Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aleksandar Mićić

Torek,
24. 8. 2010,
10.21

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Torek, 24. 8. 2010, 10.21

8 let

Ljudje so jokali, ko smo zaigrali

Aleksandar Mićić

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Dragan Jovanović Laf je legenda Sabora trubača, ki je bil že petdesetič v Guči na jugu Srbije. Nastopal je na prvem festivalu in pravi, da ni od takrat nikoli izpustil niti enega.

Vi ste eden od treh še živečih glasbenikov, ki so nastopili na prvem Saboru trubača. Kako je bilo pred 50 leti?

Pred 50 leti so se odločili, da bodo organizirali sabor. Takrat so komaj zbrali štiri orkestre. Večinoma so to bili takrat starejši ljudje, moj orkester pa je bil veliko mlajši. Začelo se je tako, da so prišli organizatorji k meni domov in me vprašali, ali bom nastopil, pa sem rekel: bom, zakaj ne. Ko smo prišli v Gučo, nas je sprejela učiteljica Stanojla Đorđević, ki je s preostalimi tremi orkestri vadila dneve in dneve. Mi pa smo prišli en dan prej. Ko je slišala, kako igramo, je bila navdušena. Jaz sem prvi prišel na oder in zaigral pesem Sa Ovčara i Kablara. Od takrat je to himna tega festivala. Še danes se začenja s to pesmijo.

Ste to pesem sami izbrali ali so vam organizatorji rekli, da jo morate zaigrati?

To so si zamislili organizatorji. Med tekmovanjem smo pa morali igrati eno pesem, en marš in eno kolo. Zdaj pa igrajo samo eno pesem in eno kolo. Že na prvem festivalu je bilo prizorišče pred cerkvijo polno. Nas ni bilo veliko, samo 21 glasbenikov, ampak bilo je tako glasno in dobro, da so ljudje komaj čakali na drugi festival. Vsem je bilo to tako všeč, nekateri so jokali, ko smo mi igrali. Bilo pa je povsem drugače kot danes, ko je za nastopajoče zelo lepo poskrbljeno. Takrat smo spali na slami, nekaj odej so nam dali in to je bilo vse.

Drugi festival je bil prav tako zelo obiskan.

Na istem mestu pred cerkvijo je bil tudi drugi festival, že tretjega ali četrtega so morali organizatorji premakniti, ker pred cerkvijo ni bilo več prostora. Ta prostor je bil tudi zelo zanimiv, saj je bil oder čisto pred gozdom, tako da smo mi nastopajoči prihajali nanj naravnost iz gozda. Zanimivo je bilo. Tako je bilo vsako leto več obiskovalcev in vsako leto več nastopajočih glasbenikov.

Kolikokrat ste vi nastopali na festivalu?

Igral sem kakšnih deset let, potem pa sem stvar predal svojemu Ranku Jovanoviću, ta je leta 1987 osvojil nagrado zlata truba.

Kaj pa vi, ali ste vi osvojili kakšno nagrado?

Na prvem festivalu je zlato trubo osvojil Desimir Perišić, moj orkester pa je bil izbran za najboljši orkester.

Kako vi gledate na današnji sabor?

Zadovoljen sem, ker smo bili tisti, ki smo ta festival postavili na noge. Ker smo prvi sabor odigrali tako dobro, da so ljudje še hoteli prihajati. Če bi takrat na prvem festivalu slabo igrali, ne bi bilo drugega in pozneje vseh do petdesetega. Danes pa glasbeniki igrajo res dobro.

Igrajo boljše, kot ste igrali vi?

Mi smo takrat igrali brez vseh pripomočkov, brez ozvočenja, iz srca. Danes imajo na razpolago vso mogočo tehniko, čeprav trdim, da je pravi zvok trobente samo tisti naravni, brez vseh pripomočkov.

Sami še kdaj primete trobento in zaigrate vsaj za svojo dušo?

Zdaj sem v vsej vasi samo še jaz, ki igram trobento, čeprav je pred več kot 100 leti v tej vasi zmeraj bil orkester. Vsi moji predniki so igrali trobento. Moj oče je igral, moji strici in tudi drugi sorodniki. V eni hiši smo imeli pravzaprav ves orkester. Danes pa sem ostal samo še jaz.

Torej včasih še kdaj pa kdaj zaigrate? Včasih me moj nečak povabi, da grem z njim igrat, on je harmonikar. Sem pa tja pridejo ponoči in me zbudijo, ko si kdo zaželi trobente.

Goran Bregović je imel orkester za poroke in pogrebe. Ali ste tudi vi igrali na pogrebih?

Tudi naš orkester je igral na pogrebih. Spomnim se primera, ko smo igrali na pogrebu harmonikarja tukaj v sosednji vasi. Igrali smo od njegove hiše do pokopališča. Tam je bil postavljen šotor, kjer so imeli ljudje po pogrebu sedmino. Tam se je jedlo in pilo. Nekateri so tudi malo več popili in ko se je malo stemnilo, nas je nekdo prosil, naj na grobu njegovega očeta zaigramo pesem, ki jo je imel rad. Potem se je drugi spomnil, da je imela njegova mama rada drugo pesem, pa brat tretjega … Ko se je vse skupaj končalo, smo prišli v Gučo v Kafano in prešteli denar, ki smo ga tam dobili. Izkazalo se je, da smo dobili več denarja, kot če bi igrali na poroki. Ljudje so bili razžaloščeni, jokali so kot dež in so samo plačevali.

Pa ste igrali samo žalostne pesmi ali tudi vesele?

Vse. Rekli so, da je imel rad to in to pesem ali kolo, in mi smo igrali. To je ena zgodbica, takih je kolikor hočeš. Drugi, prav tako harmonikar, pa je v svoji oporoki napisal, da morajo vsi njegovi sorodniki, potem ko ga pokopljejo, odplesati kolo okoli njegovega groba. Mi smo igrali, sorodniki pa so plesali.

Omenili ste denar. Se denar v takih orkestrih deli po kakšnem ključu, ima šef orkestra kaj več …

Ne, vse se deli na enakovredne dele. Včasih smo kar lepo služili. Vseskozi smo delali, vse dni ob koncu tedna smo bili zasedeni. Šele ko sem se upokojil, sem si rekel, da si nedelje vzamem zase, danes ob nedeljah tako ne delam, ne igram. Čim večkrat poskušam iti na lov.

Vaše življenje je bila ena sama veselica.

Točno tako.

Ne spreglejte