Petek, 17. 8. 2018, 15.50
6 let, 2 meseca
PORTRET
Zgodil se je kot "napaka v sistemu", danes je mandatar #portret
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
60
Tisti, ki ga dobro poznajo, vedo, da pri Marjanu Šarcu naključij ni.
Današnje imenovanje Marjana Šarca za mandatarja slovenske vlade je konec prve etape projekta, ki ga je danes 40-letni poklicni igralec v svoji glavi verjetno snoval že nekaj let, na njem pa začel delati lani spomladi.
Leto dni je v politiki veliko, v slovenski pa lahko pomeni celo večnost.
Še lani spomladi je bil Marjan Šarec župan Kamnika, desete največje slovenske občine. Ko je konec maja napovedal kandidaturo za predsednika republike, mu v tekmi za položaj, vnaprej rezervirani za Boruta Pahorja, domala nihče ni pripisoval večjih možnosti. Danes je državni zbor istega Marjana Šarca potrdil za mandatarja slovenske vlade.
Njegovo imenovanje pomeni konec prve etape nekega projekta, ki ga je danes 40-letni poklicni igralec v svoji glavi verjetno snoval že nekaj let. Prve informacije o tem, da ga nekateri politični krogi nagovarjajo k vstopu v predsedniško tekmo, so se pojavile že leta 2016. Pri tem je potrpežljivo čakal na svoj trenutek.
Tisti, ki ga dobro poznajo, namreč vedo, da pri Marjanu Šarcu naključij ni.
Marjan Šarec in Borut Pahor
Za ene politik za lokalno raven, za druge Serpentinšek
Ko se je lani odločil kandidirati za predsednika republike, je Šarec veljal za "outsiderja". Svet slovenske politične analitike, ki se v lastni samozadostnosti prepogosto vrti okrog salonskih klišejev, neuporabnih pri resnejši analizi specifičnosti domačega političnega prostora, ga je vnaprej odpisal.
"Mnenjski voditelji" leve sredine, ki pred vsakimi volitvami iščejo "ne-Janšo", čudežnega rešitelja idejno in kadrovsko vedno bolj upehane opcije, ga niso sprejeli za svojega.
Ne le zato, ker Šarec pred kandidaturo ni iskal njihove podpore in "pokroviteljstva". Imeli so ga za lokalnega politika z omejenim dosegom, ki ga volivci še vedno dojemajo kot komika. Za "župana manjše slovenske občine", ki da ne zmore nagovarjati "levega volilnega telesa in intelektualcev".
Tudi za desnico je bil najprej "Serpentinšek", nato pa - kot pritiče vsakemu resnemu političnemu nasprotniku - orodje v rokah drugih: Milana Kučana, stare levice, globoke države, stricev iz ozadja, Sorosa, nezemljanov ali koga tretjega.
Napaka v sistemu, ki je niso jemali resno
Ko smo na Siol.net julija lani v eni od analiz zapisali, da gre za "trenutno najbolj vroč politični projekt v državi", smo bili na nekaterih spletnih portalih deležni posmeha.
A že takrat je bilo pod plastjo pavšalnih ocen mogoče razbrati dvoje.
Marjan Šarec z Eriko Žnidaršič, voditeljico oddaje Piramida, leta 2007 na podelitvi nagrad viktorji, kipcev za medijske dosežke.
Prvič, da ima Šarec v resnici načrt, ki bi lahko v slovenski politični krajini, tej občasno težko razumljivi kalni vodi interesov, v kateri ima zadnjo besedo pogosto popolnoma nepredvidljivo volilno telo, celo deloval.
In drugič, da ga prav zaradi tega nikakor ne gre podcenjevati. O tem lahko navsezadnje veliko pove Tone Smolnikar, nekdanji dolgoletni župan Kamnika, ki je Šarca pomagal ustoličiti za svojega naslednika, a se je ta njegovega pokroviteljstva hitro rešil.
