Joey Skaggs je nategnil tudi Slovence

Joey Skaggs se je javnosti v svojih potegavščinah pokazal v najrazličnejših vlogah, od indijanskega poglavarja do duhovnika, sicer pa je ameriški šaljivec, medijski aktivist, umetnik in učitelj. Okoli prsta je že večkrat vrtel številne znane medijske hiše in za nos mu je uspelo povleči tudi Slovence.

V Kinu Šiška je danes predstavil svoj dokumentarni film Art of the prank. Kot pravi, so njegove potegavščine sicer res smešne, a doseči želi več. "Pri ljudeh ne želim izzvati le 'ha-ha učinka', temveč želim, da bi temu predvsem sledil 'aha učinek'," pravi Skaggs. Odkrili ga še niso nikoli. Vsaj ne dokler ni bilo že prepozno.

Ob svojem obisku imata s partnerico Judy Drosd do minute določen urnik in o Sloveniji ves čas govori v presežkih. Kot pravi, bi, če bi bil za predsednika izvoljen Donald Trump, morda res razmislil, ali ne bi prišel živet kar k nam.

Med govorjenjem se zelo veliko smeji in o učinkih svojih potegavščin govori s takšno energijo in navdušenjem, da deluje vsaj dve desetletji mlajši. Zdi se, kot da včasih še sam komaj verjame, čemu so ljudje že nasedli. Izrazi "vleči za nos" in "potegavščina" so zanj premili, zato namesto tega pogosto preklinja. Glede na njegovo duhovito razlaganje in prisrčnost, preklinjanje zveni kot del šale in kot da tam enostavno mora biti.

Glede na to, da prihajam z enega od medijev, lahko verjetno od vas pričakujem praktično karkoli?
Bi želeli videti moje osebne dokumente, s seboj imam potni list. (smeh)

Ne, ne, to ne bo potrebno. Se mi zdi, da po vsem, kar sem že videla, lahko zaupam, da pred menoj zares sedi pravi Joey Skaggs, ampak pričakujem pa lahko od vas verjetno zares karkoli?
Vedno. Ne le zato, ker sem to jaz, jaz sem celo še najbolj očiten. Gre za ljudi, ki jih ne sumite ničesar, za tiste bi vas moralo najbolj skrbeti. Jaz vedno povem po resnici. Verjetno sem eden od redkih.

Ali medtem ko hodite naokrog, tudi med potovanji, ves čas razmišljate o tem, česa bi se še lahko lotili, kaj bi lahko ušpičili?
Da, prav ves čas. In to je super. Res mi je všeč, ko lahko govorim z ljudmi iz krajev, ki mi niso domači. Lahko jih vprašam, kaj se pri njih dogaja, kaj se dogaja v njihovih medijih, kaj jih najbolj moti. Tudi na mojih delavnicah gre za to, da ljudem pomagam ugotoviti, kaj je tisto, kar lahko naredijo sami. Pomagam jim definirati ideje, ki so sicer v njih samih že prisotne. Opremim jih z orodji in tehnikami, ki sem jih razvil in uporabljal zadnjih 50 let, da bi pridobil pozornost. Med seboj kombiniram odnose z mediji, oglaševanje, različne vidike likovne umetnosti.

Že na predavanju, ki ste ga pred premiero svojega filma pripravili na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ste rekli, da najljubše potegavščine nimate. Katera pa vam je vzela največ časa. Je to newyorška parada ob prvem aprilu, dnevu norcev? 31 let jo že pripravljate, kajne?
Ja, že 31 let obstaja. Nanjo se pripravljam celo leto. Iz interneta si tiskam ali pa si zapisujem zgodbe, ki bi jih uvrstil na parado. Kak mesec prej grem skozi zapiske, določim temo, poimenujem parado, se prepričam, da je še vedno aktualna. To je proces, a delo ne poteka celo leto.

Spovednica je zahtevala kar nekaj priprav. Šel sem po Evropi, raziskal sem teren, poiskal izdelovalce spovednic, narediti so mi morali poseben prirejen tricikel, dobiti sem moral pravo obleko duhovnika. Izvedel sem jo v enem samem dnevu, a zahtevala je mesece in mesece načrtovanja. Osredotočiti se je bilo treba na podrobnosti. Mediji ne zagrabijo vsega, zanimajo jih sofisticirane teme, podrobnosti, sočni deli zgodbe oin ponudim jim le najboljše.

