Četrtek, 31. 5. 2018, 4.00
6 let, 5 mesecev
komentar
Zakaj Janez Janša govori, da so ankete "zgoljufane"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
98
Včerajšnje soočenje na Planet TV je že pokazalo, kakšne bodo frontne črte v finišu morda celo najbolj dolgočasne kampanje v zgodovini naše mlade demokracije. Na eni strani je Janez Janša, prvak SDS, ki v anketah vodi z veliko prednostjo. Na drugi strani so Marjan Šarec, Dejan Židan in Miro Cerar, ki so Ahilovo peto SDS nazadnje prepoznali v njenem spornem financiranju. A Janša je njihove očitke včeraj - preslišal.
"Anketa je zgoljufana."
Tako je Janez Janša včeraj komentiral anketo Mediane, po kateri bi lahko na volitvah prejel celo 29 odstotkov glasov, kar ga prepričljivo uvršča na prvo mesto. To je bil trenutek, ko je nekdanji dvakratni predsednik vlade za nekaj trenutkov odvrgel novo celostno podobo iz aktualne kampanje. To je bil Janša, poln sumov in občutkov o zarotah, kot ga poznamo vrsto let.
Le da sporočilo tokrat ni bilo namenjeno "Murglam", ampak "notranji javnosti".
Cilj SDS: maksimalna mobilizacija
SDS namreč v anketah kaže bolje od vseh pričakovanj izpred nekaj mesecev. Nekatere člane in podpornike stranke zato že preveva evforija zaradi težko pričakovane vrnitve na oblast. Vračajo se celo nekateri izgubljeni sinovi in pozabljeni "vojni dobičkarji".
Z izjavo o "zgoljufanih anketah" želi Janša doseči dvoje. Najprej maksimalno mobilizirati svoj volilni bazen in postrgati največje mogoče število glasov, predvsem od strank desnega pola, ki ne bodo prišle v parlament. Obenem Janša že gleda naprej - proti povolilnemu ponedeljku, ko ga "bodo poklicali tisti, ki ga danes napadajo".
Bistveno sporočilo te kampanje naj bi bilo, da je Janša tokrat – drugačen. Bolj ljudski in širše sprejemljiv. "Drugo republiko", lustracijo in druge fraze, ki odkrito namigujejo na družbeni inženiring, je zamenjal z govorjenjem o "sodelovanju v dobro Slovenije".
Gre za shizofreno situacijo. Medtem ko njegovi medijski sateliti in spletni troli vsak dan neusmiljeno napadajo tiste novinarje, ki zastavljajo neprijetna vprašanja, ali druge izbrane posameznike, ki niso "na liniji", sam v javnih nastopih kaže podobo politika, ki ponuja roko sobivanja.
Pri tem ničesar ne prepušča naključju. Branka Grimsa, ki je na enem od soočenj govoril o "migrantski nevarnosti" kot levičarski zaroti, je hitro umaknil iz kampanje.
Spin: če Janša ne sestavi koalicije, ne bo kriv, ampak žrtev
Jasno je, zakaj to počne. Le tako bo namreč, če mu koalicije res ne bo uspelo sestaviti, vnaprej lahko izpadel kot žrtev "tistih, ki izključujejo". Drugače kot recimo Zoran Janković, ki je leta 2011 deloval kot žrtev samega sebe.
Gre pravzaprav za vnaprej pripravljeno obliko "mehkega" pritiska na politične konkurente, ki se utegne po volitvah stopnjevati. To pa nakazuje, da bo povolilni čas morda precej bolj zanimiv od predvolilnega.
Janša ima namreč tri težave. Prvič, Marjan Šarec, Miro Cerar in Dejan Židan so včeraj ponovili, da se v koaliciji z SDS ne vidijo. Šarec je celo eksplicitno dejal, da z SDS ne bo šel v vlado, tudi če je ne bi vodil Janša, saj "se to zagotovo ne bo zgodilo".
Se res ne bo? "Pogovarjajmo se o ključnih problemih države in prepustimo ljudem, da o tem odločijo," se je odgovoru izognil Janša ter hkrati poudaril, da želi voditi "programsko sorodno koalicijo". S kom torej?
Drugič, vsi trije našteti lahko računajo na največji delež neopredeljenih glasov, kar lahko še oteži povolilno koalicijsko matematiko.
Zakaj je Janša preslišal očitke o madžarskem vplivu
In tretjič, včerajšnje soočenje je še enkrat pokazalo, da ima "popolna" kampanja Ahilovo peto: financiranje prek Madžarske in Dijano Đuđić.
Šarec je tako včeraj prvič neposredno omenjal "sporne vire financiranja" SDS in namignil, da je stranka "pod prevelikim vplivom iz tujine".