Šarec je bil lani "napaka v sistemu", ki so jo redki jemali resno. Volivcem je namreč ponudil zanimivo, do tedaj nevideno kombinacijo dokaj uspešnega župana, ki bo med partizani in domobranci vedno izbral prve, a vsako nedeljo hodi k maši, v "prejšnjem življenju" pa je ljudske množice osvajal na odrih veselic in različnih prireditev.
Na določeni ravni je šlo v političnem smislu za fenomen - za nekakšno splošno sprejemljivo sintezo urbanega in ruralnega, resne in domačijske politike. Že prve ankete so namreč pokazale, da bo Šarec v nikoli bolj blokovsko razdeljeni politični sceni jemal glasove iz levega in desnega bazena.
Predsedniške volitve kot priprava za parlamentarne
Tudi pri nadaljnjih korakih ni storil napak. Če odštejemo ponesrečen poizkus veleposlanika v Makedoniji Milana Jazbeca, je v kampanjo vstopil kot prvi. Kot tak je zasedel položaj "ne-Pahorja", ki domala prezira družabna omrežja in politično nastopaštvo, s tem pa predsedniške volitve spremenil v referendumu o Pahorju in njegovem stilu predsednikovanja.
Ko je postalo jasno, da v predsedniški tekmi ne bo Milana Brgleza, so se Šarcu odprla vrata drugega kroga. S tem je dosegel svoj prvi cilj. Na voljo je namreč dobil še tri tedne elitnih medijskih terminov, na katerih je gradil svojo "novo" identiteto resnega politika na nacionalni ravni in si nabiral zalogo za drugi, večji cilj - parlamentarne volitve.
Že v kampanji za predsedniške volitve je namreč nastopal z državnozborsko "platformo". Govoril je o "resetiranju" družbe, spremembi volilnega sistema, ukinitvi trajnega sodniškega mandata ...
Relativno tesen poraz v drugem krogu je bil v resnici zmaga, do katere mu je pomagal Janez Janša. Ne le, ker je v kampanjo krepko prepozno poslal Romano Tomc. Medijski stroj SDS se je Šarca najprej lotil z eno bolj umazanih kampanj, ki je problematizirala njegovo poreklo. Nato pa je Janša napadel še Pahorja, s tem pa k Šarcu prelil še en del glasov iz njegove baze.
Ko Janša poruši mostove
Od tu naprej je šlo Šarcu na roko vse. Vlada Mira Cerarja je pospešeno razpadala, kar je marca z odstopom presekal odhajajoči premier. SDS se je zapletla v afero s spornim posojilom iz Republike srbske. Lista Marjana Šarca se je v anketah začela uvrščati na prva tri mesta in kmalu prehitela SD. Možnost, da bi vlado vodil Šarec, kar naenkrat ni bila več tako majhna.
Kampanja LMŠ ni bila bleščeča. Šarec je v retoričnih spopadih deloval precej bolj defenzivno in pasivno kot v predsedniški kampanji. Politični nasprotniki so stranki - občasno upravičeno - očitali programsko šibkost. Med vsemi strankami leve sredine je bila LMŠ pri priseganju, da ne bo šla v koalicijo z Janšo, najmanj prepričljiva.
Spominska slovesnost ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki je bila leta 2012 posvečena slovenskim fantom, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko v času druge svetovne vojne. Na fotografiji Marjan Šarec in Janez Janša.
Toda dva dneva pred volitvami je prišlo do prelomnega trenutka. Spet je zanj poskrbel Janša, ki je skupaj z novinarjem-politikom Bojanom Požarjem na enem od soočenj pripravil zasedo. Javnost je izvedela, da sta bila Janša in Šarec v zadnjih mesecih precej redno v stikih.
Kar se je za hip zdel kot Janšev retorični triumf, je bila v resnici katastrofalna politična napaka. Z njo si je Janša dejansko zaprl vrata do poznejše vlade. Če kdaj, je Šarec takrat dokončno spoznal, da prvaku slovenske desnice ne more zaupati.