Stop BioPeep, kampanja proti razvoju orožja, s katerim bi lahko na mah iztrebili določene tipe DNA, je zahtevala dve leti priprav.

Joey Skaggs potuje in predava v sodelovanju s svojo partnerico Judy Drosd, ki je prav tako sodelovala pri njegovem dokumentarnem filmu. Foto: Bojan Puhek

Ta je dosegla tudi nas.
Tako je, ljubljanski Inštutut Jožef Štefan je bil del nje. Pridružil se nam je matematik (op. a. Mišo Alkalaj), ki je bil pred tem na enem od mojih predavanj. Bil je tudi zelo pomemben člen moje misije, saj je bil resnična oseba, z resničnim delovnim mestom, resnično telefonsko številko v zelo pomembni instituciji, bil je torej izredno kredibilen člen celotne zgodbe.

Sta še vedno prijatelja?
Da, seveda. Žal se nama ob mojem tokratnem obisku ni uspelo časovno uskladiti.

Kako vam je sicer všeč pri nas?
Tu sem bil že nekajkrat in vedno mi je všeč, udobno mi je, razen ko me želijo aretirati ali ubiti (smeh).

Tudi pri nas?
Seveda, predvsem po tistem, kar se je zgodilo s fantom, ki je od države kradel denar (op. a. Matjaž Rogelj, ki naj bi na svetovnem računalniškem prvenstvu zmagal in z ministrstva za šolstvo, znanost in šport prejemal denar).

Sem sem bil pred leti povabljen s strani Borisa Čibeja z Open Society inštituta, da bi bil prvi gost programa, ki ga je inštitut naredil za novinarje. Pokazal sem jim, kaj delam, kako to počnem, kaj želim s tem doseči in vsi so bili navdušeni nad tem.

Delno sem takrat prišel tudi zato, ker moja newyorška pisarna ni želela, da bi prišel sem. Bali so se, da slovenska populacija in slovenski mediji niso pripravljeni na moje sporočilo. Tako naj bi bilo, ker je bila država komunistična, oblast je nadzirala medije, potem pa ste postali demokratična in svobodna država, jaz pa bi vam prišel kazati, kako neodgovorni so lahko mediji v lasti korporacij. Boris je kljub temu rekel "Pripeljali ga bomo".

Kako ste se znašli v zadevi z Rogljem?
Potem, ko je prišla na plan afera z Rogljem, so me mediji začeli klicati. Tisti čas sem živel na Havajih. Zelo jih je zanimalo, ali sem vpleten v vso zadevo in v šali sem jim odgovoril: "Čestitam, dobili ste me. Opravili ste odlično delo, vaše raziskovalno novinarstvo me je odkrilo in to je prvič, ko me je nekdo odkril." Mediji so ponoreli. Saj veste, ujeli so zajca. Nato so nekaterim novinarjem, ki so to povedali meni, razkrili, da gre za kriminalno dejanje, saj je Rogelj prejemal denar s strani države, ta pa ga je celo hvalila na svojih spletnih straneh.

Hitro so me postavili za glavnega krivca, ki naj bi stal za vsem tem. Seveda ga nikoli nisem spoznal ali govoril z njim, samo igral sem svojo igro, mediji pa so naredili točno to, kar vedno naredijo – o zaključkih so sklepali prehitro. Kot rezultat tega so me nekateri novinarji želeli linčati, saj so verjeli, da imam tudi sam od tega koristi in državi jemljem denar. Pisali so, da je Rogelj prelisičil tudi mene, enostavno so zgodbo kreirali po svoje, kar je tudi zelo tipično.

Foto: Bojan Puhek

Tudi tokrat ste tu zaradi predavanja in seveda zaradi predstavitve filma. Sicer radi predavate?
Zelo rad imam priložnosti, ko lahko spoznavam nove ljudi, ko lahko ozaveščam o manipulaciji medijev, o tem, kako pomembna je medijska pismenost. To je pot, da lahko nadaljujem z vsem, kar počnem. Torej da lahko grem nekam s svojim filmom in imam seminar, delavnico ali pogovor z občinstvom. Kot ste lahko videli na predavanju, sem zelo odprt, čisto običajen, nisem prevzeten in zelo pogosto uporabljam besedo na f (smeh).

