Nedelja, 6. 2. 2022, 22.16
2 leti, 9 mesecev
Resnična vas Anatevka
Navdih, tradicija in optimizem skrivnostne ukrajinske vasi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,07
3
Sinagoga in večina drugih stavb v Anatevki je narejenih iz lesa.
Nočemo biti begunski center, temveč živa in živahna skupnost novih priložnosti in naše tradicije, je o vasi Anatevka blizu Kijeva povedal njen pobudnik, podpornik in ustvarjalec Moše Azman, glavni ukrajinski in kijevski rabin.
Ime naselja Anatevka je zaslovelo v broadwayskem muzikalu Goslač na strehi (Fiddler on the roof) iz leta 1964 in istoimenskem filmu iz leta 1971, ki so ga, mimogrede, snemali v hrvaški vasi Lekenik med Zagrebom in Siskom. Vsebina temelji na zgodbah ukrajinsko-ameriškega pisca s pravim imenom Solomon Naumovič Rabinovič in umetniškim imenom Sholom Aleichem.
V središču dogajanja v fiktivni Anatevki je revni ukrajinski judovski kmet Tevye, ki se v obdobju pred oktobrsko revolucijo srečuje s prizadevanji za ohranitev tradicionalnih vrednot, sodobnimi romantičnimi ideali svojih treh hčera in rastočim antisemitskim vzdušjem na pragu njegovega naselja.
Anatevka je zrasla v podobi nekdanjih tradicionalnih judovskih vasi ("štetl"), ki so bile ob prehodu iz 19. v 20. stoletje prisotne po vsej vzhodni Evropi.
Novo upanje za izgnane z vzhoda države
Skoraj v enaki podobi tradicionalne judovske vasi (štetl), ki so bile značilne za vso vzhodno Evropo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, a zaradi različnih vzrokov in z različnim namenom, je približno 20 kilometrov zahodno od ukrajinske prestolnice Kijev leta 2015 nastala resnična Anatevka.
To je bilo leto neposredno po (pro)ruski zasedbi delov ukrajinskega ozemlja (še danes oblastem v Kijevu ni dostopno okrog sedem odstotkov ukrajinskega ozemlja), ki je prisilila številne tam živeče ljudi, da so zapustili vse, kar so do takrat ustvarili, ter svoje do takrat udobne in ustaljene življenjske poti zamenjali z negotovostjo in izgnanstvom.
Skupnost Anatevka je približno 20 kilometrov zahodno od ukrajinske prestolnice Kijev.
Večinoma pregnani z vzhoda države
Anatevka, ki jo je ustanovil glavni ukrajinski rabin Moše Azman, je tako postala dom predvsem pregnanih Judov z zasedenega vzhoda države, a je nekaj prebivalcev sem pribežalo tudi s Krimskega polotoka.
Vstop v ograjeno in varovano vas je omejen, potrebno je posebno dovoljenje njenega ustanovitelja. "Nekateri obiskovalci, zlasti mediji, so zlorabili našo skupnost, zaradi slabih izkušenj smo zdaj previdni," so že pred nekaj leti pojasnili medijem.
Sinagoga v Anatevki
Prizadevanja za samooskrbnost
Skromna skupnost, za nekatere, ki so vajeni našega vsakdanjega življenja celo asketska, pa si kljub visokim stroškom gradnje in vzdrževanja prizadeva za ohranitev judovske tradicije in tudi za doseganje samooskrbnosti.
Tako že imajo na primer svoj vodni vir, na katerem polnijo vodo za vse naselje in tudi v plastenke za druge namene, ena od njihovih želja je tudi vzpostavitev lastnih solarnih virov energije za potrebe celotnega naselja.
Glavni ukrajinski in kijevski rabin Moše Azman
Tradicija je temelj, a sprejemajo tudi sodobno
Imajo tudi druge ambiciozne načrte za širitev. Vse to in še več z namenom, da ljudje, ki so tja prišli predvsem z zasedenega vzhoda države brez vsega, dobijo nov zagon in nov smisel življenja, ki se jim je v dogodkih pred osmimi leti nepričakovano in nenadno obrnilo na glavo.
