Nedelja, 4. 7. 2021, 21.40
3 leta, 4 mesece
Mož, pred katerim je od strahu trepetala polovica Evrope
Trideset let po koncu hladne vojne države, ki so bile nekdaj vzhodno od železne zavese, še vedno gospodarsko zaostajajo za zahodnoevropskimi državami. Večina teh držav se tudi sooča z demografskim upadanjem.
Po zlomu komunizma, ki je v ropotarnico zgodovino odnesel tudi tri evropske komunistične večnacionalne države (Sovjetsko zvezo, Jugoslavijo in Češkoslovaško), se je začela – pogosto grenka in boleča – preobrazba komunističnih gospodarstev vzhodne Evrope v tržno gospodarstvo.
Tranzicija iz komunizma v kapitalizem
Ta proces je dobil ime tranzicija, nekdanjih komunističnih držav pa se je za nekaj dolgih let oprijelo ime tranzicijske države. Tranzicijske države so tudi začele trkati na vrata Severnoatlanskega zavezništva in EU ter v poznejših letih večinoma tudi postale članice obeh organizacij.
Praviloma so se tranzicijske države lažje vključile v Severnoatlantsko zavezništvo kot v EU. Ne samo zaradi strožjih meril zadnje omenjene, ampak tudi zaradi strahu zahodnoevropskih držav oziroma volivcev v teh državah pred množičnem prihodom poceni delovne sile z vzhoda Evrope.
Poljski vodovodar Charlieja Hebdoja
Še zlasti je bil ta strah razširjen po tem, ko je Bolkensteinova direktiva leta 2004 v skladu z evropskim notranjim trgom in prostim pretokom delovne sile odprla vrata za prosto gibanje delavcev tudi na področju storitev.
Junija 2005 so se Poljaki pošalili iz francoskih strahov pred poljskim vodovodarjem s turistično oglaševalsko akcijo, v kateri je poljski fotomodel Piotr Adamski kot poljski vodovodar zagotavljal, da bo ostal na Poljskem, in hkrati vabil tujce, naj obiščejo Poljsko.
Leta 2004 je francoski satirični tednik Charlie Hebdo to poceni delovno silo v enem od svojih člankov poosebil v poljskem vodovodarju. Oznako poljski vodovodar je nato pred francoskim referendumom o evropski ustavni pogodbi (referendum je bil maja 2005) populariziral francoski politik Philippe de Villiers.
Izseljevanje v zahodnoevropske države
Poljski vodovodar je tako postal splošna oznaka za delavce z vzhoda stare celine, ki bodo odžirala delovna mesta domačinov. A dejstvo je, da so navkljub strahu številnih zahodnjakov s trebuhom za boljšim kruhom z vzhoda na zahod EU prihajali številni Srednjeevropejci in Vzhodnoevropejci.
V teh treh desetletjih po padcu železne zavese so države vzhodno od nje zagotovo gospodarsko napredovale (nekatere bolj, nekatere manj, nekatere pa precej manj), a prave zmagovalke so države zahodno od nje.
Novi trgi in nova (cenejša) delovna sila
Padec železne zavese je zahodnoevropskim gospodarstvom odprl nove, dotlej bolj ali manj zaprte trge. Omogočil jim je tudi prenos proizvodnje v tranzicijske države, ki imajo cenejšo delovno silo, kot je na zahodu EU.
Slovaška je država, ki je po zlomu komunizma privabila številne vlagatelje, zlasti na področju avtomobilske industrije. Nižja cena delovne sile v tranzicijskih državah je magnet za zahodne vlagatelje, še zlasti, če je ugodna tudi davčna zakonodaja. Na fotografiji so slovaški delavci v Volkswagnovi tovarni, ki so leta 2017 s stavko zahtevali višje plače.
Srednjeevropske in vzhodnoevropske države so tudi "rezervoar" delovne sile, ki popolnjuje delovna mesta, ki jih zahodnoevropska gospodarstva in družbe ponujajo na zahodu EU.
