"Sedanje spremembe niso reforma pokojninskega temveč fiskalnega sistema"

Tajnikar k temu dodaja, da so "spremembe še daleč od prave in potrebne pokojninske reforme, ki bi blagodejno vplivala tudi na celotno gospodarstvo in ne le na pokojninsko blagajno."

Kako bi na kratko ocenili predlagane spremembe? To so majhni in nujni popravki. Podaljšanje delovne dobe je bolj ali manj nujno, podaljšanje obdobja izračunavanja pokojnine je dobro …

Dobro s katerega vidika? Z vidika blagajne. Velika je, denimo, razlika med zdravstvenim in pokojninskim varstvom, kajti učinkovitost zdravstva je resno vprašanje in se jo da povečati, učinkovitosti upokojencev pa se ne da povečati. Če ne bi bilo težav pokojninske blagajne, je jasno, da si podaljšanja delovne dobe nihče ne želi.

Dotaknila sva se učinkovitosti: na delovnih mestih bo vedno več starejših ljudi, ki morda ne bodo tako učinkoviti, verjetno bo več bolniških odsotnosti … Prepričan sem, da je danes podaljševanje delovne dobe dokaj normalna poteza, a se morajo nanjo pripraviti tudi podjetja in starejše osebe dati na primerna delovna mesta, na druga delovna mesta kot mlajše. Običajno se govori, da starejši kradejo delovna mesta, vendar to ni res; v bistvu gre za delitev dela, mnoga delovna mesta so primerna za starejše, mnoga delovna mesta so primerna za mlajše.

Kaj bi izpostavili kot slabo stran predlaganih sprememb? Neroden je razmeroma kratek prehod in bi bilo bolje tako za gospodarstvo kot za ljudi, da je ta prehod nekoliko daljši in da se tako ljudje lažje pripravijo in prilagodijo. Slabo pa je predvsem to, da glavnih vprašanj pokojninskega varstva ne načenjamo.

In to so? Za mene so glavna težava prispevki. To vsi v Sloveniji vemo, ampak je to neke vrste tabu tema. Težava obremenjevanja gospodarstva s pokojninskimi prispevki je, da dražijo delovno silo. Mi se bomo morali enkrat radikalno lotiti reforme in del prispevkov prenesti v druge davke, zlasti dohodninske. Obremenjevanje stroškov dela s pokojninskimi prispevki je tipično za socialistične dežele in ker imamo pri nas veliko delovno intenzivne proizvodnje, s tem nepotrebno dražimo delo in zmanjšujemo konkurenčnost celega gospodarstva. To, kar se zdaj sprejema, pravzaprav sploh ni reforma pokojninskega varstva ampak fiskalnega sistema.

Podaljšanje obdobja izračuna prizadene generacije, ki so delale tudi v prejšnjih časih in sistemih, z drugačnimi – predvsem nižjimi – dohodki in v gospodarskem okolju, bistveno drugačnem od današnjega … Če imamo kot kriterij dohodek, mora biti ta dohodek čim bolj objektiven. Daljše obdobje je pri tem bolj objektivno, čeprav na žalost obsega zelo različne čase. Ti kriteriji niso ekonomski kriteriji, ampak so predmet družbenega dogovora.

Ali torej pri takih dogovorih sploh lahko pričakujemo pravičnost? Vsaka generacija jo različno razume. Pravičnost ni ekonomski koncept, pravičnost je družbeni koncept. Pokojnine morajo biti čim bolj sorazmerne dohodkom, po drugi strani pa je vsaki generaciji pravzaprav vseeno, kakšen dogovor bo veljal za kakšno drugo generacijo. Če menimo, da dogovor ni dober, ga lahko spremenimo, a težava je v tem, da je družbeni dogovor vedno politični koncept in nikoli strokoven proces.

Kako naj potem posamezniki prilagodimo razumevanje pokojninskega varstva? Imeti moramo alternativne oblike zagotavljanja pokojnine, tiste, pri katerih smo sami bolj aktivno udeleženi in sami skrbimo zase. Obstoječi dokladni sistem mora zagotavljati določeno socialno varnost, a mora biti obenem nadgrajen z osebnimi prispevki. Karkoli si mislimo, bo v tem dokladnem sistemu skoraj nujna visoka stopnja solidarnosti in je nima smisla rušiti v tem sistemu, a se zato razlike nadoknadijo z alternativnimi osebnimi načini zagotavljanja pokojnine.

Leta 2015 naj bi bil uveden sistem navideznih računov. Kaj to pomeni za zaposlene, ki pokojninske prispevke že zdaj plačujemo? To niso računi v pravem smislu, ampak zelo natančen način ugotavljanja, koliko kdo prispeva v pokojninsko blagajno. Vodila naj bi jih pokojninska zavarovalnica in bodo na nek način predstavljali osnovo za izračun pokojnine na individualni ravni. Računam, da se bo pri teh računih upoštevalo tudi prispevke, vplačane pred uvedbo navideznih računov, saj imamo na voljo zelo natančne podatke o že plačanih prispevkih in ni razlogov, da jih ne bi upoštevali. Navidezni računi so pravzaprav le tehnikalija in se okrog tega dviga preveč nepotrebnega prahu.

Sedanji upokojenci se sprašujejo, kam je šel denar, ki so ga oni vplačali prek prispevkov med svojo aktivno delovno dobo. To leto, ko so oni plačali prispevke, ga je dobil nek takratni upokojenec in ga je potrošil. Tega denarja ni več.

Morda poenostavljam, toda kaže, da je nekdo v preteklosti na začetku verige dobil pokojninski denar, za katerega ni nič prispeval … He, he, he … Danes živeči takrat še nismo bili na svetu. Pozabiti je treba na ta začetni greh kapitalizma. Prispevek, ki ga je nekdo plačal v preteklosti, je del bruto družbenega proizvoda takratnega leta, pokojnina, ki jo dobi danes, pa je del letošnjega bruto družbenega proizvoda, ki ga je zaslužil nekdo drug. To, da smo prej dajali za pokojninsko zavarovanje, danes pa tega ne dobimo ven v zadostni meri, je del socialistične ideologije, ideologije upokojencev in ideologije tistih, z visokimi prejemki. Pokojninsko varstvo bo odražalo tudi nesporno demografsko dejstvo, da je bilo leta 2005 1,8 zaposlenega na upokojenca, čez 40 ali 50 let bo samo 1,1 delavca na upokojenca.

Vas to skrbi? Nič me ne skrbi, tako bo. Tako kot me ne skrbi, ali bo jutri dež ali sneg. Ničesar, kar je naravno dano – in demografski dejavniki so naravni dejavniki –, se ne da veliko spreminjati. Tudi če bi se nam v tem času bistveno povečal bruto domač proizvod, se ne bo bistveno spremenilo, še vedno bo 1,1 delavca moralo vzdrževati enega upokojenca. Pokojninske reforme se v resnici rešujejo kje drugje. To je resno vprašanje našega bruto domačega proizvoda, naše produktivnosti in kako nabiramo ta sredstva.