Nedelja, 5. 11. 2023, 22.04
1 leto, 1 mesec
Od naših poročevalk iz Ukrajine
Zgodba mladih Ukrajincev: ko je ljubezen močnejša od vojne #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,58
"Bila sva šokirana in vse je bilo zelo nepredvidljivo. Veliko ljudi je prečkalo mejo in zapustilo državo, vendar če si moški, ti to ni dovoljeno," pove Serhij, ki prav zaradi tega razloga ostaja v Ukrajini.
"Rusija je zelo slaba soseda. Rada bi videla, da oni ne bi bili naši sosedi. Tako blizu so, zato ne čutim miru v sebi," pogovor začne prijateljica Ilona Kovalenko iz Ukrajine, ki sem jo spoznala na študentski izmenjavi, v soboto pa se z njo po več kot petih letih znova srečala v središču njenega domačega mesta Lvov. Skupaj s fantom Serhijem Nadtočijem nama s fotografinjo razkažeta mesto in spregovorita o življenju in preprekah, s katerimi se kot mlad par soočata v vojnih razmerah.
Pričakata naju v središču mesta, še pred tem pa pošljeta sporočilo: "Nevarnost se začne zdaj. Ampak ne skrbita. Je samo letalo, ki le redko izstreljuje rakete." Ker gre za letalo, se tokrat, kot sta povedala, nista skrila v zaklonišče pod bližnjo bolnišnico, kamor zahajata sicer, ko slišita sirene ali na naloženo aplikacijo prejmeta sporočilo o prihajajočih napadih.
Na spodnjem videoposnetku je slišati sireno, ki so jo v Lvovu v soboto sprožili ob koncu nevarnosti za napad.
V nadaljevanju razložita, da razen opozorila aplikacija javi tudi, za kakšne vrste napad gre. "Če gre za letalo, ni tako nevarno in se ni treba zateči v zaklonišče, drugače pa je, če napadajo z raketami ali droni. Takrat se v čim krajšem času skrijeva v zaklonišče. Ker je naša država precej velika in Rusija rakete izstreljuje s svojega ozemlja ali z okupiranega teritorija, te potrebujejo nekaj časa, da priletijo do Lvova oziroma zahodnega dela Ukrajine. Zaradi te razdalje imamo od deset do 15 minut časa, da se zatečemo v zaklonišča, v Kijevu pa imajo okoli pet minut časa," pojasnita sogovornika.
V petek sta v zaklonišču preživela pet ur
"Nikoli ne vemo, kdaj bo alarm. Včasih se sproži večkrat na teden, včasih pa ga ni po cel mesec," še pove Ilona, Serhij pa doda, da se najpogosteje oglasi v večernih urah. "Nekateri kljub alarmom ne poiščejo zatočišča v zaklonišču, kljub vojnim časom želijo biti svobodni in ne upoštevajo pravil, prav tako ne upoštevajo policijske ure, ki je v začetku vojne bila uvedena med šesto uro popoldne in deseto uro zjutraj, trenutno pa velja med polnočjo in šesto zjutraj," nadaljuje Serhij.
Običajno v Lvovu v zaklonišču preživijo dve uri, včeraj pa sta tam preživela pet ur, saj so sporočili, da gre za napad z droni. Zaklonišče pod bolnišnico sta odkrila šele letos poleti, prej sta sledila navodilom vojske in se skrivala za zidovi. Svetovali so jim, da se skrijejo za vsaj dvema ali tremi zidovi, čim dlje od oken, a kot pravita, je to zelo negotovo in strašljivo.
Ilona je pokazala fotografijo, ko so rakete zadele mesto. "To sva lani novembra fotografirala zvečer v središču mesta," je dejala.
"Vojna ni bila uradno napovedana. Bilo je le opozorilo."
"Država ni bila pripravljena na vojno in res mi ni všeč, da vojna ni bila uradno napovedana. Bilo je le opozorilo, da se bo vojna morda začela. Če bi nas obvestili, bi se nekateri ljudje pravočasno umaknili in rešili svoja življenja. Verjetno tega niso storili zato, ker bi potem odšlo še več ljudi, povzročili bi še večjo paniko in vojski zablokirali cesto. Vseeno mislim, da bi morali organizacijo bolje izpeljati, na primer del poti za odhajajoče in del poti za vojsko," med pogovorom poudari Ilona.
Izpostavita tudi problematiko zaklonišč. Teh je, kot povesta, v mestu premalo, nemalokrat gre zgolj za navadne kleti, nekatera so stara in povsem neuporabna, spet druga samo za zaposlene, nekatera pa so bila na začetku celo zaklenjena. "Ko na Googlu iščeš zaklonišča, ti jih sicer pokaže mnogo, a gre večinoma le za navadne kleti, so zaklenjena ali pa neuporabna," povesta sogovornika.
