"Tja še koze ne morejo brez potegnjene ročne zavore"

"Pojdita, a dalje kot do Crikvenice ne bosta mogla," so naju, ko sva pojasnila, zakaj sva prišla, naprej prijazno spustili hrvaški policisti, ki so malo naprej od mostu za Krk preusmerjali promet. Njihovi kolegi so na izhodu iz Crikvenice za naju naredili še eno izjemo: "Po magistrali ne gre, a pojdita kar lepo počasi ob morju, pa bosta prišla v Selce. In lepo, da sta prišla iz Slovenije pogledat in poročat."

Iz Selc naprej le peš

Naprej pa le ni šlo, čeprav spet z nasmehom mož v modrem: "Proti Novem Vinodolskem in Bribiru sta cesti zaprti, še gori." Nisva se želela vdati: "Pa res ne moreva bližje?"

"Saj sta že tu," je odvrnil policist in pojasnil, da je požar tu že pobral svoj davek. V temi tega nisva videla, a ko sva se odpravila peš navzgor proti Bribiru, kjer se je verjetno eden od najhujših požarov v zgodovini osamosvojene Hrvaške tisti dan zjutraj začel, so naju tleči ostanki, ki so kot kresničke pokrili vsa pobočja, na to zelo nazorno opozorili. Šele ko sva posvetila malo bolj stran od ceste, sva ugotovila, da gozda tu ni več. Tisto, za kar sva v temi sprva mislila, da so še drevesa, so bili le še posiveli in požgani ostanki brez življenja. Kamorkoli je segal pogledal, samo sivo in črno.

Sredi noči na osameli cesti

V daljavi sva na hribu zagledala kar nekaj rotacijskih modrih luči. V hipu sva vedela, da morava priti do tja. Ko sva se po takrat opusteli cesti, kjer je samoto in veličastni razgled na Krk ter večji del Kvarnerja le občasno zmotilo kakšno drveče gasilsko vozilo, že skoraj povzpela do Bribira, sva na prelazu zagledala dve gasilski vozili. Voznika tistega, ki so ga oskrbovali z vodo, sva takoj "napadla", ali naju vzame s seboj tja, kjer se največ dogaja. Sprva se je obotavljal, a potem je le privolil. "Prav, da bosta, če to želita, videla, kako je nam gasilcem zares tam gori."

Na Sveti Barbari gasilci iz vse regije

Poti do cerkvice Svete Barbare na istoimenskem hribu ne bi prevozili z avtomobilom. "Po tako strmi cesti se zagotovo še nikoli nista peljala," nama je dejal najin voznik. Najbrž je imel popolnoma prav.

A pod izkušeno roko gasilca Aleksandra se je vozilo le prebilo do samega vrha. Zgoraj so bili gasilci iz številnih hrvaških krajev, od Klane pri slovenski meji do Otočca v Liki, od Njivic na otoku Krku do Moravic v Gorskem kotarju. Vseskozi so se menjavali, tisti s polnimi gasilskimi nahrbtniki vode so odhajali, vračali so se, ko so jih izpraznili. "Fronta ni daleč, a je za strmino in je ne vidite – tudi zato, ker na srečo ne gori več tako močno kot prej."

Požar pod nadzorom, vse hiše varne

Medtem se je prek radijske zveze zaslišalo, da so njihovi kolegi ubranili sosednji hrib. Res je, rdeče svetlobe za njim ne vidimo več, le ognjene kresničke še vedno vztrajajo. Trenutek za malo počitka pred novim napadom na trdovratni ogenj le kakšnih 400 metrov pod nami. "Moji fantje so dvojni prostovoljci," je pojasnil poveljnik ene od enot. Pošalil se je, da so vsi iz podjetja, kjer že več kot pol leta niso prejeli plač: "Ko hodim v službo, sem prostovoljec, in tudi zdaj sem, a prvo ne po svoji izbiri."

Burja se je sicer spet začela odločno krepiti, a gasilci so nama povedali, da to ni nič: "Ko so zaprli most, je bila hitrost še dvakrat večja, ognjeni zublji pa so segali 20 metrov od tal. Zdaj pa jim ni nič preostalo, vse je šlo."

Vsa prizorišča požarov je varovalo nekaj več kot dvesto gasilcev iz vse države, pomagala pa jim je tudi vojska. Na terenu so bili takrat vsi že več kot 20 ur, a odločni, da ostanejo do konca. "Kolikor bo treba," so dejali.

(Zapisano na klopi v Selcah tik pred svitom.)