Zahod ohranja prednost pred Vzhodom
Na splošno lahko tako rečemo, da je zahod EU gospodarsko-tehnološko še vedno v precejšnji prednosti pred vzhodom EU. In nič ne kaže, da se bodo ta razmerja gospodarske moči v bližnji prihodnosti spremenile.
Poglejmo nekaj podatkov. EU po odhodu Velike Britanije šteje 27 članic, od tega je enajst članic nekdanjih komunističnih držav. Po podatkih Svetovne banke je teh enajst držav lani skupaj doseglo bruto domači proizvod (BDP) v višini 1.644 milijard ameriških dolarjev.
Na drugi strani je preostalih šestnajst članic EU doseglo BDP v višini 13.548 milijard ameriških dolarjev. Zahodne članice EU so tako lani dosegle skoraj devetkrat večji BDP kot vzhodne članice EU. Te imajo okoli 23 odstotkov prebivalstva celotne EU, a so lani dosegle le 10,8 odstotka celotnega BDP EU.
Uspešne in manj uspešne tranzicijske države
Gospodarsko razvitost posameznih držav najbolj pokaže realni BDP na prebivalca. Tukaj vzhodne članice EU na splošno še vedno zaostajajo za zahodnimi članicami EU. Če pogledamo podrobneje, lahko znotraj vzhodnih članic, to je članic s komunistično polpreteklostjo, opazimo dve skupini.
V prvi skupini so države, ki so bolj uspešne. Sem sodijo Slovenija, Češka, Estonija in Slovaška, ki imajo realni BDP na prebivalca med dvajset in petnajst tisoč evri. Eurostatovi podatki so za leto 2020.
- Slovenija 19.420 evrov
- Češka 17.340 evrov
- Estonija 15.250 evrov
- Slovaška 15.090 evrov
V drugo, manj uspešno skupino tranzicijskih držav spadajo države, ki imajo med štirinajst in šest tisoč evri BDP na prebivalca.
- Litva 13.890 evrov
- Poljska 12.680 evrov
- Madžarska 12.640 evrov
- Latvija 12.130 evrov
- Hrvaška 11.500 evrov
- Romunija 8.780 evrov
- Bolgarija 6.600 evrov
Dohitevanje manj razvitih zahodnih držav …
Tranzicijske države iz bolj uspešne skupine so zelo blizu najmanj gospodarsko razvitim zahodnim članicam EU (zahodne v smislu, da niso imele komunistične polpreteklosti, op. p.), deloma pa so jih že prehitele.
Slovenija in Češka sta najbolj uspešni tranzicijski državi. Slovenija je pred Češko po realnem BDP na prebivalca, Češka pa je pred nami pri BDP na prebivalca po kupni moči. Po podatkih Eurostata je imela lani Češka 94 odstotkov povprečja BDP EU glede na kupno moč, Slovenija pa 89 odstotkov. Lani so imele tako najrevnejše zahodne članice naslednji realni BDP na prebivalca: Grčija 16.300 evrov, Portugalska 17.200 evrov in Malta 19.840 evrov.
… a še vedno velik zaostanek za najbolj razvitimi
Seveda so tudi najbolj uspešne tranzicijske države še vedno precej pod povprečjem BDP na prebivalca v celotni EU, ki je lani znašal 26.290 evrov.
Še dlje od tranzicijskih držav pa so najbolj uspešne zahodnoevropske članice EU, kot so Luksemburg (81.290 evrov), Irska (61.560 evrov), Danska (48.150 evrov), Švedska (42.650 evrov), Nizozemska (40.160 evrov), Finska (36.140 evrov), Avstrija (35.610 evrov) in Nemčija (34.110 evrov).
Demografski padec
Za vzhodne članice EU, pa tudi za druge nekdanje komunistične evropske države, ki še vedno trkajo na vrata EU, je značilen tudi demografski padec prebivalstva v zadnjih tridesetih letih. Vzroka za to sta predvsem padec rodnosti in izseljevanje v zahodno Evropo.