Ko je postalo jasno, da LMŠ ne bo v Janševi vladi, je Šarec moral na cilj prispeti kot drugi. To mu je uspelo tudi brez mobilizacije v levosredinskem bazenu, ki je v letih 2008, 2011 in 2014 zmago prinesla Borutu Pahorju, Zoranu Jankoviću in Miru Cerarju. S tem je dobil možnost za sestavo (levo)sredinske vlade.
Kaj bi bilo danes drugače, če ...?
Šarčevi kritiki najbolj poudarjajo njegovo neizkušenost. Gre za očitek, ki je v razpravah o Šarcu postal že mantra, čeprav se je osem let politično kalil na južnem Gorenjskem. V tradicionalno "trdem" okolju lokalne skupnosti, kjer ljudje precej raje kot "velike" ideje vidijo en meter pločnika.
A v pogajanjih o novi koaliciji je Šarec prestal vse preizkušnje in pri tem dokazal, da obvlada politično kombinatoriko. Celo precej bolje od nekaterih, domnevno bolj izkušenih kolegov iz prejšnjih vlad, ki so s svojimi napakami v zadnjih mesecih Šarcu tlakovali pot do položaja, na katerem je zdaj.
Dejan Židan
Morda bi bilo recimo za SD z današnjega vidika pametneje na predsedniških volitvah podpreti Šarca, saj bi bil ob njegovi izvolitvi mandatar skoraj zagotovo Dejan Židan.
V zadnjih dveh mesecih je Šarec "preživel" odkrito navijanje predsednika republike Boruta Pahorja za to, da vlado prvi poskuša sestaviti Janša; pozive obrtnikov in gospodarstvenikov, naj stopi v koalicijo z Janšo; blokado pri izbiri začasnega predsednika državnega zbora; prihod in odhod NSi izza pogajalske mize ...
Združil jih je strah
Navidez mu je uspelo nemogoče. Vse namreč kaže, da bo sestavil vlado, v kateri sedijo predstavniki petih strank, med katerimi ne manjka tako programskih razlik kot resnih osebnih zamer. V njej bodo tako po napovedih sedeli:
- Miro Cerar in Alenka Bratušek, dva nekdanja šefa vlade, ki se od njene neuspešne komisarske štiri leta gledata prek "puškine cevi",
- Dejan Židan, nekdanji podpredsednik vlade, ki je pred volitvami očitno ciljal na položaj mandatarja,
- Karl Erjavec, "večni" član vseh vlad od leta 2005,
- več članov dosedanje vlade Mira Cerarja.
Spomnimo, Šarec je bil eden od 144 županov slovenskih občin, ki so zaradi prenizkih povprečnin zahtevali odstop ministra za finance Dušana Mramorja, "očeta" javnofinančne politike Cerarjeve vlade.
Vodil bo koalicijo s 43 poslanci, ki ji bo večino v parlamentu zagotavljala Levica. Stranka, s katero še julija zaradi njenih domnevno "skrajnih" stališč ni želel sodelovati nihče, sama pa je že dogovarjanje s strankami "neoliberalne sredine" zavračala, se je izkazala kot ključni Šarčev adut. Ni skrivnost, da so v NSi ob svojem odhodu iz prvega kroga pogajanj računali na možnost ponovnih dogovorov v vedno nepredvidljivem tretjem krogu, v katerem bi lahko stranka za sodelovanje v vladi postavila še višjo ceno.
To se ni zgodilo - najverjetneje zaradi skupnega strahu strank leve sredine pred novimi volitvami, ki bi prinesle prepričljivejšo zmago Janeza Janše. Tudi na ta "refleks" je Šarec zelo verjetno ves čas računal.
Karl Erjavec
Pri izbiri ljudi je previden
Pri analizi "fenomena" Marjana Šarca številni pozabljajo na njegovo prejšnje življenje in značajske lastnosti.
