Petek, 20. 11. 2020, 10.35
4 leta
Preživetje v divjini
"S kavča je najlažje pametovati" #video
V naslednji oddaji Preživetje v divjini bosta svoje meje vzdržljivosti preizkušala prijatelja Matjaž in Klemen, ki sta se po nekaj letih, ki sta jih posvetila izključno družinama, zaželela še ene skupne pustolovščine. Eden je nekdanji jamar, drugi plezalec in medicinski tehnik, zato sta adrenalina vajena. Kaj vse sta že doživela in kaj pričakujeta od preizkušnje v oddaji Preživetje v divjini, sta nam zaupala v spodnjem pogovoru.
Kaj je bil glavni razlog, da sta se prijavila v oddajo Preživetje v divjini?
Matjaž: Ko sem si ogledal prvo oddajo Preživetje v naravi, me je takoj pritegnilo, saj gre za oddajo, v kateri se lahko naučiš stvari, na katere smo že zdavnaj pozabili. Ko sem gledal tekmovalce, sem velikokrat menil, da so dali premalo od sebe oziroma da so se premalo trudili. Ampak ko se sam znajdeš v tej situaciji, je verjetno malce težje (smeh).
Klemen: Oddaje nisem poznal, dokler ni bil v prvi sezoni tekmovalec moj sodelavec v zdravstvenem domu David Gole. Nato sem jo začel bolj spremljati. Vsak ocenjuje s kavča, kaj bi naredil drugače ali česa se sploh ne bi lotil. In tako sem tudi jaz ocenjeval, ko kdo česa ni zmogel ali je prehitro obupal. Rekel sem si to bi pa jaz za šalo naredil. Vendar se nisem nameraval prijaviti, verjetno nisem imel dovolj poguma ali pa sem bil prelen in bi raje pametoval s kavča. Nato pa me je Matjaž vprašal, če bi bil za akcijo in bi šel na vašo oddajo. Rekel sem mu, da bi moral malo razmisliti, pa je rekel, da nimam časa za razmislek, ker se je on že prijavil in da mora na avdicijo pripeljati prijatelja. Ker ni bilo časa, sem rekel, pa naj bo (smeh).
Eden je jamar, drugi je plezalec in dela tudi v zdravstvu kot medicinski tehnik, zato vama adrenalin verjetno ni povsem tuj. Sta bila že kdaj izpostavljena kakšni neposredni nevarnosti?
Matjaž: Po aktivnih dvanajstih letih jamarstva sem marsikaj doživel. Mraz, voda, več ur raziskovanja v jami, kjer niso ravno idealni pogoji, vendar hvala bogu do kakšne nesreče ni prišlo. Smo bili kot ena majhna družina in smo lepo skrbeli drug za drugega in varnost je bila vedno na prvem mestu.
Klemen: Mislim, da nisem bil v kakšni izredno nevarni situaciji, čeprav imam za sabo kar nekaj podvigov. Pa naj je bilo to plezanje visoko nad trdnimi tlemi, kakšnih 200 do 300 metrov visoko, kakšno potapljanje v Avstraliji, kjer je mimo priplaval morski pes, ali hranjenje krokodilov in božanje tigrov na Tajskem. Sem spadajo še kake motoristične vožnje, za katere je bolje, da policisti ali pa starši ne vedo (smeh).
Zraven lahko štejem tudi kakšno medicinsko posredovanje. Veliko stvari sem doživel in se tudi naučil na pediatričnem oddelku za kardiologijo. Ena zgodba mi je res ostala v spominu, ko sem pomagal na kočevski urgenci, ko so pripeljali ranjenca, ki se je med delom v gozdu z motorno žago hudo porezal po vratu. Kri je bila vsepovsod, s sodelavci smo se izmenjavali, ko smo mu na rano pritiskali gaze, ga dobesedno držali za vrat in ga gledali v oči.
Tako smo se izmenjavali in čakali, da iz Ljubljane prispe helikopter. Ko sem ga predajal medicincem v helikopter, sem ga spet držal jaz. Potem sem nestrpno čakal, da iz Ljubljane javijo, ali je preživel pot in operacijo. Naposled je le prišel klic in so rekli, da bo z njim vse v redu. In tako je tudi bilo. Čez leto ali dve mi je za njegov novi rojstni dan, kot je temu sam rekel, naredil v spomin in v zahvalo medveda iz lesa. In to z motorno žago, kako pa drugače.
Ste pred to izkušnjo sami že poskusili zanetiti ogenj s primitvnimi tehnikami, ste poskusili narediti bivak?
Klemen: Ogenj sem doslej netil le z vžigalnikom. Kot otrok pa sem delal bivake, hišice na drevesih, izdelovali smo splave ... Prihajam iz vasi ob robu gozda, kjer smo vedno kaj počeli in se igrali. Takrat ni bilo telefonov in računalnikov, tako da je igra vedno potekala zunaj s prijatelji.
Netiti ogenj z lokom sem poskusil že pred približno desetimi leti ali več, in takrat mi je uspelo. Postavljanje bivaka pa mislim, da ni težava. Enkrat smo celo šli s prijatelji pozimi v snegu in mrazu za dva dni v gozd. Hoteli smo se prepričati, da smo sposobni. Takrat se nam je zdelo, da je šlo za ekstremno preizkušnjo (smeh).
Vas pred preizkušnjo v oddaji Preživetje v divjini kaj posebej skrbi?
Klemen: Da bi me kaj posebej skrbelo, niti ne. Najbolj bi mi bila neprijetna noč brez ognja. Gozda se ne bojim, saj sem v njem že od malih nog, tudi mrzle vode se ne bi bal. Bi me pa motila mokra glava, ker se moji lasje ne posušijo tako hitro (smeh).
Matjaž: Skrbi me, če bo treba v ledeno mrzlo vodo in če nama potem slučajno ne uspe zanetiti ognja. V tem primeru se lahko hitro podhladiš. Drugega se ne bojim. Pripravljen sem dobro, vse je odvisno od scenarija, ki naju čaka. Sicer pa komaj čakam (smeh).
1