Nedelja, 12. 7. 2015, 18.39
8 let, 9 mesecev
Temna zgodovina srbskega premierja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
V soboto so srbskega premierja Aleksandra Vučića v Srebrenici najprej pozdravili žvižgi in žaljivke, nato pa so proti njemu in srbski delegaciji iz množice začeli leteti predmeti. Zadel ga je kamen, a ni bil poškodovan.
Udeleženci komemoracije ob 20. obletnici pobojev v Srebrenici so med drugim razvili velik transparent: "Za vsakega ubitega Srba bomo ubili sto muslimanov". Izjava, ki jo je 1995 goreče izustil tedaj poslanec Vučić, danes srbski premier. Junija 1995, ko je Nato napadal položaje srbske vojske v Bosni, je namreč v srbski skupščini trdil, da je bombardiranje nasilje, "ki ga je do zdaj Srbom zadajal le Hitler. Kar bombardirajte, ubijte enega Srba in mi bomo sto muslimanov, pa bomo videli, ali sme mednarodna skupnost ali kdorkoli drug tolči po srbskih položajih".
Ostre izjave za nekoga, ki je zdaj kljub incidentu na komemoraciji v Srebrenici "še vedno voljan Bošnjakom nuditi roko miru".
Čeprav so srbski mediji kamenjanje in obmetavanje z natikači, ki ga je Aleksandar Vučić doživel v Srebrenici, opisali kot poskus atentata na njihovega premierja, gre bržkone za napad na Vučića osebno in ne na Srbijo. Konec koncev je bil leta 2005 ob deseti obletnici genocida v Srebrenici tam že tedanji predsednik Srbije Boris Tadić in se mu ni zgodilo nič takega, v Srebrenici so mu celo ploskali. Kot je dejal Tadić, se je tedaj že v imenu srbskega naroda opravičil za storjeno gorje. Tadić je v Srebrenico odšel tudi pet let pozneje. Kot je nekdanji predsednik dejal nekaj dni pred Vučićevim odhodom v Srebrenico, "se mora Vučić opravičiti predvsem v svojem imenu zaradi vsega, kar je govoril v preteklosti".
Aleksandar Vučić pa ima v svoji preteklosti veliko temnih strani, ki mu jih bodo Bošnjaki težko oprostili. V devetdesetih je bil človek v neposredni bližini Vojislava Šešlja, nato minister za informiranje Slobodana Miloševića. Še pred leti je po Beogradu lepil plakate z napisi Bulevar Ratka Mladića in govoril, da bi morala Srbija srebreniškemu krvniku nuditi zatočišče.
Pravzaprav se je Aleksandar Vučić že takoj po začetku vojne angažiral kot mladi nacionalist. Deloval je v srbski televiziji na Palah in pripravljal propagandne prispevke, v katerih je branil Srbe pred "napadi mudžahidov in tujih plačancev". Nato se je vrnil v Beograd in se včlanil v Srbsko radikalno stranko, v medijih pa je še naprej širil ideje o veliki Srbiji.
Denimo med Hrvati še vedno najbolj odmeva njegov govor v Glini leta 1995, ki je bila tedaj pod srbsko okupacijo. Trdil je, da tam "nikoli ne bo hodila ustaška noga", ker je mesto del velike Srbije. Ko mu je mnogo let pozneje, ko je bil že reformiran proevropski politik, ta posnetek med intervjujem pokazala novinarka hrvaške televizije, je Vučić vehementno zatrdil, da na posnetkih ni on.
Še hujša je njegova retorika v zvezi s Srebrenico. Ko je leta 2001 ob obletnici pokola v Srebrenici srbska televizija predvajala dokumentarec BBC Krik iz groba, je Vučić v srbski skupščini zahteval, da ustanovijo posebno komisijo, ki bi raziskala, kdo je odobril predvajanje tega dokumentarca.
Kot je trdil, so "z dobro zmontiranimi podobami iz Srebrenice ustvarili medijsko protisrbsko histerijo. Predvajanje tega filma je zločin. Film o Srebrenici je narejen, da bi se Srbi mučili sami med seboj. V tej medijski histeriji trenutna srbska oblast izkopava trupla kosovskih Albancev in pripoveduje izmišljene in neverjetne zgodbe".
Na tiskovni konferenci je po tem, ko so ga na komemoraciji ob dvajseti obletnici genocida v Srebrenici dobesedno kamenjali, po navedbah portala Lupiga.hr dejal, da "on ni tak kot nekateri drugi, ki so v preteklih dneh organizirali hajko na Srbijo". "Trdijo, da smo krivi – verjetno zato, ker smo rekli, da je nekdo izvršil zločin nad našim narodom in da se ta nekdo še vedno svobodno sprehaja. Verjetno ne misli kdo v Bosni, da lahko uniči Srbijo."
Za nameček pa je dodal: "Ti, ki vzklikajo Alah Ekber, so danes želeli nekoga ubiti." Vučić je že kot Miloševićev minister za informiranje slovel po tem, da je v kriznih situacijah uporabljal ekstremno retoriko.
