Kdo uničuje južnoevropske države?

Ko je jeseni 2009 izbruhnila grška dolžniška kriza, ki je močno zamajala evroobmočje, so številni, zlasti na levici, to krizo videli kot del skrivnega ameriškega načrta uničenja evra, ker naj bi postal prenevaren dolarju kot rezervni svetovni valuti.

Levica 2010: Za krizo krivi špekulanti z Wall Streeta "Ameriški napad" na evro naj bi izvedli finančni špekulanti z Wall Streeta, povezani z bonitetnimi agencijami, te pa naj bi zakuhale krizo z znižanjem bonitetnih ocen Grčije zaradi njene visoke zadolženosti.

A ta teorija zarote se je sčasoma umaknila v ozadje. Na tnalo kritikov reševanja grške krize sta kmalu prišli Francija in Nemčija, ki naj bi namesto Grčije in njenih prebivalcev reševali svoje banke, ki so posojale denar sredozemski državi.

Levica 2012: Za krizo kriva Merklova in zategovanje pasu Ko je v Franciji na predsedniških volitvah zmagal socialistični kandidat Francois Hollande, hkrati pa je evrska oziroma dolžniška kriza vse bolj razkrila gospodarsko neuspešnost tudi drugih držav t. i. olivnega pasu (Španija, Portugalska, Italija, Ciper, Francija …), je kot edini in glavni krivec krize v očeh številnih (p)ostala Nemčija oziroma nemška kanclerka Angela Merkel, ki neomajno zagovarja strogo proračunsko politiko (angl. austerity).

Prav nasprotovanje varčevalni politiki oziroma zategovanju pasu je v kriznih državah okrepilo skrajno levico, na primer Sirizo v Grčiji ali Levo stranko Jean-Luca Melanchona v Franciji. Sem lahko prištejemo tudi zamisli o demokratičnem socializmu, ki se pojavljajo v Sloveniji.

Grška neodgovornost Skrajna levica v sredozemskih državah politične točke večkrat nabira tudi s protinemško retoriko in bojem proti "demonu", neoliberalizmu. V ozadju pa ostajajo pravi razlogi za krizo v južnoevropskih državah.

Grčija je, kar priznava tudi trenutno najbolj znani keynesianski ekonomist Paul Krugman, sicer oster nasprotnik varčevalne politike, v krizi zaradi lastne neodgovornosti, ne po krivdi drugih. Preprosto je prezadolžena država brez gospodarstva, ki bi bilo konkurenčno na svetovni ravni.

V Španiji poči finančno-nepremičninski balon Španija je prav tako žrtev nekonkurenčnega gospodarstva. To dejstvo je dolgo ostalo skrito zaradi finančno-nepremičninskega balona, ki pa je počil ob svetovno-finančni krizo leta 2008. Na koncu je Španiji ostala velika finančna luknja v bančnem sistemu.

Tudi Francijo k dnu vleče mlinski kamen nekonkurenčnega gospodarstva. Še zlasti po prevzemu evra je postala predraga. Polom je najočitnejši na področju avtomobilske industrije.

Krepitev javnega sektorja – francoska pot v napačno smer Kot opozarja znani nemški ekonomist Hans-Werner Sinn, je Francija težave dolgo reševala s krepitvijo državnega oziroma javnega sektorja. Kar pa je po njegovem mnenju recept za uničenje. Poleg tega so bile francoske banke radodarne posojilodajalke v Italiji, Španiji in na Portugalskem. Zaradi tega je reševanje sredozemskih držav hkrati tudi reševanje francoskega bančnega sistema.

Italija zadolžena kot kakšna država tretjega sveta Težava Italije je njena tradicionalna zadolženost. Po Krugmanovem mnenju ta zadolženost v "slogu držav tretjega sveta" ni bila težava, dokler je imela Italija lastno valuto, italijansko liro. Težave so nastale, ko je Italija prevzela evro.

Protesti, nasilje, zažiganje zastav EU-ja, zmerjanje Merklove z nacistko, socialistična retorika, vzpon skrajnih političnih strank … To so podobe, ki prihajajo na naše zaslone iz Grčije, Španije, Portugalske, Francije, tudi iz Slovenije in dajejo vtis, da je ves svet v krempljih krize.

Zmagovalci in poraženci globalizacije Toda podatki o gospodarski rasti govorijo, da ni več svetovne krize, ampak kriza trdovratno vztraja le še v južnoevropskih državah, in to zaradi lastnih napak teh držav.

Če se je na primer Nemčija prilagodila svetovni tekmi z azijsko-pacifiškimi gospodarstvi oziroma krepitvi trgov v Aziji in Južni Ameriki ter dosega rekorden izvoz, so južnoevropska gospodarstva obtičala na mestu in postala nekonkurenčna. Posojila in napihovanje nepremičninskega balona so to zaostajanje prekrivala, dokler jih ni popolnoma razkril izbruh svetovne finančno-gospodarske krize leta 2008.