Četrtek, 11. 11. 2010, 7.35
8 let, 8 mesecev
"Izraelci so na igrišče spustili najboljše, Palestinci pa najslabše igralce"
Knjiga Je res ali ste videli na televiziji? je bila v vaši rojstni Nizozemski uspešnica. Kakšen uspeh ji napovedujete v Sloveniji?
Ne morem reči, ker značaja Slovencev ne poznam. Me je pa presenetilo, ko mi je kar nekaj kolegov novinarjev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so prebrali knjigo, priznalo, da je Bližnji vzhod povsem enak kot Balkan. Kadar zahodni novinarji poročajo o Balkanu, imajo o regiji že vnaprej določene stereotipe in iščejo le dodatne podatke, ki bi to predstavo še utrdili. Tako kot se to dogaja na Bližnjem vzhodu.
V knjigi ste precej kritični do dela dopisnikov. Ste zaradi tega med novinarji naleteli tudi na kakšne negativne odzive? Da, nekateri kolegi so bili res precej nejevoljni, medtem ko so bili drugi zadovoljni, češ da je treba resnici pogledati v oči in bomo le tako lahko bolje opravljali svoje delo.
Kje vidite najglobljo vrzel med vašimi izkušnjami na terenu in novicami, ki se znajdejo v medijih? Največji prepad med temi informacijami je zagotovo v arabskih državah, kjer so ljudje povsem običajni, tako kot vi ali mi. A v medijih nikoli ne boste naleteli na Arabce, ki se šalijo in živijo povsem običajno življenje, temveč le na bradate moške, ki grozijo s smrtjo, sežigajo zastave in histerično kričijo na pogrebih.
Zakaj potem te vsakodnevne podobe Arabcev nikoli ne prodrejo v medije? Zato, ker so preprosto dolgočasne.
Veliko pišete tudi o manipulaciji. Kje ste se srečali z najbolje utečeno medijsko manipulacijo? Pri Američanih. Ti imajo na voljo ogromno sredstev in so pravzaprav izumitelji medijske manipulacije. Res so fantastični pri tem. Uspelo jim je celo prepričati svet, da Irak izdeluje orožje za množično uničevanje in s tem upravičili napad nanj.
Tudi Izraelci so precej spretni manipulatorji. Izraelci so njihov mlajši manipulacijski partner.
Pravite pa, da je tudi med Palestinci precej izobraženih in načitanih ljudi. Zakaj se ti ljudje ne oglašajo in pojavljajo v medijih ter ne pojasnijo svoje plati zgodbe? Z Bližnjega vzhoda sem poročal v času vodenja Jasserja Arafata, ki preprosto ni želel, da ga kdo prekosi, mu konkurira ali ga celo kritizira. Zanj je bilo najpomembneje, da je obkrožen z lojalnimi, ne pa sposobnimi ljudje. Takoj ko se je kdo izmed intelektualcev izpostavil na CNN, so ga odstranili. Zato se v medijski vojni zdi, da so Izraelci na igrišče poslali najboljše, Palestinci pa najslabše igralce. Palestinci Zahoda ne poznajo tako dobro kot Izraelci, nimajo toliko sredstev in urjenja, zato so na koncu videti kot idioti.
V knjigi trdite, da mediji s pristranskim poročanjem piarovsko "mašinerijo" in svojim nepoučenim občinstvom ohranjajo spor na Bližnjem vzhodu. To je premočna beseda. Novinarji nismo vzrok težave, je pa res, da nikakor ne bomo niti vzrok za vzpostavitev miru. Novinarji ne streljamo in se ne razstreljujemo, ker pa vedno prikazujemo le spore, gledalci verjamejo, da gre za nepremostljive težave, in tako se ustvarja začaran krog.
Katere druge metode? Morali bi priznati, da veliko stvari ne vemo. Da bi javnosti pojasnili, da ko na televiziji vidimo 50 jeznih Arabcev, ki sežigajo zastavo, to še ne pomeni, da so jezni vsi Egipčani, temveč to velja le za teh 50 ljudi, pa še ti so morda uslužbenci tajnih služb. Ljudi moramo naučiti kritično opazovati dogajanje.
Kaj je bil glavni razlog, da ste po petih letih končali vaše dopisniško delo? Pet let tega norega življenja je bilo kar precej. Potem se je leta 2003 začela ameriška invazija na Irak in s tem nova velika zgodba. Pretehtal sem, ali naj spremljam to zgodbo še naslednjih pet let ali raje odidem in se posvetim drugim stvarem ter obrnem nov list v življenju.
In kaj počnete v tem novem poglavju? Še vedno sem novinar, spremljam politične in okoljevarstvene teme, ki so sila pomembne, a običajno tako zelo dolgočasne. Zato se od leta 2008 posvečam raziskovanju in veliko pišem o električnih avtomobilih, ki so že sami po sebi zanimivi.
Če bi vam danes kdo ponudil mesto dopisnika, katera država bi vas premamila? Indija.
Zakaj ravno Indija? Ker tam ne vlada diktatura in se lahko pogovarjaš z domačini in ker o njej ne vem prav veliko. Je pa to država, ki je pomembna v svetovnem merilu, kar za novinarja ni nezanemarljiv podatek, saj je za dopisnika zelo frustrirajoče poročati iz države, ki nikogar ne zanima.