V Anatevko tudi od daleč prihajajo prostovoljci, ki pomagajo skupnosti pri delovanju in razvoju. Čeprav je tradicija zelo pomemben gradnik te skupnosti, ravno ti prostovoljci prinašajo tudi svežino in stik s sodobnostjo – tako na primer mladi prostovoljci skupaj z mlajšimi prebivalci mesta skrbijo za spletno stran in aktivnosti na družbenih omrežjih.
Skromna skupnost, za nekatere, ki so vajeni našega vsakdanjega življenja, celo asketska, si kljub visokim stroškom gradnje in vzdrževanja prizadeva za ohranitev judovske tradicije in tudi za doseganje samooskrbnosti.
Topla notranjost
Anatevka ima vse, kar od judovske vaške skupnosti lahko pričakujemo: sinagogo, šolo s 25 učilnicami, vrtec, osrednjo kuhinjo, pa tudi zdravstveni dom z manjšo bolnišnico za primere, ki jih lahko rešijo takoj.
Vse stavbe imajo učinkovito centralno ogrevanje in večinoma tudi energetsko učinkovite materiale, ki so lahko kos tudi najostrejšim ukrajinskim zimam. Kurijo z drvmi, ker je to tam najceneje, in so tako neodvisni od energetskih vojn, ki tudi tam poganjajo cene nafte, plina in elektrike v nebo, nam povedo vaščani Anatevke.
V šoli v Anatevki je toplo tudi v času mrzle ukrajinske zime, saj imajo vse stavbe učinkovito centralno ogrevanje in večinoma tudi energetsko učinkovite materiale.
Solidarnost z vsega sveta
Vse, kar so Anatevki ustvarili, so v veliki meri omogočile donacije judovskih skupnosti in njihovih uspešnih poslovnežev iz Ukrajine, a tudi od drugod.
K skoraj dvema milijonoma evrov do zdaj porabljenih sredstev za skupne dobrine Anatevke je od svojega osebnega denarja po svojih močeh prispeval tudi oče resnične Anatevke, ki ne skriva ponosa in zadovoljstva vsakič, ko je tam. "Nočemo, da bi bila Anatevka begunsko središče, želimo si, da je in da bo živa in živahna skupnost," nam je povedal sredi vasi, za katero so se on in vsi drugi v njej morali močno boriti.
Vse, kar so v Anatevki ustvarili, so v veliki meri omogočile donacije judovskih skupnosti in njihovih uspešnih poslovnežev iz Ukrajine, pa tudi od drugod.
Častno in ponosno življenje je neprecenljivo
Stroški niso bili in še vedno niso zanemarljivi, mnogi so napovedali, da Anatevki ne bo uspelo zbrati dovolj sredstev za svoje pogumne načrte in ambicije.
Vložki v Anatevko seveda niso samo denarni. Njeni prebivalci prispevajo svoja znanja in veščine za dobro skupnosti ter ob tem prejemajo tudi skromen dohodek, ki jim pomaga pokriti sprotne stroške življenja. A kot pravi Azman, je še bolj kot dohodek pomembno to, da ljudje v Anatevki ponovno vidijo neki smisel življenja in da ne obupujejo nad usodo, ki jim je pred osmimi leti kruto obrnila hrbet. "Anatevka živi častno in ponosno, njeni prebivalci gradijo prihodnost, to pa je neprecenljivo," pravi glavni ukrajinski rabin.
Ambiciozni načrti snovalcev Anatevke predvidevajo tudi širitev območja.
"Tu je moj dom"
Z orodjem v roki nam pride nasproti Sergej Jarilčenko. V Lugansku je bil mizar, zdaj pa ima v Anatevki spet svojo delavnico. Dela mu ne zmanjka, saj je les v Anatevki še vedno glavni material za gradnjo. "Izdelujemo tudi različne okrasne in druge posebne predmete ter jih prodajamo, denar pa namenjamo plačam vseh, ki tu delajo," pove Jarilčenko.
Njegova žena Elena je v Lugansku vodila manjši penzion, zdaj pa pomaga pri pripravi in strežbi obrokov v anatevški osrednji kuhinji. Z življenjem v Anatevki sta, kot pravi Sergej, zadovoljna. "Spet delam tisto, kar delam najraje in kar najbolje znam, to me izpolnjuje."