Biti imitator zahteva številne sposobnosti - posluh, empatijo, analitični um, potrpljenje, pripravljenost na trening, občutek za podrobnosti in odtenke, disciplino ... Pravzaprav vse tisto, kar potrebuje dober politik. Prav dolgoletni imitatorski karieri gre verjetno pripisati Šarčevo pogosto navado, da stavke na začetku misli podvaja. Gre za nekakšno profesionalno deformacijo. Kdor se desetletje ali več posveča imitiranju drugih, te pogosto sliši tudi v svojih besedah.
Tudi značajske lastnosti so pomembne pri razumevanju njegovega dosedanjega političnega delovanja. Šarec je zahteven in zamerljiv človek. Pravijo, da nima veliko tesnih prijateljev, a precej bere. Na njegovi knjižni polici so številne biografije politikov 20. stoletja, povečini avtoritarnih, ki jih posebej rad preučuje, a tudi recimo knjiga "Zakaj narodi propadajo", v kateri sta Daron Acemoglu in James A. Robinson subtilno analizirala razloge za razvojne razlike med državami.
Vojmir Urlep
Pri izbiri ljudi je previden. Že od leta 2010, ko je postal župan Kamnika, je bolj ali manj obdan z ekipo istih, širše neznanih ljudi iz svoje okolice. Tudi v zadnjih mesecih se po informacijah iz LMŠ v njegov najožji krog ni prebil nihče od zunaj, čeprav je bila vrsta pred vrati njegove pisarne dolga.
V njem imajo še vedno največ besede "prvoborci": generalni sekretar stranke Branko Kralj, ki je njegov ključni operativec, nekdanji direktor Leka Vojmir Urlep, ki je svetovalec za gospodarstvo in finance, nekdanji veleposlanik v ZDA Roman Kirm, Boštjan Poklukar iz Uprave za zaščito in reševanje, ki je ob Šarcu v zadnjih dveh mesecih sedel na pogajanjih, podpredsednik LMŠ Igor Žavbi, dolgoletna vodja njegovega kabineta Janja Zorman Macura ...
Prvi preizkusni kamen
Kaj čaka njegovo vlado? "Kri, znoj in solze," bi rekel Winston Churchill, nekdanji britanski premier v času druge svetovne vojne in eden od njegovih političnih vzornikov.
Kakšna bo usoda njegove vlade, je v tem trenutku domala nemogoče napovedati. Na eni strani prevladuje občutek, da lahko združba nekdanjih in sedanjih partnerjev kadarkoli razpade - že ob kakšnem zakonu, ki ne bo po volji Levici.
Prvi preizkusni kamen bo izbor guvernerja Banke Slovenije, nato bodo sledili demografski sklad, zdravstvo in opazno razkrajanje nekaterih družbenih podsistemov. Vse to so "mine", ki lahko Šarcu že v naslednjih mesecih kadarkoli eksplodirajo v rokah.
Miro Cerar
Na drugi strani lahko trajajoče obdobje gospodarske konjunkture (če ga ne bo prekinila svetovna trgovinska vojna) in zavedanje, da bo razpad vlade pomenil neizbežni politični konec nekaterih njenih članov, poskrbita tudi za kakšen kompromis, o katerem v času Cerarjeve vlade ni moglo biti govora.
V vsakem primeru bo veliko, še zdaleč pa ne tudi vse, odvisno od mandatarja. Šarec je v tem pogledu drugačen kot Cerar. Velja za človeka, ki zna udariti po mizi, o čemer pričajo tudi številne zgodbe iz Kamnika, a hkrati očitno tudi veslati med različnimi kompromisi. Med področji, s katerimi se bo tudi osebno ukvarjal, bodo poleg zdravstva kot prve prioritete zagotovo resor za notranje zadeve, lokalna samouprava, okolje in prostor, morda celo mediji, saj bi lahko imel kot nekdanji zaposleni na javni televiziji več posluha za položaj panoge, ki je trenutno v ekonomskem smislu na najnižji točki po osamosvojitvi.
Od današnjega dne gre lahko njegova politična pot v katerokoli smer. Kot že rečeno, leto dni je v politiki veliko, v slovenski pa lahko pomeni celo večnost. Le da zdaj že vemo, da se Marjana Šarca ne izplača podcenjevati.
60