Te rokavice Janša pričakovano ni pobral. Če je še pred dnevi na podobna vprašanja odgovarjal, da je stranka denar vrnila in da je madžarski denar le "kaplja v morje" financiranja medijskega prostora pri nas, je Šarčeve izjave včeraj – preslišal.
Logično. Ključ do zmage je vsiljenje lastne agende, kar je SDS do zdaj uspevalo. Janša pri vseh temah v kampanji (begunci, zdravstvo) daje videz državnika, česar pri odgovarjanju na očitke o posojilih iz Prijedora in kapitalskih vložkih madžarskih oligarhov ne more početi.
Še dlje kot Šarec je šel Miro Cerar. Predsednika vlade v odstopu niso "skrbele le prakse pri financiranju kampanje", ampak je Janšo napadel tudi na terenu, na katerega ga v tej kampanji ni še nihče – aferi Patria. Cerar je Janšo, ki "je pričakoval opravičilo", spomnil, da "je bil obsojen na treh stopnjah, zadeva pa je pozneje zastarala".
Cerar je Pahor iz leta 2011
Finiš kampanje SMC je sicer posebna zgodba. S terena prihajajo novice o slabi organiziranosti in kandidatih, ki naj bi bili prepuščeni sami sebi.
Hkrati je jasno, da stranko v volilni igri v največji meri še vedno drži izključno Cerar, ki se je spremenil v Boruta Pahorja iz leta 2011 – predsednika neuspešne vlade, ki volivce prepričuje, da je bil žrtev "starih, etabliranih sil", hkrati pa priznava lastne napake (beri: zdravstvo).
Odstop je spremenil v argument, da si zasluži drugo priložnost. Priznava, da vlada nekaterih pomembnih ciljev ni uresničila, a to je spremenil v razlog, zakaj potrebuje še en mandat.
Ankete kažejo, da mu manever, ki se je še v začetku leta zdel neverjeten, v precejšnji meri uspeva. SMC, ki bi lahko bila v drugačnih okoliščinah že politično mrtva, je stranka, ki jo največ ljudi navaja kot drugo izbiro, zaželena pa je tudi kot koalicijski partner.
Čaka se na Židanov "moment", ki ga ni od nikoder
Toliko bolj je ta Cerarjeva strategija pogubna za njegova (nekdanja) partnerja: SD in DeSUS.
Njuni težavi sta različni. Od Židana, politika, ki brez dvoma ogromno ve, v kampanji še vedno nismo videli trenutka, po katerem bi si ga v resnici zapomnili. Spopadom se načrtno izogiba. Verjetno v skladu s "pahorjansko" doktrino, da ti v Sloveniji ne prinašajo političnih točk.
A ta strategija ima bistveno napako. Židan namreč ni Pahor – ne v retoričnem, vizualnem in (ne)vsebinskem smislu. Obenem je SD morda prvič v zgodovini v položaju, ko jo napadajo dobesedno z vseh strani.
Ironija zgodovine je, da lahko enega večjih žebljev v krsto SD s predlaganjem Janše za mandatarja zabije prav predsednik, ki so ga lani tako zavzeto podprli in upali, da bo plima te podpore na vrh prinesla tudi stranko.
Se čas Karla Erjavca izteka?
Karl Erjavec v tej kampanji deluje utrujeno, na trenutke celo obupano. V boju za parlamentarni obstanek se oprijema vsake rešilne bilke (zdaj Zorana Jankovića), a deluje kot politik, čigar čas se vendarle izteka. V skoraj dveh desetletjih se je zapletel v preveč nekonsistentnosti. Bil je recimo del vlad, ki so v zdravstvo odprli vrata privatizaciji, zdaj pa temu ostro nasprotuje.
Preostali? Matej Tonin in Alenka Bratušek se držita jasne strategije. Prvak NSi zaradi dobrih rezultatov v anketah deluje zadovoljno, zato se verjetno manj spušča v polemike, recimo z Erjavcem. Opazno je premirje z Janšo in poudarjanje, da lahko NSi sodeluje tudi v levi vladi. Še vedno ni jasno, ali in koliko bo Toninu škodila izjava o splavu, ki je v medli kampanji močno odmevala.
Bratuškova očitno računa, da lahko morebitne manjkajoče glasove za vstop v parlament najde med volivci SMC. Že na samem začetku soočenja s Cerarjem se je tako zapletla v tradicionalno polemiko, kdo od njiju je najbolj zaslužen za gospodarsko rast.
Zmago Jelinčič na prvi pogled deluje kot nekakšen prapopulist – kot ostanek časov, ko je manjša doza zmerjanja in vulgarnosti v politiki delovala kot prijetna popestritev. Le da se je v obdobju, ko ga ni bilo v parlamentu, njegov besednjak vrinil v politični "mainstream".
Kar največ pove o politiki sami.
98