Ilona: Imela sva srečo, saj je v bližini najinega stanovanja bolnišnica
V prvih dneh napada sta Ilona in Serhij večino časa preživela doma. "Bila sva šokirana in vse je bilo zelo nepredvidljivo. Veliko ljudi je prečkalo mejo in zapustilo državo, vendar če si moški, ti to ni dovoljeno," pove 25-letni Serhij, ki prav zaradi tega razloga ostaja v Ukrajini.
Ko vprašam, kako je z mobilizacijo, povesta, da se je veliko moških prostovoljno javilo, pripadnice in pripadnike vojske ter tiste z vojaškimi izkušnjami in izkušnjami s področij, ki so jim prišle prav, pa so vpoklicali.
Ob prihodu v Lvov – oglas za vpoklic v vojsko
Na drugi strani se številni, na primer starejši, ženske ali otroci, kljub možnosti niso odločili oditi čez mejo, temveč so se preselili v vasi, predvsem tiste blizu meje s Poljsko, saj je tam manj možnosti za napad.
Ilona ima v Ukrajini stara starša, mama se je v začetku vojne preselila na Hrvaško in opravlja delo v trgovini na Viru, njen 17-letni brat pa se je oktobra preselil na Poljsko in tam študira. Tudi Serhijeva mama in mlajši brat, ki je v Ukrajini končal osnovno šolo, sta se ob začetku vojne preselila v Veliko Britanijo, medtem ko oče, kljub temu da ne more biti vpoklican v vojsko, saj ima zdravstvene težave, ostaja v Ukrajini.
Zaloge hrane omejene, pozimi več ur brez elektrike
Predvsem v začetku so se soočali s pomanjkanjem hrane in izpadi elektrike. "Ni bilo možno dvigniti denarja, saj so bili vsi bankomati blokirani. Tudi zaloga hrane v trgovinah je bila v določnem obdobju zelo omejena. Ko si vstopil v trgovino, je bila skorajda povsem prazna. Denimo sol smo običajno pridobivali iz Artemsila, podjetja soli v regiji Doneck, a je zaradi okupacije prenehalo delovati. Zdaj lahko kupimo le sol iz Poljske ali drugih držav," še pojasni Serhij.
V zimskem času je bilo mesto zaradi ruskih napadov po več ur brez elektrike. "Ljudje so zmrzovali. V času izklopov ni bilo elektrike v celotni regiji. Midva sva imela srečo, saj je v bližini najinega stanovanja bolnišnica in tam je bila ves čas elektrika. Ljudje so začeli kupovati agregate, ki so jih lahko uporabili, ko ni bilo elektrike. Po vsem mestu jih je bilo polno," se spominja Ilona.
Težko je načrtovati prihodnost
Čeprav sva na sprehodu skozi mesto dobili občutek, da življenje teče po običajnih tirih, se je skozi pogovor s sogovornikoma izkazalo, da ni ravno tako. Nenehno je namreč prisoten strah, da se bodo znova zaslišale sirene, življenje pa je povsem nepredvidljivo.
Tako Ilona kot Serhij sicer imata službo in jima je ta vsaj za zdaj zagotovljena, vendar vseskozi delata od doma. Serhij v IT-podjetju, Ilona pa opravlja pisarniško delo. "Poskušava nadaljevati najino delo. Če je elektrika, potem lahko delava," pravita.
Povprašam še o načrtih za prihodnost in ob tem vprašanju nastane dolga in mučna tišina. "To je zelo težko, ker ne vemo, kaj se bo na primer zgodilo čez en mesec. Načrtujeva manjša potovanja, vendar le znotraj države, saj meni, kot rečeno, ni dovoljeno prečkati meje. Zaradi vojnih razmer se je težko celo srečati s prijatelji ali organizirati kakšen dogodek, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo," pojasni Serhij.
Načrtovati prihodnost je zelo težko.
Ogromno razmišljata in razpravljata o razmerah, v katerih živita, pa tudi o rešitvah, a imata na vojno različne poglede. "Diplomacija ne deluje, kot bi morala, zato mislim, da ni druge možnosti kot bojevanje. Edina pot za nas, za nadaljnje preživetje je bojevanje. Edini način je, da Rusijo uničimo, ampak mislim, da bo še trajalo," meni Serhij, medtem ko Ilona verjame, da je vojno možno rešiti za mizo. "Jaz verjamem v moderni svet, zato mislim, da vojna z orožjem ni rešitev. To bi lahko bil boj, vendar ne boj, v katerem umirajo ljudje. Lahko bi bil 'ekonomski boj' in ne boj z raketami, orožjem, bombami in življenjem ljudi," sklene ob koncu našega srečanja.
Ko je ljubezen močnejša od vojne ...