Za zahodnoevropske in zahodne srednjeevropske države je značilno, da so magnet za nove priseljence – tako iz bolj vzhodnih in jugovzhodnih delov Evrope kot iz neevropskih držav. Ti zadnji priseljenci, zlasti če so iz muslimanskih držav, imajo več težav z vključitvijo v evropsko družbo. Na fotografiji je Dunaj, ki ima močno islamistično sceno. Po avstrijskem glavnem mestu je tako lani moril islamski skrajnež albanskega rodu s koreninami iz Makedonije.
Od enajstih vzhodnih članic EU ima po podatkih spletne strani worldometers.info (ta pa se sklicuje na podatke Združenih narodov) večina manj prebivalcev kot leta 1990.
Malenkost večje število prebivalcev kot leta 1990 imajo samo Slovenija, Češka in Slovaška. To so tudi države, ki spadajo med najbolj gospodarsko razvite tranzicijske države in so zato privlačne za ekonomske priseljence.
Velik upad prebivalstva v Latviji in Litvi
Nekatere tranzicijske države so v zadnjih tridesetih letih doživele ogromen padec prebivalstva. Latvija je imela tako leta 1990 skoraj 2,7 milijona prebivalcev (torej več od Slovenije), lani pa nekaj manj kot 1,9 milijona prebivalcev.
Leta 1990 je v današnjih enajstih članicah EU s komunistično preteklostjo živelo nekaj več kot 111 milijonov ljudi, danes pa jih živi okoli 102 milijona. Velik demografski upad sta med drugim doživela Latvija (na fotografiji je latvijska prestolnica Riga) in njena južna soseda Litva. Samo med letoma 2000 in 2017 sta obe državi izgubili 20 odstotkov prebivalstva.
Del latvijskega demografskega padca je povezan z izseljevanjem rusko govorečega prebivalstva po latvijski osamosvojitvi od Sovjetske zveze, del pa z ekonomskim izseljevanjem na Zahod.
Podobno hud padec je doživela Litva (ki je imela precej manj rusko govorečega prebivalstva kot sosednja Latvija). Leta 1990 je imela skoraj 3,7 milijona prebivalcev, lani pa nekaj več kot 2,7 milijona.
Demografski upad na Hrvaškem
Zelo velik demografski padec je doživela tudi Hrvaška, ki je imela leta 1990 skoraj 4,8 milijona prebivalcev, lani pa 4,1 milijona prebivalcev. Sem je deloma treba prišteti odhod srbskega prebivalstva po padcu tako imenovanih srbskih avtonomnih območij na Hrvaškem, večina padca pa odpade na ekonomsko izseljevanje na Zahod.
Avstrija in Madžarska
Zelo dobro zadnjih trideset let razvoja na obeh straneh nekdanje železne zavese ponazarja gospodarsko-demografsko razmerje med našo severno in našo vzhodno sosedo, Avstrijo in Madžarsko.
Avstrijski realni BDP na prebivalca je približno dvakrat večji od slovenskega in skoraj trikrat večji od madžarskega.
Leta 1990 je bila Avstrija seveda bolj gospodarsko razvita od Madžarske, to prednost pa je ohranila do danes. Tako ima Avstrija skoraj trikrat večji BDP na prebivalca od Madžarske. Večji je tudi skupni BDP na ravni države. Lani je imela devetmilijonska Avstrija BDP v višini 429 milijard dolarjev, skoraj 9,7-milijonska Madžarska pa v višini 155 milijard dolarjev.
Do leta 2050 v Avstriji več prebivalcev kot na Madžarskem?
Spreminjajo se tudi demografska razmerja med državama. Leta 1990 je imela tako Avstrija 7,7 milijona prebivalcev, na drugi strani pa je imela Madžarska tega leta malo manj kot 10,4 milijona prebivalcev. Število prebivalcev v Avstriji se je nato povečalo predvsem zaradi priseljevanja, na Madžarskem pa upadlo zaradi izseljevanja in nizke rodnosti.
Po nekaterih napovedih naj bi število prebivalcev Madžarske do leta 2050 padlo na 8,5 milijona prebivalcev. Če se bo to res zgodilo, bo Avstrija v bližnji prihodnosti Madžarsko prehitela tudi glede števila prebivalcev.
4