacionalni interes! s sklicevanjem na Orbana (vir).

Končno se vsaj v nečem slovenski levičarji in desničarji strinjajo. Leto 2015 bo torej v zgodovino zapisano kot čas, ko smo se odvrnili od Zahoda in se obrnili v drugo smer.

Da ne bo pomote: če je bilo hrepenenje po slovanskemu bratstvu XIX. stoletja širše, od političnega združevanja do umetnosti, tega tokrat ni. Ko je bil letos gost beograjskega filmskega festivala ruski režiser Aleksander Sukurov in so ga nosili po rokah kot velikega predstavnika ruske Ideje, je po obisku izjavil, da še nikjer ni videl toliko rusofilov, od katerih nihče ne govori rusko. Torej nas ruski jezik in s tem kultura nikakor ne zanimata.

Po drugi strani, mar bi egalitarni Slovenci, recimo, hrepeneli po ruskem ekonomskem sistemu, ki je še najbolj podoben tistemu odstotku nadbogatih, medtem ko preostali živijo v bedi? Verjetno ne.

Kaj torej?

Hočemo Gospodarja in na Vzhodu se pridno množijo. Hočemo trdo roko, ki bo odločala namesto nas. Po četrt stoletja smo siti te demokracije, najnapornejšega sistema, v katerem moramo odločati in sprejemati odgovornost. Nočemo ne prvega ne drugega. Hočemo Očeta, da bomo lahko spet otroci, rešeni odraslosti.

Z nasmeškom beležim priimek poljskega ideala: Duda. Kako primerno in odkrivajoče, da bomo lahko v svoji želji po Očetu in podaljšanju otroštva korakali s transparenti, na katerih bo pisalo: Hočemo Dudo! Dajte nam Dudo! Edino Duda nas lahko reši!

Slovenski kontrolni center Predstavljajte si kontrolni center, kot ste ga videli v hollywoodskih filmih: veliki zasloni, tisoči lučk utripajo. Podatki prihajajo, vi pa jih spremljate in ukrepate tako, da bo najbolje za državo in njene prebivalce. Usoda Slovenije je v vaših rokah.

Pozorni ste, pripravljeni na vse. Evo, prva novica: v tujino je odšlo 13 tisoč mladih, večinoma visoko izobraženih Slovencev (kolumna Za otroke je šlo in otroci so šli).

Naslednja novica: od vseh stotisočev migrantov jih je pri nas hotelo ostali le 127, ugodili pa smo štirim (4). V tem trenutku vam adrenalin brizga iz ušes. Veste, da morate ukrepati, morate rešiti narod. Številke so zadosti zgovorne, kot bi rekel minister Mramor. A zdaj nastopi psihologija, torej humanistika: organizirate demonstracije proti tistim štirim, ki so prišli, ignorirate pa tistih 13 tisoč, ki jih je odšlo.

Protest pred Kučanovo hišo je bil namreč tudi za to, "da se mora zaostriti pogoje za pridobitev azila" (vir). Pri štirih prišlekih na leto?!?!?! Kaj je zdaj geslo? Tujega nočemo, svoje damo? Ni čudno, da je največje nerazumevanje letos doživela kolumna Slovenska Šparta, v kateri sem obravnaval številke prihodov in odhodov ter ugotovil, da nam slabo kaže, a se s tem nočemo ukvarjati.

Razkorak med realnostjo in našim mnenjem o njej se torej le še povečuje. Tisti, ki to opazijo in lahko gredo, se pač izselijo. Preostali pa še naprej lahko iščemo težave z nizko prioriteto in potem vse sile usmerimo vanje, po tihem pa upamo, da bodo velike težave minile kar same.

Naslednja velika tema Na letošnjem knjižnem sejmu smo v programu lahko prebrali tudi, da bodo "organizirali priljubljeno debatno kavarno". Med preostalim tudi o liberalizaciji splava. "Gre za politični načrt ali antropološko zmoto?" je obetal podnaslov. O splavu so se pogovarjali trije moški: Jožef Horvat, Aleš Primc, Branko Cestnik.

Ko sem na ta del programa opozoril na Facebooku, so ga organizatorji spremenili v pogovor o sodobni levici. Gostje so ostali isti, torej so se trije desničarji pogovarjali o levičarjih, očitno je šlo za izmenjavo istih mnenj, tako si pač predstavljamo demokracijo.

Takoj po referendumu je po socialnih omrežjih zaokrožil poziv "Praznik nedolžnih otrok – Narodni dan molitve za nerojene" in menim, da bo splav velika naslednja tema, ob kateri se bomo lahko prepirali in šli na referendum. Z vidika Cerkve in desnice je to tista zasajena zastava osvojenega teritorija, tista simbolna Iwo Jima, ki dokazuje prevlado, in občutek imam, da je počasi čas zanjo. Če nam mladi bežijo v deset tisočih, jih je pač treba toliko več roditi, četudi na silo, mar ne?

Konec koncev je tudi naš zgled Orban naredil prve korake v to smer (vir), pa Putin je tudi že izrazil zaskrbljenost (vir), Poljaki pa so splav prepovedali takoj po padcu komunizma (vir). Ne pozabimo Hrvaške, kjer so pred leti škofje ostro zaropotali proti spolni vzgoji v šolah, kondomom, samozadovoljevanju … in temu, da partnerju ne smete povedati, če ste dobili spolno bolezen. Res. (vir).

Če hočemo pripadati Vzhodu, bo pač treba določene zadeve žrtvovati.

Nakupovanje daril Ni bilo ravno optimistično leto, kar zadeva stanje v Sloveniji: ograja, izolacija, Vzhod, zažiganje knjig … Eh, sem rekel, naj se poveselim s kupovanjem daril. Četudi si ljudstvo še tako želi nazaj v sedemdeseta prejšnjega stoletja, je tehnika opravila svoje – svet je povezan vsaj v potrošništvu, zadostuje klik in …

… nič. Amazon je že dolgo tega ukinil slovenščino kot jezik e-knjig, ampak zdaj so nehali v Slovenijo pošiljati tudi svoj bralnik kindle. Debelo sem strmel v zaslon. Naj skrajšam zgodbo: nekako se mi je posrečilo sestaviti seznam daril z različnih spletnih strani, od katerih niti ena ni (več) pošiljala v Slovenijo. Ja, še Lego nas ne pozna.

Razumem: saj lahko grem v domačo trgovino in si kupim kindla in legice, recimo. Je pa res, da je to zelo v stilu osemdesetih, mar ne? Lokalni distributer, marža, lokalna cena.

Hotel sem že godrnjati, nato pa me je rešil prirojeni optimizem – seveda, zato se hočemo zapreti in izolirati, ograditi in zazidati! Ker bomo potem od izolacije živeli. Kot v starih časih bomo tovorili iz dežel obilja sol, soliter, kindle in legokocke ter jih dražje prodajali po slovenskih mestih in vaseh. Svetal zgled so nam dobavitelji zdravil in medicinskih pripomočkov. Kupijo, pripeljejo, prodajo, če je mogoče, nekajkrat dražje.

Čudovit, egalitaren posel, ki ga je sposoben vsak, le poznati je treba prave ljudi. In bolj ko bomo izolirani, več se jih bo odselilo, manj ko jih bodo pripustili, bolje se bomo poznali in večje posle bomo lahko sklepali.

A nekaj polagam na srce prihodnjih generacij: le bendža ne dajte! Še kako prav nam bo prišel.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin