Zgodba o bankah vseh bank, ki krojijo usodo sveta

Pred dnevi je na čelu ameriške centralne banke (uradno se imenuje Federal Reserve System oziroma Federal Reserve, Zvezne rezerve) Bena Bernankeja zamenjala prva ženska na tem položaju, Janet Yellen. Odločitve ameriške centralne banke vplivajo na ves svet FED, kot je kratica ameriške centralne banke, je ustanova, ki s svojimi odločitvami kroji usodo sveta. To dokazuje Bernankejeva napoved iz maja lani o mogočem zmanjšanju nakupa ameriških obveznic, ki je takoj resno zamajala razvijajoča gospodarstva, kot je na primer Turčija. Manj velikodušno odkupovanje obveznic namreč pomeni naraščanje donosov obveznic. Te so tako postale zanimivejše za mednarodne vlagatelje, ki so zato manj kupovali vrednostne papirje razvijajočih se gospodarstev, kot je turško. Sledil je upad vrednosti turške lire.

Poleg FED je pomembna centralna banka tudi Evropska centralna banka (ECB), ki bo med drugim imela glavno besedo v prihodnji bančni uniji. ECB je bila ustanovljena leta 1998, njen sedež pa je v Frankfurtu.

ECB – centralna banka, ki ima v svojih rokah vse več niti O vlogi in moči ECB se krešejo mnenja že od izbruha evrske krize, predvsem Nemci menijo, da je ECB pod vodstvom Italijana Maria Draghija v akciji reševanja prezadolženih južnoevropskih držav presegla svoje pristojnosti.

Kaj sploh je centralna banka? Kratka razlaga vloge centralne banke pravi, da je to ustanova, pristojna za izvajanje monetarne politike na določenem območju, na primer v državi ali – kot je primer v EU – v skupnosti več držav. Centralna banka upravlja valuto, zagotavlja njeno trdnost, določa ponudbo denarja in obrestne mere ter nadzoruje druge finančne institucije znotraj svojega območja delovanja.

Prva predhodnica centralnih bank je bila nizozemska Amsterdamska banka (izvirno: Amsterdamsche Wisselbank), ustanovljena leta 1609, ki se je precej zgledovala po mestnih javnih bankah, ki so jih konec 16. stoletja ustanovili v Benetkah, Milanu in Rimu. Prvo pravo centralno banko pa so ustanovili na Švedskem leta 1664 – Švedsko državno oziroma narodno banko, Sveriges Riksbank, krajše Riksbanken.

Banka Anglije – vzor za vse naslednje centralne banke Švedska narodna banka je bila delniška družba, odgovorna švedskemu parlamentu, njena glavna naloga pa je bila posojanje denarja švedski vladi.

Model, po katerem se zgledujejo sodobne centralne banke, pa je leta 1694 utemeljila takrat ustanovljena Bank of England (Banka Anglije). To je bila zasebna delniška družba, ustanovljena v obdobju angleškega kralja Viljema III. Oranskega, ki je leta 1690 doživel hud pomorski poraz v vojni s Francozi.

Za obnovo angleškega ladjevja je potreboval veliko denarja, ki ga angleška krona ni imela, ni pa si ga mogla niti izposoditi, saj ji ga nihče ni hotel dati, še zlasti ne po ugodni obrestni meri. Zato so ustanovili Banko Anglije, katere naloga je bila kupovanje državnih obveznic oziroma financiranje angleškega javnega dolga.

Centralne banke – banke držav in banke bank Posojilodajalci so dali denar vladi in pridobili državne obveznice, ki so jih lahko prodajali naprej. Banka, ki je imela tudi edina pravico izdajanja bankovcev, je tako v 12 dneh zbrala 1,2 milijona takratnih britanskih funtov, kolikor jih je kralj potreboval za obnovo ladjevja.

Po angleškem zgledu so ustanavljali centralne banke v drugih državah, prva je sledila sosednja Škotska, ki je leta 1695 ustanovila Bank of Scotland, Banko Škotske.

Poleg kupovanja državnih obveznic so centralne banke – kot piše dober poznavalec zgodovine centralnih bank Michael D. Bordo – postajale tudi nekakšne banke bankirjev, saj so hranile denar drugih bank. Ker so hranile velike količine denarja, so v obdobjih finančnih kriz postajale tudi tako imenovane posojilodajalec v skrajni sili.

Napoleon je ustanovil francosko centralno banko Včasih so centralne banke ustanovili tudi za reševanje denarnih zmed. Tako je leta 1800 francoski vladar Napoleon ustanovil Banque de France, Banko Francije, katere glavna naloga je bila stabilizacija valute zaradi hiperinflacije papirnatega denarja med francosko revolucijo.

FED, centralna banka najmočnejšega svetovnega gospodarstva, je bila ustanovljena leta 1913, nekaj let po ameriški finančni krizi, ki je grozila, da bo zlomila ameriški bančni sistem. Še pred Zveznimi rezervami so imeli Američani v preteklosti dve centralni banki, ki pa sta delovali le dve desetletji. Glavna naloga FED je bilo reševanje finančnih kriz kot posojilodajalec v skrajni sili – torej v obdobjih, ko so varčevalci ob raznih skrajnih razmerah (krize, vojne …) hiteli na banke, da bi dvigali svoj denar.

FED odpove ob veliki krizi Po drugi prvi svetovni vojni so centralne banke poleg vzdrževanja t .i. zunanje stabilnosti (upravljanje z zlatimi rezervami, kjer je veljal zlati standard) vse več pozornosti namenjale tudi tako imenovani notranji stabilnosti – inflacija, zaposlovanje, gospodarska rast.

FED pa po letu 1929 ni uspelo izkopati ZDA iz krize, po mnenju številnih ekonomistov, tudi monetarista Miltona Friedmana, ker ni opravila svoje vloge posojilodajalca v skrajni sili, ki bi zagotovil zadostno ponudbo denarja v finančnem sistemu.

V letih 1935 do 1951 – torej v obdobju demokratske vladavine – je bila FED podrejena ameriškemu finančnemu ministrstvu. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je ameriška centralna banka pod vplivom keynesijanstva preusmerila svojo pozornost z ohranjanja nizke inflacije na spodbujanje polne zaposlenosti.

Neoliberalni zasuk konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja To je povzročilo rast inflacije, ki se je v sedemdesetih letih končala v tako imenovani stagflaciji – hkratni visoki inflaciji, visoki brezposelnosti in nizki gospodarski rasti ali nazadovanju. Preobrat je prišel z novim guvernerjem Zveznih rezerv Paulom Volckerjem (na ta položaj je prišel že v obdobju demokratskega predsednika Jimmyja Carterja), ta je s šok terapijo v obdobju 1979–1982 ukrotil inflacijo, ki je od takrat nizka.

Preusmeritev pozornosti od spodbujanja polne zaposlenosti k boju proti visoki inflaciji (kritiki na levici so tej politiki rekli neoliberalizem) se je uveljavila tudi drugod po zahodnem svetu (na primer v Veliki Britaniji v obdobju Margaret Thatcher, tudi v Franciji v letih socialističnega predsednika Francoisa Mitterranda).

Po izbruhu zadnje svetovne finančne krize po poku nepremičninsko-gradbenega mehurčka številni ekonomisti, zlasti tisti, ki zagovarjajo tako imenovani avstroliberalizem, trdili, da je krizo oziroma napihovanje mehurčka povzročil prav FED s svojimi nizkimi obrestmi.

Centralne banke in poceni denar, ki napihuje mehurčke Poceni denar je preplavil trg, ta denar pa so vlagatelji vložili v nove naložbe, ki so se – potem ko se je denar podražil – izkazale kot zgrešene in nerealne. Pristanek na realna tla je bil trd.