Mizar Sergej Jarilčenko: "Spet delam tisto, kar delam najraje in kar najbolje znam, to me izpolnjuje."
Pravi, da ju sin, ki živi v Izraelu, vseskozi vabi k sebi, a Sergej ni prepričan, da bi bila to dobra izbira. "Težko je začeti povsem na novo po petdesetem letu nekje, kjer še jezika ne razumeš in ne govoriš. Ukrajina je moj dom, tu me razumejo in jaz razumem vse, kar govorijo okrog mene."
"Ukrajina si ne želi vojne"
V svojem zelo skromnem, a brezhibno vzdrževanem in urejenem stanovanju v Anatevki nas sprejme upokojeni vojaški strojni inženir Isak Mohilevski s svojo družino. Nismo jih fotografirali, ne vemo, ali bi jim bilo všeč. "Iz Luganska smo po okupaciji sprva odšli v Žitomir, a smo v Anatevki prepoznali novo priložnost," nam pove, kako ga je pot pripeljala iz Luganska v Anatevko. Dvomi, da se bo v času svojega življenja še lahko vrnil v Lugansk, tudi če bi Ukrajini uspelo vzpostaviti nadzor nad zasedenimi ozemlji.
Anatevka prebivalcem, ki so zapustili vse, kar so v Lugansku ali drugih zasedenih območjih Ukrajine ustvarili, nudi nov dom in novo priložnost.
Vprašali smo ga, kaj meni, da se bo zgodilo v prihodnjih tednih. "Ukrajina si nikakor ne želi vojne. Nesoglasja je treba rešiti brez orožja, toda menim, da ukrajinski sogovorniki za reševanje vprašanja Luganska niso v Moskvi, temveč v Lugansku med zdajšnjo oblastjo."
Zdravnik na domačem pragu
V beli zdravniški halji nas pred ambulanto pričaka 86-letni Georgij Čužek. Nerad govori o sebi, a nam zanj povedo, da je bil vodja štirih bolnišnic v regiji Lugansk. Bil je tako uspešen, da mu je ob tem uspelo zbrati sredstva za ustanovitev pete bolnišnice in pripadajoče medicinske fakultete, zaradi česar je napredoval na položaj prvega človeka zdravstvene politike v tej regiji.
Čeprav je Georgij Čužek star 86 let, še vedno aktivno deluje kot zdravnik v Anatevki.
"Zahvaljujoč doktorju Čužku je osnovna zdravstvena oskrba dosegljiva vsem v Anatevki. Pomaga nam pri vseh boleznih, poškodbah in težavah, ki zahtevajo takojšnjo oskrbo, zato se le redko zgodi, da moramo zdravniško pomoč poiskati kje drugje, kjer bi jo verjetno dobili šele nekaj dni pozneje," ga ne more prehvaliti eden od prebivalcev Anatevke, ko vidi, da se pogovarjamo z njim.
"Dokler Lugansk ne bo spet del Ukrajine, se ne bom vrnil"
Tudi sin Igor je zdravnik. Za seboj je ob begu iz Luganska pustil lastno zasebno kliniko, ki danes, kot pravi, sameva. "Petnajst let sem garal za njo, kupil sem najsodobnejšo tehnologijo in opremo, številni zdravniki so se tam izučili in izpopolnili. Pet tisoč kvadratnih metrov je bila velika, danes je zaprta. Ne deluje, a vsaj ni izropana in uničena kot večina stavb po zasedbi proruskih separatistov," pravi mlajši doktor Čužek.
Oče Georgij in sin Igor Čužek sta bila do proruske zasedbe regije Lugansk na vzhodu Ukrajine tam uspešna zdravnika.
V fotografiranje sta oče in sin privolila šele, ko sta bila prepričana, od kod smo. "Ne kažite najinih obrazov v Lugansku, nočeva tega," pove oče.
Ali ostaja upanje, da bi se kdaj vrnila tja? "Zdaj gotovo ne," odločno odgovarja sin. "Tam zdaj ni varno niti zame niti za mojo družino, ker sem kot nekdanji lastnik velike klinike tarča zdajšnje oblasti. Če bo nekoč Ukrajina ponovno prevzela nadzor, se bom vrnil, prej nikakor ne."
3