Ljudje z motnjami niso le za v (posebno) hišo, ampak za življenje

Direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi pri Igu je tja prišla po študiju psihologije deset dni po odprtju centra leta 1984. Opazila je, da so razmere za ljudi z motnjo, ki jih do takrat ni posebej poznala, saj o njih med študijem ni veliko slišala, v drugih centrih po Sloveniji, ki so takrat že delali, zelo slabe. S sodelavci so si zato za cilj postavili, da bodo delali drugače. Želeli so, da bi družine ljudi z motnjami ostale aktivne, da ne bi bili zgolj hiša, kamor bi družine dale svoje otroke z motnjami, ampak da bi ti otroci še naprej imeli svoje mesto v družini. Družbo so poskušali ozaveščati, da ti otroci obstajajo, da je treba s tem znati živeti in jih vključevati nazaj v družbo.

Brez pozitivnih sodelavcev ne bi šlo Svojega dela, ki vsekakor ni tipično osemurno delo, ne jemlje kot žrtvovanje. "Bila sem vesela, da sem imela priložnost razvijati stvari, ki bi bile sicer za družbo normalne, in nekako to jemljem kot eno priložnost v življenju, da narediš nekaj, kar sam želiš. Kot psiholog sem se za tako delo tudi odločila. Seveda se te zgodbe, ki jih imajo ti otroci in njihove družine, dotaknejo in mogoče znaš ceniti druge vrednote, ki bi jih mogoče spregledal. Si bolj pozoren na kake drobne pluse ali pa na kak lep dan, ki se zgodi. Morda nisi toliko zahteven tudi do svojih otrok, lepoto gledaš na en drug način," razmišlja in priznava, da ji brez pozitivno naravnanih sodelavcev ne bi uspelo.

Vse večje vključevanje v družbo V treh desetletjih delovanja opaža, da se je dojemanje otrok s posebnimi potrebami precej spremenilo. "Mislim, da se zdaj gre bolj v smeri inkluzije, da se jih vključuje v normalna okolja. Mi smo tudi sami zelo veliko naredili na tem področju. Recimo to, da imamo tukaj otroški vrtec, pomeni, da k nam prihajajo otroci in njihovi mladi starši, ki prvič vidijo tudi ljudi z motnjo in preko tega nas je tudi Ig kot kraj sprejel," pravi in dodaja, da so Ižanci zadovoljni: "To, da je v zavodu vrtec, ne pomeni, da ne bi hoteli otroka sem vključiti, ampak se to njim že zdi normalno."

Bužanovi se ne zdi pomembno le to, da družba sprejme ljudi z motnjami kot del vsakdana, tudi ti ljudje se morajo počutiti kot del širše skupnosti. Lani je center v Ljubljani odprl gostilno Druga violina na Starem trgu, kjer strežejo ljudje s posebni potrebami. "Po dobrem letu dela v Ljubljani vidimo, da so jih zelo dobro sprejeli, prihajajo gostje, se pogovarjajo z njimi, eni se že zelo dobro poznajo … za naše uporabnike, ki tam delajo, je pa to zelo dvignilo samozavest, so videli, da lahko delajo neka vredna dela," pomen tega izpostavlja Bužanova in poudarja, da so tudi starši teh otrok videli, da se lahko usposobijo." Naš cilj ni, da delamo namesto njih. Naš cilj je, da jih čim bolj usposobimo, da lahko sami delajo." Sama meni, da ni potrebe po tem, da bi imeli dneve avtizma, dan za ljudi z Dawnovim sindromom … "To bi morala biti naša vsakdanjost in oni bi morali biti del družbe, da se nam ne bi zdeli posebni, da bi bili sprejeti."

Za družine lažje, če družba sprejema otroke z motnjami Otrok se z motnjo rodi iz različnih vzrokov. Veliko vzrokov je takih, za katere starši sploh ne vedo pred rojstvom. "Za družine je gotovo zelo težko. Vsak pričakuje zdravega otroka," pravi Bužanova in dodaja, da je za družine pomembno, da družba sprejme takšne otroke: "Bolj ko se bomo mi izpostavili, bolj nas bo družba spoznala, lažje bo družinam. Z več znanjem o tem je družba gotovo bolj odprta in tudi tem družinam je lažje. Če družba sprejme otroke, potem je tudi njim lažje."