Na šoli vizualnih umetnosti učite predmet komunikacije z mediji. Kaj je najpomembneje, kar vaši študenti odnesejo s predavanj?
Najpomembnejše je, da podvomijo v oblast v vseh njenih oblikah. Drugo vodilo je, naj se nikoli ne odpovejo kritičnim analizam za ceno iluzij, tretje, naj vedno poiščejo in preverijo več kot le en vir informacij in četrto, naj se zavedajo svojih predsodkov, naj se vedno sprašujejo o njih. Naj nekaj naredijo glede samega sebe.

Vse je odvisno od tega, kdo si, v kaj verjameš, kako si prišel do teh prepričanj, se kdaj vprašaš o izvoru svojih prepričanj in če ne, zakaj ne.

Vse je zelo preprosto in vse izhaja iz lekcij, ki sem se jih naučil sam.

Joey Skaggs je zaradi svojih potegavščin redno kamen spotike tistih, ki se jih njegove potegavščine tudi najbolj tičejo. Velikokrat so mu že grozili ali ga tožili. Kljub temu s svojim delom ne odneha in vztraja naprej. Foto: Bojan Puhek

Če se začneš spraševati, od kod izvirajo tvoja prepričanja, tvoje misli, to, kar si, ni vedno najlažje, kajne?
Seveda. Če so na primer tvoji starši rasisti, tvoji stari starši prav tako in so te ves čas vzgajali v rasista, kar naenkrat pa so ljudje, ki bi jih moral sovražiti tvoji prijatelji, tvoji učitelji, ti ne čutiš tako do njih, a tvoji starši te učijo, da bi moral biti rasist, se znajdeš v konfliktu. Vsi prihajamo iz takšnih situacij, moramo se razvijati naprej.

Kako se pogovarjaš z ljudmi, ki so polni predsodkov?
Ne moreš se. Kako se pogovarjaš s človekom, ki je v nekaj prepričan, torej prepričani, ti pa po drugi strani ves čas poizveduješ, si spraševalec. Kako se "spraševalec" pogovarja s "prepričancem"? Kako se lahko pogovarjaš z nekom, ki ni odprte glave? Lahko si vljuden, a najboljši način je, da se jim izogneš. Ni tvoje delo, da jih učiš, naj postanejo bolj odprtih glav, če tega nočejo. Nihče ne bo nehal kaditi, piti, če tega noče. Nihče ne bo nehal sovražiti, če tega noče.

Zasledila sem, da ste rojeni leta 1945. Je to res prava letnica?
Ne, to ni šala. Na žalost je resnična (smeh).

Delujete veliko mlajši. Ali za to skrbi vaš smisel za humor?
Morda, res se zelo rad in zelo veliko smejim.

In ko izvedete potegavščino: se vsem, ki zagrabijo za vabo, smejite, ali se vam smilijo?
Zelo dobro vprašanje. Ko sem izvedel potegavščino za prvi april in za nos povlekel lepotico in njeno ekipo s kitajske televizije, sem jasno povedal svojim soustvarjalcem, da tu ni prostora za sočustvovanje. Povedal sem jim, da se jim bo zagotovo zasmilila, a za izvedbo je nujno, da izklopimo empatijo. Vem, da jo imamo vsi, ampak medtem, ko jih "nategujemo", jo moramo izklopiti. Ne moreš jih "nategniti", če se ti smilijo.

Vse potegavščine do zdaj so vam uspele. Kakšen je ob tem občutek?
Oh, seveda, občutim izredno zadovoljstvo. Še posebno, če počiš mehurček (zvok z ustnicami) najbolj prevzetne, arogantne, sebične "riti" in veliko je takšnih. Veliko pa je tudi takih, ki zasledujejo resnico, tvegajo tudi svoja življenja, da jo lahko poiščejo in tem lahko samo salutiram. Med temi in tistimi, ki niti domače naloge ne naredijo in zgolj izrazijo svoje mnenje, svoja prepričanja, je velika razlika.

Včasih niti imena ne spremenite. Nekoč ste si dodali le doktorski naziv, pa vas kljub temu niso razkrinkali.
Tako je, kaj ni to neverjetno?

Kako dolgo boste še ustvarjali?
Nimam prav nobenega razloga, da bi s tem prenehal. Kako lahko recimo nehaš biti satiričen? Kako lahko izgubiš smisel za humor. Če to izgubim, potem je pa res konec. Nikoli ga ne želim izgubiti.

Art of the Prank - Teaser Trailer from Relight Films on Vimeo.